Izdajate filmske enciklopedije, kar se zdi zahtevno: skupina prevajalcev, tiskanje v tujini, micen odkupni trg. Kaj vas žene?

Že kmalu po začetku izdajanja revije Premiera, torej nekje konec leta 2000, smo ugotovili, da je resnejši slovenski filmsko publicistični trg pri nas tako podhranjen, da moramo nekaj narediti, če že delujemo na tem področju. Tako smo spomladi 2001 kot dopolnilo in protiutež reviji Premiera, ki izhaja v desetinah tisočev izvodov, v nekaj sto izvodih izdali prve tri filmske knjige, pri čemer o samem založništvu še nismo kaj dosti vedeli. V naslednjih letih smo v raznih kombinacijah potem izdali kakih 50 filmsko knjižnih naslovov.
Pred nekako tremi leti sem v Zagrebu naletel na hrvaško izdajo knjige 1001 FILM. Presenetila me je, češ kako je to možno na tem relativno majhnem trgu, in navezali smo stike z izvirnim založnikom. Knjiga se nam je zdela izziv in malce smo skočili na glavo v neznano. Pri tej knjigi smo se marsikaj naučili, zgodile so se nam vse napake, ki se lahko pripetijo pri takem projektu, in zdelo se nam je smiselno, da svoje izkušnje in znanje uporabimo pri še kakem velikem projektu. Tako smo ponudili Knjiga o filmu in na Ministrstvu za kulturo so se pozitivno odzvali. Brez njihove podpore ne bi šli v ta projekt, je pač prevelik. Zato smo si lahko privoščili solidne prevajalce, gre za kakih 1500 strani prevoda. Ker so stroški projekta zelo narasli, saj smo najprej mislili delati drugo izdajo knjige, potem pa se je izkazalo, da bo izšla nova, tretja, povrh vsega še tiskana v barvah, se je prijazno odzvala še Kinoteka in pri knjigi postala sozaložnik. Tako je šla Knjiga o filmu relativno gladko skozi produkcijo, ne glede na to, da je veliko obsežnejša in zahtevnejša kot 1001 FILM. Knjiga o filmu je mastodont, tekst, bibliografija in kazalo skupaj obsegajo skoraj 110 avtorskih pol, torej blizu 1800 tipkanih besedila. Takih knjig tudi v splošnem slovensko založniškem, ne samo filmsko knjižnem merilu, letno izide le malo. Če je bil 1001 FILM za nas diploma, je bila Knjiga o filmu doktorat.
Razlogi za tak projekt, ki ne samo da se zdi zahteven, temveč tudi je, so torej nekako trije. Prvo je inercija, ki sama poganja od enega projekta k drugemu, drugo so take knjige izziv, tako strokovni kot organizacijski. Kot tretje je težko govoriti o tem, da se lahko filmska kultura izboljša, če ni prevedenih sodobnih in ključnih filmskih knjig.

Knjiga 1001 FILM je izšla v 1500-ih izvodih. Je kaj ostalo, načrtujete ponatis?

Knjiga je praktično pošla. Kar se tiče ponatisa: morda, čez nekaj let. Smo razmišljali o tem, a raje izdamo še kako novo knjigo. Poleg Knjige o filmu smo sedaj zelo ponosni na Zadnji film Marcela Štefančiča, jr., monumentalno knjigo v dveh delih o novem Hollywoodu, ki je najbrž do sedaj najbolj obsežna izvirna slovenska filmska knjiga, sicer o ameriškem filmu. To je najboljša Marcelova knjiga do sedaj, “must have”, za vse, ki jim filmi, kot so Diplomiranec, Goli v sedlu itn., kaj pomenijo.

Pripravljate že tretji enciklopedični projekt, Kako razumeti film. Kaj pokrije, česar ni v prvih dveh knjigah?

Naslov bo Kako razumeti filme? Če 1001 FILM govori o filmih posamično in jih Knjiga o filmu postavlja v širši kontekst, potem Kako razumeti film omogoča bolj praktično analizo filmov, njihove zgradbe, tako tehnično kot vsebinsko, ideološko, filozofsko, scenaristično, dramaturško. S prvima dvema knjigama plus z vodnikoma Poglej si z novimi očmi ter še nekaj našimi naslovi (recimo Zadnji film pa Na svoji zemlji: zgodovina slovenskega filma itn.) so te knjige lahko dobra osnova za poučevanje filma. Po tem projektu bo Sloveniji manjkala zgolj še ena sodobna podrobna svetovna zgodovina filma, ki je v Knjigi o filmu pokrita predvsem pregledno.

Kakšna se vam zdi filmska kultura pri nas, med navadnimi ljudmi? Opažate spremembe?

Raven filmske kulture po mojem pada, ker je vse manj institucionalne vzgoje. Lani smo izdali knjigo Mirjane Borčić o Filmski vzgoji na Slovenskem v letih 1955–80. Takrat se je dogajalo veliko več, sicer predvsem entuziastično, a vendar. Starejše generacije so bile filmsko bolj pismene, mladi le redko poglobljeno berejo o filmih. To se vidi tudi pri publicistih. Večina filmskih je na sceni že dolgo časa, mladih, dobrih, ki bi napisali filmske knjige, skoraj ni.

Ljudje hodijo vse manj v kino. Se bodo kdaj vrnili?

Filmi se gledajo več kot kadarkoli. Obisk v kinu po svetu ostaja podoben, občasno z rahlo tendenco navzdol. Krize ni. Jasno, internet nekaj vpliva itn. A filmska industrija je do sedaj še zmeraj našla odgovore na to, iz vsakega sovražnika (denimo televizije) je sčasoma naredila nov profitni center. Za kino ne gre skrbeti, ljudje se bodo vedno želeli družiti tudi osebno in ne zgolj virtualno in kino bo tako zmeraj ostajal tudi pomembno socialno zbirališče. Drugo je, kaj bo s filmom kot izraznim medijem. Ameriški film se je v tretjem tisočletju precej sprofaniral, saj se veže na reciklažo, druge medije in prodajo s filmom povezanih izdelkov, evropski film ima veliko prebojno moč le redko. Azijci so v zadnjih letih najbolj propulzivni, a s svojevrstnim ponavljanjem že videnega. Takega obdobja, kot ga je imel evropski film v petdesetih in šestdesetih ter Hollywood od konca šestdesetih do konca sedemdesetih, najbrž še dolgo ne bomo imeli več. Upam, da se motim.