Srbi so na minulih nedeljskih volitvah izbrali koalicijo Borisa Tadića in s tem začrtali proevropsko pot, ki naj bi jih vodila v enakopravno družino držav Evropske unije. Predvolilna kampanja je bila, kakopak, po zgledu večno aktualnega bipolarnega imaginarija, precej podla in umazana. Zaradi dokaj odkrite podpore tako Evropske unije na eni strani, kot tudi Rusije na drugi, so se vodilni politični akterji medsebojno označevali z izdajalci in domoljubi, ki želijo ohraniti in okrepiti nacionalno moč Srbije.

Mediji in ljudje so zaradi aktualnosti letošnjih volitev vzpostavljali retrospektivni pogled v leto 2000, ko je Milošević 24. septembra razpisal predsedniške, parlamentarne in lokalne volitve. Takrat je ta poteza dala zagon opozicijskim silam, ki so s podporo pravoslavne cerkve, ob sodelovanju študentske mladine, zbrane v gibanju Odpor, in drugimi sedemnajstimi mnenjskimi skupinami, organizirali Demokratsko opozicijo Srbije. Izid takratnih volitev vam je verjetno znan. Bile so nedvomna posledica velikega upada zaupanja v Miloševića in Šešlja ter na drugi strani dokajšnje enotnosti opozicije, ki je volivcem končno uspela pojasniti razloge, zakaj je Srbija v krizi. S to zmago opozicije se je prvič po desetih letih pojavila priložnost, da Srbija začne z dejansko demokratizacijo. Soočili so se z obubožano, prezadolženo in skorumpirano državo, ki je imela poleg vsega še nezavidljiv položaj v mednarodni skupnosti. Kljub naporom (takrat še redkih) prozahodnih medijev in opozicijskih strank, naj se ljudje udeležijo volitev v čim večjem številu in s tem negirajo oznako mednarodne skupnosti, ki je pred volitvami izrazila dvom, da se bodo Srbi izvili iz primeža Miloševićevega represivnega aparata, se je volitev udeležilo le 57,7% volilnih upravičencev. Srbska socialistična stranka, njena satelita JUL in Šešljeva Srbska radikalna stranka so proti vsem pričakovanjem doživeli poraz. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi minulo nedeljo, vendar za razliko od tega, da se je med poraženci znašel tudi Koštunica, ki je leta 2000 zasedel mesto predsednika federacije. Politično je bil sicer šibak, saj je predstavljal številčno dokaj skromno, leta 1992 ustanovljeno Demokratsko stranko Srbije. Letos so ji ljudje namenili 30 sedežev v srbski skupščini.

Povzetek vsega tega seveda ne more biti neposredna primerjava letošnjih volitev s tistimi izpred osmih let, ne samo zaradi tega, ker so slednje potekale na večih ravneh, temveč zaradi splošnih političnih premikov in usmeritev. Večina evropskih medijev nakazuje na to, da si večina Srbov želi vstopa svoje države v družino Evropske unije, ne odražajo pa njihovega skepticizma, ki se vije okoli dvoma o izgubi moči nacionalne države. Če dvignemo našo razpravo na nekoliko višji teoretski nivo, lahko zapišemo, da moč in učinkovitost vlad na nacionalni ravni vse bolj slabita, kar je posledica vse večjega ekonomskega in kulturnega povezovanja med državami, ki ga nacionalna država ne more več nadzorovati. Dodaten vzrok slabitve države so transnacionalni procesi, ki naraščajo po številu in obsegu. Zaradi tega mora biti mnogo tradicionalnih področij državne odgovornosti, kot so obramba, gospodarski managment, upravljanje na medvladni in mednarodni osnovi, preneseni na višjo raven. Države so tako obvezane predati svojo suverenost znotraj večjih političnih enot, kar se v danem primeru kaže pri vstopu neke države v nadnacionalno tvorbo Evropske unije. Na tej točki je potrebno omeniti mnenje nekaterih teoretikov kot sta na primer Held in McGrew, ki trdita, da zaton nacionalne države ni pogoj za politično globalizacijo. Ta slabi nacionalno državo v smislu, da narodom jemlje iz rok nekatere pristojnosti, ki so jih imeli v preteklosti. Vendar pa jih hkrati utrjuje, ustvarja nove možnosti za prenovo lokalnih identitet, ki so v primeru Srbije morda nujni.

Tadić je v enem izmed intervjujem, na očitke v zvezi z izgubo nacionalne moči Srbije, zatrdil, da bo njihova država v prihodnosti, tudi v primeru če postane članica EU, imela upoštevanja vredno upravo, gospodarsko in kulturno oblast doma in na mednarodnem področju. Vendar pa jo bodo lahko izvajali le v primeru, če bodo aktivno sodelovali med seboj z lastnimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter mednarodnimi povezavami in združenji. Učinkovito izvajanje oblasti nacionalne države je po tej logiki odvisno od njene pripravljenosti in zmožnosti vključevanja v regionalne in kontinentalne integracijske organizacije kot je Evropska unija.

Prihodnost Srbije je z vidika vloge in moči nacionalne države odvisna od razvoja njihove politike in mednarodnih teženj. Verjetno lahko slej kot prej pričakujemo vključitev te države v družino članic Evropske unije, zanimiv pa bi bil poskus klasifikacije glede na vpliv, ki ga bo imela v tej tvorbi. Robert Keohane je nekaj desetletij nazaj razdelil države glede na njihov vpliv na sistem v štiri kategorije, in sicer na tiste države, ki določajo sistem (system determining), tiste, ki vplivajo na sistem (system influencing), na tiste, ki tako same kakor tudi v skupini ne morejo bistveno vplivati na sistem (system affecting) in na države, ki same ne morejo vplivati na sistem, edina možnost minimalnega vpliva je preko skupin, ki jih vodijo velike države (system ineffectual). Vizija same Evropske unije naj bi bila sicer enakost v vseh pogledih, v praksi pa se vedno bolj kažejo hegemonske težnje večjih držav članic, kot so na primer Nemčija, Francija in Velika Britanija. S tega vidika je skeptičnost Srbov povsem razumljiva, posebno sedaj, ko so v kočljivem položaju zaradi Kosova, ki je postal šolski primer mednarodnega vplivanja in interesov za neko območje.

Marko Orel