Skorumpirano sodstvo
13. maj 2008 ob 2:19 | Maja Andlovic |Civilna družba za demokracijo in pravno državo, Združeni ob Lipi sprave, Civilno združenje za nadzor nad institucijami, Združenje za demokratizacijo javnih glasil, Združenje za odpravo krivičnih sodb sodišč, odločb in sklepov upravnih organov, Odbor za zaščito zakonitosti Kamnik, Šišenska civilna iniciativa in Ekološka Slovenija so pripravili novinarsko konferenco na temo revolucionarni udar skorumpirane sodne oblasti.
Vinko Vodopivec iz Civilne družba za demokracijo in pravno državo je prepričan, da je sodstvo “edini okosteneli sistem preteklega totalitarnega režima”.
Viktor Andrej Hribar iz Odbora za zaščito zakonitosti Kamnik je dejal, da sodniki s stavko dokazujejo, da “hočejo imeti celotno oblast.”
Vodopivec je še dodal, da je proti pravni državi, saj “se ve, kdo sta imela najbolj pravno državo na svetu: Hitler in Stalin,” in napovedal demonstracije pred ljubljanskim sodiščem, če pride do sodniške stavke.
Maja Andlovic
13. maj, 2008 ob 6:57
Kolikor sem imela opraviti s sodstvom v svojem življenju, toliko sem imela opraviti z neusposobljenjim ali pa s skorumpiranim sodstvom. Zaradi neusposobljenosti so se zadeve vlekle enkrat dlje in so bile na koncu prepuščene zastaranju, da ni bilo potrebno ugotavljati “zmotnih” ali po domače krivičnih sodb določenih sodnikov.
Prav je, da bi se državljani temu organizirano uprli.
In potem se upajo sodniki še stavkati. Sram naj jih bo.
13. maj, 2008 ob 8:10
Dol s sodniki! Uvedimo anglosaksonski porotni sistem!
Narod si bo sodbo pisal sam! Ne frak mu je ne bo, ne talar.
13. maj, 2008 ob 8:35
Tudi sam sem dobro občutil kako funkcionira slovenski pravosodni sistem. V prekrškovni zadevi sem po letu in pol dobil domov kar sodbo v imenu ljudstva. Nikoli nisem bil vabljen na sodišče, da bi sam ali priča pojasnila splet dogodkov. Vsekakor je bolje da človek naredi veliko pizdarijo in da gre za kazenski pregon saj potem lahko izločaš okužene sodnike, zavlačuješ na sto in en način, ne morejo ti izreči sodbe brez tvoje prisotnosti,… tako kot to delajo morilci, pedofili, posiljevalci, gospodarski kriminalci,…
13. maj, 2008 ob 8:39
TOŽNIK v P 50/2003-zadevi pri Okrožnem sodišču v Kopru
Šribar Janko
O.F.13,6310-Izola
v Izoli, 8.5.2008
se na
V I Š J E S O D I Š Č E V K O P R U
pravočasno v
zadevi: Cp 776/2007
P R I T O Ž I M
zoper Cp 776/2007-SKLEP Višjega sodišča v Kopru z dne 15.4.2008
zaradi zmotno videne podlage temu izpodbijanemu sklepu
Pritožbeno sodišče prosim, naj po preučitvi te pritožbe preuči tudi P 50/2006-sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 15.2.2006 in tudi mojo pritožbo na to sodbo z dne 12.4.2006 ter izpodbijani sklep razveljavi kot zmoten
Spoštovano pritožbeno sodišče,
dne 12.4.2006 sem se pritožil zoper P 50/2003-sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, ki me je s svojo nepričakovano vsebino hudo duševno prizadela in psihično globoko zrušila. Reagiral sem, a je pritožbeno sodišče to zmotno razumelo kot žalitev, ter me s tukaj izpodbijanim sklepom kaznovalo.
Takoj, brez kakršnih koli »teren pripravljalnih« besed: Ne! Ne! Ne! In ne! Žalil nisem nikogar! V svoji pritožbi, nikakor z namenom žalitve, sem se PRITOŽIL sodišču zaradi sodnice delovanja, ki sem ga dojel kot pristransko, do mene nepravično. Res, sedaj vidim, sem uporabil besede, ki bi lahko bile primernejše, a ko v duši vre hud občutek nepravičnosti, je izbira besed ozka. Vendar sem svoje občutke omejil tako, da sem jih kot PRITOŽBO SODIŠČU, in ne kot žalitev sodnici v friz, izrazil kot »vsiljeni sum« ne-sodniških početij sodnice.
Zmota sodišča je neizpodbitna že z dejstvom, da pojem »žalitev« ima svojo naravo, in je po tej žalitev le, če je ta izražena direktno drugi, in ne tretji osebi. PRITOŽIL, in ne žalil, sem se pa sodišču, tretji osebi. V pritožbi pa sem, brez kakršne koli žalitev-namere, navedel to, kar je v meni ustvarila nesprejemljiva sodba.
Nujna skrb sodišča ob izdaji sodbe, da stranka, ki v sodnem postopku ni uveljavila zahtevano pravico, po pošteno in pametno prepričljivo izrečeni in obrazloženi sodbi, nebi v duši trpela občutek, da jo je sodišče s državno silo izigralo, je v sporni P 50/2003-sodbi bila ne-oprostivo pogrešana.
Po petnajstih letih trpljenja nenehnega sadizma tožencev, ter vsa ta leta pri več sodišč (izolskem za prekrške pet krat, piranskem tri krat, koprskem) čakajoč pravico sem hudo prizadet s kot nepravično dojeto sodbo reagiral na vsebino te sodbe, ki absolutno vse moje tudi z neizpodbitnimi dokazi podprte tožbene navedbe izniči, številnim nedokazanim navedbam nasprotne stranke pa pritrdi. Prosim vas, da sodbo preučite. Človek pač ima dušo, ki čuti, a ne prenese prekomernega bremena. V sodbah pa ni nobene skrbi o tem, ali bodo te prizadele stranko v psihično zdržljivih mejah.
Že na obravnavah prvi in zadnji sem čutil, da se zadeva valja v prid tožencem, ko sodnica Aleksandra Kanalec Ivančič ni reagirala na prvo-toženega meni grožnje z nasiljem, odvetnik ga je moral opozoriti. Tudi ko me je drugo-tožena poceni-lažno, očitno prozorno, do sodnice v prijateljskem, do mene pa v sovražniškem tonu hudo blatila, bi sodnica že zaradi globoke primitivnosti načina izražanja toženke morala prekinitveno reagirati, pa ni. V svojem pisnem, stroškovno dragem, pranje-tega-blata-odzivu na ta dogodek sem smiselno dodal, da so le še palačinke manjkale. Upam, da boste iz tega razumeli takratni odnos med sodnico in toženko. Na zadnji obravnavi mi je prvo-toženi gromko in dolgo spet grozil z nasiljem. Ko sem od sodnice zahteval, naj to grožnjo zabeleži, se »ni več« spomnila, kaj je pred le nekaj sekund grozitelj izrekel. Na tej obravnavi sta me ob mojem pričanju toženca glasno in dolgo ponižno izsmehovala, a ko sodnica ni hotela dolžno ukrepati, sem jo moral zaprositi, naj toženca opozori. Razumeli boste, da se mi je iz vsega tega v duši nabiralo.
Za to pritožbo je zelo pomembno to, da je ista sodnica, Aleksandra Kanalec Ivančič, 12.2.2003 izdala pohvalno pravično P 50/2003-začasno odredbo, ki jo sicer hudo površni odvetnik Dokič, kljub mojim vztrajnim prošnjam, ni bil voljen uporabiti. Po tej izredno pravični začasni odredbi se ja v zadevi kot priča nasprotne stranke pojavil sodnik KP sodišča gospod Vitomir Bohinec, ki je bil hišni prijatelj in tedaj pogosti družinski obiskovalec nasprotne stranke. In od tod naprej so, jasno, vse besede odveč. Hišnim prijateljem od kolege sodnika ne gre škoditi.
Upam, da bo tudi vam, razsodnikom v tej pritožbi, težko ne strinjati se z dejstvom, da ni nenormalno posumiti, da je razlog za preobrat sodnice v popolno nasprotnost (kontrast: začasna odredba – sodba) bil kolega sodnik Vitomir Bohinec, hišni prijatelj tožencev. Saj so sodniki tudi ljudje, kar v določenih situacijah ne gre pozabiti, le pravilno oceniti situacijo je bilo potrebno.
No, no, za protipravnost nastanka tega izpodbijanega sklepa je nujno posumiti na še en nezanemarljiv priložnost-vzrok. Poglejmo:
V senatu KP Višjega sodišča, ki je izdalo sklep, na katerega se tukaj pritožujem, je odločala tudi višja sodnica Špela Prodan, ki je na KP Okrajnem sodišču šele po šestih letih zavlačevanja 16.6.98 obravnavala mojo P 307/93-zadevo, v kateri sem od prevaranta, prodajalca intimnih storitev mladih Rusinj in Ukrajink, bil ogoljufan za igranje-zaslužek celotne turistične sezone. Ko o zadevi na tej prvi obravnavi še nič ni bilo povedano, ker toženi neopravičeno ni bil prisoten, mi je sodnica na mojo ne-brezhibno slovenščino (zaradi te sem na UE Izola bil izbrisan iz RSP kot domnevni hrvat, sem pa slovenec) odbrusila: »Itak ne boste dobili niti »n« od nič!« Ta izjava sodnice me je tako zgrozila, da sem jo takoj dal v časopis (priloženo) in, sodnico že isto uro pri predsedniku sodišča pisno ukoril. Ukorjena pod Su 28-01/98 dne 26.6.98, mi je sodnica dve leti pozneje dosodila vendarle pravično sodbo, a do danes je seveda ostalo pri sodničinem »…niti »n« od nič!«, ker KP izvršba z različnimi triki noče in noče ukrepati. Seveda si je sodnica, tako moj ukor pri predsedniku sodišča, kot tudi časopis-objavo njene hudo ne-sodniške izjave, dobro zapomnila, kar sedaj v tudi njenem sklepu čutim. Saj je celotno koprsko sodišče v ljudstvu ozloglašeno, da kot uigrana familija deluje po principu: »jaz tebi, ti meni«.
Zato taka sodnica nebi smela delovati v zadevi stranke, ki jo je ukorila celo javno. Tudi zato je nujno ta sklep odpraviti.
S spoštovanjem, Šribar Janko
TOŽNIK v P 50/2003-zadevi pri Okrožnem sodišču v Kopru
Šribar Janko
O.F.13,6310-Izola
v Izoli, 6.5.2008
se na
V R H O V N O S O D I Š Č E V Lj U B Lj A N I
P R I T O Ž I M
zoper danes prejeto Cp 776/2007-sodbo V IMENU LJUDSTVA Višjega sodišča v Kopru z dne 15.4.2008
Vas, pritožbeno sodišče, prosim, da zadevo skrbno preučite in to hudo ne-sodniško sodbo razveljavite po vseh njenih točkah ter vse vrnete v nadaljnje obravnavanje in odločitev, IN PROSIM NIKAKOR NE VEČ NA KOPRSKO SODIŠČE
Spoštovano Vrhovno sodišče RS,
ko gre za dolga leta trpljenja, smo nekaj dni nazaj priče Frizl-grozot, kjer naj bi zatajila država in družba, ter se globoko zgroženi kričeč sprašujemo: »Kako je to v socialni in pravni državi sploh mogoče!« Nikakor pa nočemo in nočemo in nočemo videti številnih podobnih dogajanj okrog sebe in si priznati, da smo tudi sami prav tako brezbrižni in celo oholi do trpljenj soljudi okrog nas, ki leta in leta hudo trpijo. A naše grozote so še večje in ekstremno hude, ko jih počno tisti, ki so plačani za zaščito ljudi pred sadističnim izživljanjem drugih. In vidite, to najhujšo grozoto nad mano izvaja celo koprsko sodišče, ko kljub številnim dokazom in pričam, tudi samo sadistično, noče in noče spoznati 18-letno sadistično psihično trpinčenje me in uničevanje moje lastnine. Zato se, pred kako posledično grozoto, za pomoč obračam na vas.
I
Zakaj je tudi KP-sodišče sadistično?
Začel bom pri prvi kockici sadizem-mozaika: V senatu KP Višjega sodišča, ki je izdalo sodbo, na katero se tukaj pritožujem, je odločala tudi višja sodnica Špela Prodan, ki je na KP Okrajnem sodišču šele po šestih letih zavlačevanja 16.6.98 obravnavala mojo P 307/93-zadevo, v kateri sem od prevaranta, prodajalca intimnih storitev mladih Rusinj in Ukrajink, bil ogoljufan za igranje-zaslužek celotne turistične sezone. Ko o zadevi na tej prvi obravnavi še nič ni bilo povedano, ker toženi neopravičeno ni bil prisoten, mi je sodnica na mojo ne-brezhibno slovenščino (zaradi te sem na UE Izola bil izbrisan iz RSP kot domnevni hrvat, sem pa slovenec) odbrusila: »Itak ne boste dobili niti »n« od nič!« Ta izjava sodnice me je tako zgrozila, da sem jo takoj dal v časopis (priloženo) in, sodnico že isto uro pri predsedniku sodišča pisno ukoril. Ukorjena pod Su 28-01/98 dne 26.6.98, mi je sodnica dve leti pozneje dosodila vendarle pravično sodbo, a do danes je seveda ostalo pri sodničinem »…niti »n« od nič!«, ker KP izvršba z različnimi triki noče in noče ukrepati. Seveda si je sodnica, tako moj ukor pri predsedniku sodišča, kot tudi časopis-objavo njene hudo ne-sodniške izjave, dobro zapomnila, kar sedaj v tudi njeni sodbi pod »V IMENU LJUDSTVA« čutim. Saj je celotno koprsko sodišče v ljudstvu ozloglašeno, da kot uigrana familija deluje po principu: »jaz tebi, ti meni«.
Taka sodnica nebi smela delovati v zadevi stranke, ki jo je ukorila celo javno.
Poleg protipravnega dejstva, da je o moji pritožbi KP Višjem sodišču z dne 12.4.2006 odločala tudi sporna sodnica Špela Prodan, je KP senat hudo neskrbno prezrl Frizl-težo zadeve, ki je očitna v vsakem njenem segmentu, čeprav sem v svoji pritožbi obširno in jasno ukazal na moje dolgoletno hudo duševno trpljenje, od katerega sem psihično zbolel, in zato nebom več odgovoren za morebitne posledice, ki grozijo zaradi še vedno mojega hudega trpljenja sadizma tožencev.
Namesto da bi ukrepalo in preprečilo moje duševno trpljenje, mi je KP Okrožno sodišče to Cp 776/007-sodbo KP Višjega sodišča z dne 15.4.2008 Frizlovsko-oholo posredovalo kljub številnim mojim pritožbam zaradi mojega hudega duševnega trpljenja vztrajnega sadizma tožencev, ki sem mu jih, kot tudi izolski policiji, v preteklih dveh letih naslavljal. K temu je sodišče Frizlovsko-oholo tudi do večkrat pisno sporočenega mu dejstva, da je tudi odvetnik Dokič, ki bi me moral zastopati, hudo šlampavo površen in Frizlovsko-oholo ne skrbi zame.
Slovenski Frizl in slo- država in družba
18-letno trpinčenje me od nadsosedov, ki ga koprsko sodišče, (sumim zaradi KP sodnika, hišnega prijatelja in priče, nasprotne stranke), hudo pristransko noče in noče spoznati in pravično ukrepati:
Sodišču sem priložil številne neizpodbitne dokaze, v katere se sodnica Aleksandra Kanalec Ivančič ni hotela spuščati, kot to v svoji hudo pristranski P 50/2003-sodbi z dne 15.2.2006 tudi sama prizna, a pritožbeno Višje sodišče v izpodbijani sodbi ne spozna, čeprav sem v svoji pritožbi z dne 12.4.2006 od pritožbenega sodišča izrecno zahteval, da preuči vse priložene dokaze: vse spise, celotno datoteke-disketo, zvočno disketo, zvočno kaseto, ki jih je sodnica Kanalec protipravno ignorirala, in ob potrebi ponovno zasliši vse priče. Namesto v pritožbi zahtevane preučitve aktov in dokazov, je pritožbeno KP Višje sodišče le sledilo izpodbijani sodbi in ji le pavšalno pritrjevalo.
Prosim vas, da skrbno preberete to izpodbijano sodbo. Že ob branju boste z lahkoto spoznali, kako oba KP sodišča najhujše pristransko zaničujeta moje slo-Frizl 18-letno in še vedno trajajoče zdravstveno, psihično, duševno, materialno,… trpljenje:
• zdravje: zaradi neznosnega fekalije-smradu in od smradu grizenje očes, ker je štiri-članska družina tožencev skupaj s številnimi mnogo-članimi obiskovalci vedno ob vikendih in praznikih popolnoma zavestno, trpinčila me, deset let izpuščala svoje fekalije po treh prostorih mojega stanovanja, češ da le zaradi mene ničvrednega »bosanca« ni dolžna popravljati defektnih odtokov stanovanja, ki je »tuja« lastnina. Hkrati pa se je prvo-toženi ves ta čas z materjo, ki jo je iz tega njenega stanovanja vrgel ven, sodil z izhodom v svojo korist okrog lastnine stanovanja. A upravno sodišče v Novi Gorici, ko je prvo-toženemu pritrdilo, da ni dolžan popravljati »tuje« lastnine, ni hotelo spoznati dejstva moje pritožbe, da v sporu ni šlo za to, čigavo je stanovanje, ampak čigave so fekalije. Tako je tožencem dovolilo, da še leta neovirano izpuščajo svoje fekalije po mojem stanovanju. Grozno od slo-sodstva!,
• ponižanje in strah: zaradi fizičnih napadov name, ko sem se večkrat prvo-toženemu pritoževal zaradi neznosnega fekalije-smradu in uničevanja mojega stanovanja, in zaradi pogostih groženj prvo-toženega, celo v navzočnosti policistov, da me bo ubil,
• psiha: zaradi neznosnega hrupa in hudo psihično motečih zvočnih in zračnih udarov od dano-nočno brezobzirno tekajočih pet družine in številnih in pogostih obiskovalcev tožencev tresoče se, sicer slabo zgrajene, betonske tla-plošče (mojega stropa). Od teh zračnih in zvočnih udarov sem psihično zbolel, že le en udar me spravi v paniko, da bo spet predolgo trajalo,
• duševno: zaradi vztrajnega poniževanja me in hudega zmerjanja z žaljivkami, ki jih je nepremagljiv in neukrotljiv jezik drugo-tožene lažno blateč me leta-dolgo trosil po našem stanovanjskem bloku in drugod, kot tudi vztrajna žaljiva zmerjanja prvo-toženega z »Idiot!«, »…da mi materina!«, »Zdaj ti bom jaz pokazal!«, ob pozdravu me svojih obiskovalcev: »Ne tega ni treba pozdravljat!«, v navzočnosti Kekič-priče: »Ubil te bom ob prvi priložnosti!«, ter prvo-toženega fizični napadi name in na moj avto, ko je nasilno odpiral vrata mojega avta in vlekel šipo navzdol, ter me v avtu grabil za vrat, in na stanovanje, ko je večkrat, tudi v navzočnosti policistov, z nogo razbijal vhodna vrata mojega stanovanja, zaradi česa je vklenjen v lisice prenočil na izolski policijski postaji, drugič ko je z nogo divjaško razbijal moja vrata (poškodbe so še vedno za videt, tudi na slikah v aktih sodišča), in divjaško porivajoč vrata rinil v moje stanovanje, da bi me tepel, je za las ušlo, da bi hudo tekla kri, celo do smrti, od obrambnega masivnega železa, ki še vedno stoji za vrati,
• materialne škode: poškodovana vhodna vrata mojega stanovanja, ki ji je prvo-toženi z nogo večkrat divjaško razbijal (tudi v navzočnosti policije), popokani stropi v mojem stanovanju od brezobzirnega divjanja tožencev po mojih stropih, zlasti vedno po intervenciji policije od veliko-krat maščevanja z divjaškimi udarci z težkimi predmeti po mojem stropu, do neuporabnosti uničena shramba, ker, zaradi desetletnega namakanja betonskih sten in stropa z fekalijami tožencev, fekalije smrad ni več odstranljiv, podobno tudi v wc-ju in kopalnici, od tožencev izpetardirana tla mojega balkona, neodstranljivi odtisi petard, smrtno grozeča viseča betonska plošča stropa mojega balkona, ki se lahko bo vsak čas odtrga in nekoga ubije.
Vse tukaj navedeno je še vedno za dokaze na ogled, a je sodišče mojo zahtevo za ogled v stanovanju povzročene škode protipravno ignoriralo. Prav tako tudi mojo zahtevo za sodno izvedenstvo o zdravstvenih posledicah mojega dolgoletnega psihičnega in duševnega trpljenja.
• Vse tukaj navedeno in mnogo drugega iz zadeve, kar še vedno duševno hudo trpim in me je strah za moje življenje, oba sodišča ni niti najmanj skrbelo. In to je v pravni državi nedopustna, zgražanja izzivajoča Frizl-paralela.
Oba sodišča v postopku nista spoznala, da so celo priče tožencev pritrjevale mojim tožbenim navedbam, da so k tožencem pogosto prihajale na obiske, ter da so PO obiskih, ko torej niso več delale hrup, na obveščane o intervenciji policije zaradi hrupa.
Logiko
iz pričanja prič nasprotne stranke KP sodnika Vitomirja Bohinca, David Jurman, brata drugo-tožene, in Nataše Jurman, da so ti bili PO obiskih pri tožencih od prvo-toženega po telefonu obveščani, da je policija intervenirala zaradi hrupa,
nista hoteli razumeti tako sodnica Kanalec Ivančič v svoji P 50/2003-sodbi z dne 15,2,2006, kot tudi pritožbeno KP Višje sodišče v svoji tukaj izpodbijani Cp 776/2007-sodbi z dne 15.4.2008, da ob prihodu policistov seveda ni več bilo hrupa, ker so obiskovalci, pogosto tudi celo vsi skupaj, že odšli, zato hrupe policija seveda ni mogla evidentirati. In tudi nikoli nisem klical policije takoj, ko je hrup začel, temveč šele takrat, ko hrupa nisem več zdržal.
Poleg od KP Višjega sodišča spregledanega nespornega dejstva, da se sodnica Aleksandra Kanalec Ivančič vodeč postopek ni poglabljala v številne predložene dokaze, tukaj izpodbijana sodba trpi hud birokratizem, ko, kljub nespornem ne-poglabljanju sodnice v predložene dokaze, navaja, da tožnik to in ono nisem dokazal. Ta hudi protipravno uporabljeni birokratizem vsiljuje vprašljivost sploh potrebe sodnik stroke. Saj kockice, ki so na mizi, znamo prešteti tudi brez sodnikov.
Še več:
Ne le da v tej zadevi ni uporabljena sodnik-stroka da bi iz toliko naštetega in opisanega dolgoletnega, nacistično temelječega (»ti mater bosansko, hodi domov«), sadizma tožencev vsaj nekaj, celo brez dokazov, po sodniško-strokovni presoji spoznala za resnično, temveč, celo nesporna nenehna divjaštva toženca: v navzočnosti policije divjaško razbijanje vrat in vpitje »Ubil te bom!«, nesporno 18-letno zdravju škodljivo trpljenje tožencev fekalije-smradu, nesporno povsem zavestno in do mene in moje lastnine brezobzirno DESET LET z fekalijami uničevanje mojega zdravja in stanovanja, z razbojniškim divjaštvom uničeno stanovanje, zlorabo telefona za poseg v moje stanovanje in žaljivo zmerjanje, »da mi mater bosansko, naj grem domov«, ter mnogo drugega pod protipravno uporabljeno teorijo socialne adekvatnosti spreobrača v nekaznivo običajno življenje. Celo številna in prepogosta do mene ponižno kot »bosanca« brezobzirna različna hrupna, moje strope razpokajoča, praznovanja več družin z otroci, tudi 15 in več oseb, ki nikakor niso primerna za stanovanje, ki je namenjeno le štirim osebam, protipravno spreobrača v »običajno življenje v bloku«.
Po takrat 43ih, danes že 50ih klicih policije na pomoč zaradi neznosnega hrupa, je pri obeh sodiščih povsem spregledana in zanemarjena sodnik-stroka za presojo o psihičnem zdravju škodljivih učinkov, zaradi hrupa tresočih se stropov, ki povzročajo hude psihično moteče zračne in zvočne udare. Niti je skrbelo o moji zmogljivosti prenašanja takih psihično škodljivih motenj. Zgovorno je tudi ta protipravnost, da sta mojo navedbo 43-krat klicanja policije na obravnavi potrdila tudi toženca, ter dodala: »Še več jih je bilo«, ja je sodnica z 29 klici ravnala po svoje. Pa še ta grozota, da je sodnica, ko je VSE moje tožbene navedbe odvrgla kot neresnične (poglejte sodbo), verjela tožencem, da je v vseh petnajstih letih, ko gre za hrup, le enkrat otroku padel telefon na tla, kot tudi izjavo toženke, da je hrup ki sem ga od pred tremi leti naprej slišal, povzročal otrok v tretjem stanovanju nad mojim. Otrok pa je pred tremi leti bil šest mesecev star! Torej, tožencem je sodnica verjela drastične nesmiselnosti, meni pa prav nič. Poglejte sodbo!
Tukaj priloženi »Zvočna izolacija« strokovni članki, ki strokovno ukažeta na hude psihične motnje in, ki sta jih tudi toženca brezplačno dobila, a povsem brezobzirno me s svojim hrupom še naprej trpinčila, povedo, da sta oba sodišča, ne-upoštevaje teh dejstev, prezrla realna resnična in neizpodbitna dejstva, ki jih 18 let psihično in duševno trpim in, so tudi upravičena podlaga moje tožbe. Zato jih je sodišče nesporno hudo zmotno presodilo kot: »običajno življenje«. Iz istega razloga je sodišče svojo sodbo zmotno oprlo na navedbi: »pravica do mirnega osebnega življenja ni ustavno varovana kategorija.« Ta nakaradni argument je hudo skregan tudi s socialo in z mnogo čim človeka dostojnim. Sramotna in razveljavitev te sodbe obvezujoča je sodišča navedba na peti strani pod polovico: »Pri ravnanjih tožencev je šlo za običajno uporabo stanovanja in obnašanje (napr. Tolčenje po vratih stanovanja tožnika),…je običajno, za skrhane medsebojne odnose,…«, kjer sodišče večkratno divjaško in razbojniško razbijanje vrat z namero vdora v moje stanovanje in fizičnega napada name, zaradi česar je toženec vklenjen v lisice in prenočil na izolski pp, protipravno umili in spreobrne v običajno »tolčenje po vratih«. OBIČAJNO V DOLGOLETNIH SKRHANIH ODNOSIH???
Tukaj izpodbijana sodba se tudi sama izničuje z vsebovanim nespornim dejstvom, da KP Višje sodišče moje pritožbe ni pravilno razumelo ko na tretji strani spodaj navaja: »Ni res, kot trdi pritožba, da je sodišče pri tej ugotovitvi upoštevalo zgolj izpovedbe prič Bohinec in Jurman, kateri so prijatelji oz. sorodniki tožencev.« Prav nasprotno, sodišče NI upoštevalo pričanje ŠTIRIH omenjenih prič, saj so te potrjevale prav moje tožbene navedbe o hrupnih obiskih in intervencijah policije PO njihovim odhodom z obiskov. Nasprotno je sodišče protipravno uporabilo le tiste meni škodujoče navedbe Bohinec in Jurman prič, ki iz teh tedanjega, pogosto pod alkoholom, vidika govorijo o normalnem obiskovanju in praznovanju nad mojim stanovanjem z le nekaj nemirnosti otrok, ki jih je skupaj z domačimi vedno bilo veliko. Zato je sodišče zmotno in protipravno upoštevalo te navedbe, ki nikakor niso relevantne, saj te priče ob njihovem hudem, pogosto alkoholnem, hrupovanju niso bile v mojem stanovanju, da bi lahko verodostojno in kompetentno pričale o intezitetu hrupa, ki je do pozno v nočeh neznosno motil v mojem stanovanju.
KP Višje sodišče, tako kot tudi sodnica Kanalec, ni primerjalo pričanje prič Memon, Zlatko, Golob, Rabak, da te nikoli niso slišale hrup iz mojega stanovanja z neresničnim navedbam tožencev o mojem zgodnjem muziciranju, da bi tako pravično presojalo, katera stranka navaja neresnice. Prav tako sodišče ni tehtalo ob pričanju prič Rabak, Kekić M., Kekič D., Rebernik, Maljević, Tokača, to: da sem se v preteklih letih njim, nepomembnim, pritoževal zaradi motenega početja tožencev, ter iz kakšnega razloga naj bi se prav njim neresnično in neutemeljeno pritoževal, da bi tako pravično presojalo o resničnosti in utemeljenosti mojih tožbenih navedb. Celo policijski spisi, kjer je vsaj pet pritrditev upravičenosti mojih pritožb, ter mojih pet pritožb izolskem sodniku za prekrške, sodišču niso pomenili, da resnično hudo trpim. Sodišče ni niti smelo vztrajati pri težko ulovljivih dokazih, saj je sodišče s sposobnostjo strokovne presoje, in ne sme čakati smrt-žrtve-dokaz, da bi morilca kaznovalo. = Frizl! Saj je policija vedno intervenirala zamudno po hrupu in, nisem vedno visil ob telefonu, da bi vse telefonske žalitve mogel posneti, pa tudi moji obiskovalci niso vedno bili pri meni, da bi bili priče vseh divjaštev tožencev, posebej zjutraj in ponoči ne. Prav zato imamo sodnike, da presojajo iz opisanih dejstev, ter ocenjevanja verodostojnosti navedb strank. Sodišče ni upoštevalo niti mojo zahtevo sodnega izvedenstva o moji, zaradi dolgoletnega duševnega trpljenja psihični in, zaradi dolgoletnega vdihovanja fekalije-smradu, organske uničenosti. Psihično sem uničen tudi leta-dolgo čakajoč na pravico.
Poglejte tudi to protipravnost:
Na prvi obravnavi mi je prvo-toženi grozil z nasiljem, zato ga je odvetnik Dokić opozoril na kazensko odgovornost. Sodnica tega ni zabeležila. Na zadnji obravnavi je prvo-toženi gromko in dolgo kričeč spet hudo grozil z nasiljem, zato sem od sodnice Kanalec zahteval, naj grožnje zapiše, a se je upirala, da se ne spomni, kaj je izrečeno. Ker je bilo gromko in dolgo, je grožnje nerazumljivo slišal tudi odvetnik od zunaj, ko je po odsotnosti spet prihajal. Zahteval je, naj se incident zabeleži, a je zabeležen brez vsebine. Pred grožnjo, ko odvetnika ni bilo v dvorani, sem od obeh tožencev ponižno, glasno in dolgo podsmehovan. Sodnica oholo do mene ni ukrepala, zato sem jo zaprosil, naj tožencem izreče opomin zaradi zlorabe naklonjenosti jim sodnice za žaljivo ponižanje me. Sodnica je toženca blago utišala, incidenta pa ni vnesla v zapisnik.
Ne gre ne omeniti hudo nedoslednost KP Višjega sodišča v tej izpodbijani sodbi, ko ne spozna grobo štrleče protislovje v navedbi sodnice Kanalec: »po skrbni presoji vseh izvedenih dokazov«, po tem pa to »skrbni« pozabi in številne predložene mnogo-povedne dokaze zavrne kot nepotrebne.
Vse to veliko pove o pravičnosti vodenja postopka in izrečene sodbe.
Pomembno je tudi dejstvo, da sem se zaradi predolgega sodišča molka, v katerem sem nenehno trpel tožencev sadizem, in o tem vztrajno obveščal sodišče, a se to Frizlovski-oholo nikoli ni odzvalo, moral 31.1.2007 nadzorstveno pritožiti. Sodišče me je uradno obvestilo, da bo zadeva obravnavana do 30.5.2007. Med tem časom sem spet pretrpel veliko brezobzirnega sadizma tožencev, ter o vsem uradno obveščal sodišče, a se sodišče oholo nikoli z ničimer ni odzvalo, da bi me kakor koli zaščitilo, ali vsaj napotilo k rešitvi iz gorja.
S tako neodgovornostjo sodnikov v tej državi ne bo šlo naprej.
Namesto skrbi sodišča ob izdaji sodbe, da stranka, ki v sodnem postopku ni uveljavila zahtevano pravico, po pošteno in pametno prepričljivo izrečeni in obrazloženi sodbi, nebi v duši trpela občutek, da jo je sodišče s državno silo izigralo, me je KP Višje sodišče še s svojim C 776/2007-sklepom z dne 15.4.2008 še kaznovalo s 300,00 €, ker naj bi s svojo, tukaj priložen, pritožbo z dne 12.4.2006 žalil sodnico in sodišče. Sam pa nisem nameraval nikogar žaliti, temveč ostro ukazati na nepravilnosti delovanja sodišča. Pritožil se bom. A za svojo avtoriteto, ki naj bi jo mi spoštovali, si bo sodišče moralo s pravičnim in pravočasnim delovanjem samo poskrbeti.
II
Glede pritožbe zaradi začasne odredbe 13.4.2007 razveljavitvenega sklepa tukaj ne vem kaj storiti, saj sem pravno neuk, da bi vedel, kakšne posledice bi lahko imela ta razveljavitev. Zato tukaj preventivno vztrajam pri zahtevi ponovne preučitve zavrnitvenih argumentov zaradi ohranjanja veljavnosti te začasne odredbe, zlasti zaradi v času njene veljave številnih KP Okrožnem sodišču in izolski policiji prijavljenih in veliko zaradi neučinkovitega odvetnika Dokiča neprijavljenih incidentov in hudega trpljenja, ter zaradi visokih stroškov, ki sem jih za to začasno odredbo utrpel. Vendar sem dolžan izjaviti, da že nekaj časa od tožencev nisem več zmerjan in napadan. Tudi srečamo se na stopnišču, sicer brez besed, a vendar me ni več strah grozljive fizično napadalne krvoločnosti prvo-toženega in hudega in glasnega jezika drugo-tožene.
III
Glede sklepa z dne 3.5.2007 vztrajam trdno pri svoji pravici, ki si jo ne dam in ne dam vzeti. Kakršno koli pravno znanje tukaj ni nujno iz preprostega razloga. Zadevo je potrebno preučiti od njenega začetka in ne le od kakega nivoja, kjer nastopi meni škodljivo pravilo kake sodne procedure. Sodnica Kanalec me v pravnem pouku svoje sodbe ni poučila o nikakršni potrebi plačila pritožbenih taks. Tudi odvetnik Dokič o pritožbenih taksah ni nič vedel. Saj v predhodno številnih pritožbah pritožbena taksa nikoli ni bila zahtevana. Zato oba nisva niti mogla vložiti pritožbi z zahtevkom za oprostitev plačila pritožbenih stroškov. Ko mi je sodnica naknadno poslala nalog za plačilo, sem takoj, torej pravočasno, zahteval oprostitev. Napako je storila sodnica v svojem pravnem pouku. In tudi za neznani visoki znesek je šlo, ki ga v primeru, da nebi bil potreben oprostitve, nebi mogel plačati prej, ko mi je od sodnice bil poslan zahtevek za plačilo z navedenim zneskom, ali pa bi v kakem drugem primeru zaradi previsoke pritožbene takse, ki bi bila navedena v pravnem pouku sodbe, si prihranil pritožbene stroške in trud, ter pritožbo opustil.
S spoštovanjem,
Šribar Janko
13. maj, 2008 ob 9:13
janko dej povzetek napiši - kdo bo vse to bral
13. maj, 2008 ob 9:18
JB: hvala za sugestijo, vendar upam, da bo nekoga podrobno zanimalo.
13. maj, 2008 ob 9:29
To da si kazensko ovadbo fasal zaradi domnevnega žaljenja sodnice verjamem. Tudi sam sem jo potem, ko sem postal preglasen in ko je bil jasno, da je sodnica v mojem primeru naredila napako. Kljub vsemu se je odvetnik izpogajal, da bo prijazno pisemce z opravičilom dovolj, da umaknejo kazensko ovadbo. Je pa zanimivo da aparat deluje ko gre za minorne zadeve, medtem ko v velikih primerih zataji.
13. maj, 2008 ob 10:07
… in koloradska vlada. nič novega.
13. maj, 2008 ob 13:41
“Oba sodišča v postopku nista spoznala”……
Si najel SLOVENSKEGA odvetnika ali zakotnega pisuna, ki niti slovenščine ne pozna?
Sedi, ena! “Ignorantia iuris nocet. … ” Prav tako “Ignorantia linguae slovenicae”…
13. maj, 2008 ob 13:43
Pa ne vem, kam spada moj komentar. Tako aktualno, da sta na isto temo kar dva članka!
13. maj, 2008 ob 13:52
1tastar: gre za vsebino, ki je slika slo-sodstva. To ne komentiraš, temveč slo-slovnico, čeprav tukaj nismo na linguistični katedri.
Diši na slovenščina-teror, ki ga po slo-Internet-straneh mnogi trpimo.
13. maj, 2008 ob 15:13
Spoštovani,
ja Vam želim sve naj, to i sami znate, protiv JJ, ali vidite kako to izgleda. U pitanju je REŽIM-vlast, a vlast je jača i od Boga jer je na Zemlji, a Bog u Svemiru. Dobro bi bilo as tim čovekom se povezati, ako ima prođu.
Imajte na umu , da se radi o firer JJ, a več kada se radi o jednom perifernom direktoru več zapne. Dakle radi se o ZEN crti koja razdvaja u daljini more od svemira, e pa tako i KASTA se razdvaja u namišljenoj crti od RAJE (ta nema da mrda, kakva tužba… a da ne govorim gde je tek JJ).
No želim Vam uspeh, bez daljnjeg.
pozdrav, bago
Tožilec v korist obdolženca
Zdaj pravi, da ga zaljubljenost v pravo in pravico tepe že dolgo in še kar naprej:
“Ko sem bil pripravnik na tožilstvu, sem se pritožil v korist obdolženca. To bi moral storiti že njegov odvetnik, ker pa ni reagiral, sem storil to sam kot tožilec. Šok! Toda moja pritožba je uspela. Ko sem delal na ministrstvu za obrambo, sem proti svojemu šefu Janezu Janši vložil pet kazenskih ovadb. Imel sem trdne dokaze za zlorabe na finančnem in stanovanjskem področju, ki so državo oškodovale za stotine milijonov. Videl sem hudo oškodovanje državne blagajne, protipravne premoženjske koristi, zlorabe položaja. Vse moje ovadbe so bile opremljene z listinskimi dokazi, predlogi prič in drugimi dokazi. Stoodstotno dokazano! Pa je tožilec Tomaž Miklavčič vse to zavrgel, utišal, meni pa so grozili, po telefonu nadlegovali mojo ženo, a se nisem pustil ustrahovati. Janez Janša me je gnal na sodišče, češ da sem škodoval njegovi časti in dobremu imenu. V bistvu sem bil vesel, da me je tožil, če ga že ščiti tožilstvo.
Naivnost me je minila, ko me je okrožni sodnik Primož Šafar, kot bi mignil, obsodil pogojno na dva meseca zapora. Seveda sem se pritožil. Senat višjih sodnikov, Andreja Hrovata, Janke Šolinc in Antona Remsa, je stvar tako dolgo zavlačeval, da je zastarala. Niso mi dovolili, da bi jo dorekel.”
Milan Šuštar ima še eno osebno izkušnjo s sodniki. Pravi, da ne bi bila omembe vredna, če tudi v civilnem postopku ne bi potrjevala vsega, kar je doživljal v kazenskih zadevah:
“Sprl sem se s Stanovanjskim podjetjem Ljubljana. Pustimo podrobnosti. Če bi, pravnik z izkušnjami, ne imel dokazljivo prav, zagotovo ne bi šel v spor. Ko so me zato tožili, sem z dokumenti dokazal, da je napačen tožnik in napačna tožba. Vsak začetnik bi tako tožbo nemudoma zabrisal v koš. Mene pa vlačijo po sodiščih, trpim, ko gledam sodnike, kako izdajajo odločbe, ki grobo kršijo najmanj tri zakone. Pritožujem se, pravdam, ne za drobiž, za pravico!”
Milan piše na vse stopnje sodišč, sodnemu svetu, sodniškemu društvu, predsedniku vrhovnega sodišča, ustavnemu sodišču…
“Na moje konkretne dokaze dobivam od sodišč pravosodne zmazke. Vprašujem se, ali so nesposobni ali pokvarjeni, zato me tožijo sodniki. Ko pribijem, da po njihovem odgovoru sklepam, da moje pritožbe niti prebrali niso, so spet užaljeni in tečejo k tožilcu. Za to imajo čas in znanje, za opravljanje svojega temeljnega poslanstva jim ga zmanjka. Ker naj bi jih žalil, so me brž obsodili na denarno kazen. Ko sem se pritožil, je nazaj priletela še ena kazenska ovadba. Pišem jim, da bi bila njihova pristranskost celo smešna, če ne bi bila tragična predvsem za sodnike same. Pišem uglednim sodnikom, s katerimi smo kolegi, celo prijatelji. Nič. Kakšno tiho strinjanje, da imam prav, to je vse.”
Ko je Milanu prekipelo, je še sam začel vlagati kazenske ovadbe. Ker se tožilci niso zganili, je pisal njihovi šefici Barbari Brezigar:…
(Več v tiskani izdaji)
Vir (tukaj)
13. maj, 2008 ob 15:25
Zgornji članek je pomotoma neodrezano predolg, oprostite prosim.
14. maj, 2008 ob 11:53
Meni se pa sodniki smilijo, ko morajo imeti s takimi pacienti opravka.
14. maj, 2008 ob 12:28
Janko, kaj hočeš? Drugo mnenje?
Jaz nisem kriv, če imaš za en kurc odvetnika, ali pa če sam ne veš, za kaj se pravdaš?
Jaz nimam navade, da bi tožbe izgubljal. Rajši dve na gobec!!!
18. maj, 2008 ob 2:10
Dve vprašanji. Kdo so ti simpatični in jeznoriti kreteni in zakaj jim delate reklamo?