Na Žico okupirane Ljubljane me veže poseben odnos. Rojen sem bil v drugi svetovni vojni v Ljubljani pod Italijani. Znotraj žice okoli Ljubljane smo čakali kakšno prešvercano živilo od stare mame s Kozjanskega, takrat pod Nemci, čez žico je kaj OF-ovskega prešvercala tudi mama. V ekipi petih tabornikov, vsak z 11-kilsko mavzerico, sem bil leta 1957 udeleženec prvega Pohoda ob žici, 35 kilometrov v petih urah, ker se ni smelo teči.

Pozneje sem kot urbanist profesionalec spremljal izgradnjo in varovanje tega enkratnega zelenega obroča in istočasno njegovo simbolno-ideološko destrukcijo. Pojem, ki bi smel imeti kvečjemu predznak OF-ovstva, se je transformiral v neraspoznavne »spomine in tovarištvo«, zaključil pa s simbolnim partijskim prevzemom z jambori z rdečimi zvezdami, ki jih je retrogradno v maniri dolomitske izjave zasnoval in zlorabil dežurni partijski oblikovalec Janez Koželj. V enaki maniri so jih potlej porezali ljubljanski »ta črni«, reagiral sem kot edini minister, pa samo zvezde bi pobarvali na rumeno.

Koželj se je potlej prikril kot dvorni arhitekt društva Zeleni prstan, civilnega skrbnika Poti. Zelo neuspešno. Fond pohodnih površin in ozelenitve se manjša, najbolj tam, kjer ga nažirajo kar javna ali pa parajavna mestna podjetja, danes celo protežirani tajkunski investitorji. Vrhunec fizične destrukcije Poti pod metodološko taktirko podžupana Janeza Koželja pa načrtuje Janković tako, da je Pot nesklenjena na 20 % poteka in da na teh segmentih ne predvideva nikakršnih dokupov in siceršnjega urejanja. Sicer pa načrtuje Pot objeti s stavbnimi zemljišči obojestransko v celoti poteka. Ob Poti naša deca in vnuki ne bodo videli nobene njive več.

Kaj naj naredimo tisti, ki kaj znamo in ki smo izločeni ne samo iz odločanja, temveč celo iz kakršnekoli oblike participacije. Kritika po sebi je brezpredmetna, itak ne najde odraza. Ostane obtoževanje. Tudi za dvoletno zlorabo javnega denarja za urbanistične izdelke, ki ne dosegajo minimalnega strokovnega standarda in politične modrosti.

Miha Jazbinšek