Verjetno ni ga človeka, ki ga ne bi presunila zgodba o družini Fritzl: inženir Josef je v kleti svojega doma zaprl 18-letno hčerko Elisabeth, nad katero se je nadaljnjih 24 let spolno izživljal in ji zaplodil sedem otrok. Med ogledom televizijskih posnetkov, me je prešinilo, da je »hiša groze« navzven podobna slovenskim hišam, ter da se Slovenci po mentaliteti bolj radi primerjamo z Avstrijci kot pa z južnimi brati in smo jim vsaj v odnosu s sosedi nekoliko podobni: »vse me zanima, nič me ne briga«. Vprašala sem se, če bi se lahko ta ista zgodba odvila bližje in ne na Ybbsstrasse 40 v niti ne tako oddaljenem Amstettenu? Bi se lahko zgodila na vaši ulici?

Vprašanj 73-letnemu Josefu Fritzlu nimam. Kajti on si je življenje uredil, kakor mu je bilo udobno in če mu v skoraj četrtstoletja ni kapnilo, da je nekaj naredil narobe, dvomim, da bo zdaj doživel razsvetljenje in se pokesal. Njegova izjava daje vtis, da se ima za nekakšnega rešitelja hčere pred zunanjim svetom in milostljivega človeka nasploh: “Lahko bi jih vse ubil pa ne bi nihče izvedel!”

Praskati po njegovi psihi in iskati odgovore v njegovem otroštvu – ali ga je trpinčila mama ali je bil priča nasilju v nacističnem taborišču, ki je stalo poleg njegovega rojstnega mesta – je vsaj zame nesmiselno. Veliko ljudi je imelo dramatične izkušnje v otroštvu, pa nikdar niso naredili kaj takšnega, kar je naredil Josef. Moj um se tudi ne more spustiti na raven Josefovega zločina in si zanj izmisliti kazni, ki bi vsaj za malenkost »poplačala« njegova dejanja.

Tudi k Josefovi hčeri, 42-letni Elisabeth in njegovim šestim (sedmi je umrl) otrokom nimam vprašanj. Vsakemu, ki se sprašuje - zakaj ni pobegnila ali preprosto ubila posiljevalca ter dolga, zares dolga leta poslušno prenašala vse, kar je delal njej in njenim otrokom? – se lahko le grenko nasmehnem. Na štiri oči sem v Sloveniji videla ženske, ki so trpele za bistveno manjšim nasiljem v družini kot Elisabeth, pa so bile povsem paralizirane od strahu. Nekatere od žrtev tepeža in posiljevanja so, izgubljene v labirintih lastne psihe celo mislile, da si takšno ravnanje zaslužijo: ker so slabe hčere, matere, osebe… Pri življenju so jih najbrž obdržali otroci oz. močan materinski nagon ali goli instinkt preživetja.

Iz filmov smo navajeni, da so ljudje borci za lastno eksistenco in si tako tudi o sebi domišljamo, da smo se sposobni upreti marsičemu: naj nam bo življenje toliko naklonjeno, da vse do konca ostanemo pri tej iluziji. V resnici pa, je človek šibak in se navadi na marsikaj… tudi na ta način, da znori. Elisabeth je ob svoji pojavi v bolnici kazala znake neprištevnosti.

Celo k 60-letni ženi Fritzla, ki naj ne bi nič vedela, nimam niti enega vprašanja. Najbrž je do te mere omejena/zaslepljena/sprenevedena, da v vseh letih zakona ob spolnem in drugem občevanju pri svojem možu ni opazila nobenih odstopanj. Ni videla malo večjih računov za elektriko in vodo. Nikoli ni opazila odpadkov, ki ostanejo za 4 (!) jetniki, nikoli ni pomislila na obisk lastne hčere v njeni »sekti« ali odtok denarja od dohodkov družine za plenice, otroško hrano in druge precej drage življenjske potrebščine zapornikov. V vse te malenkosti se enostavno ni vtikala, kakor se ni poglabljala v razlog, zakaj je njena hčer pri 17 letih pobegnila od doma. Spoprijeti se s težavo je očitno težje, kot jo zanikati.

Na tej točki pa se mi odpira vprašanje: ali je bilo avstrijsko mestece Amstetten pripravljeno prisluhniti in pomagati ženi Josipa Fritzla, če bi svoje še tako subtilne sume delila s policijo, socialno službo, sosedo? Podpirati njo in ne obsojati, češ kako slaba mati je, da ni znala zaščiti lastnega otroka ali sumiti, da laže zaradi premoženjskih koristi, ki bi jih lahko imela ob morebitnem zaprtju zakonskega partnerja?

Sedaj, ko je resnica iz Amstettenske kleti prišla v javnost, je lahko reči: »Seveda bi ji prisluhnili!« Toda ni treba hoditi daleč, da dvomite. Pokličite na HYPERLINK “http://www.spolna-zloraba.si/” slovensko združenje proti spolnemu zlorabljanju in vprašajte – koliko ljudi se je obrnilo na njih z izjavo zoper posiljevalca, koliko od teh izjav je bilo posredovanih policiji in potem pri varuhih mira in redu preverite, kolikokrat so te prijave obtičale nekje na polici brez da bi se z njimi kdo dejavno ukvarjal.

Tu so še sosedi. 42-letni nekdanji Fritzlov podnajemnik, naj bi pred leti celo vedel, da Fritzl posiljuje hčer. Vendar je bil zaradi strahu, da bo ostal brez strehe nad glavo, tiho. Grozljivo, kajne? Toda, če bi poklical policijo, na podlagi česa naj bi mu verjeli? Moral bi vložiti ovadbo, iti skozi postopek zasliševanja, zasloveti za čudaka in vprašanje je, če bi ga sploh kdo še hotel v svojo hišo za podnajemnika, če tako rad vtika nos v tujo zasebnost? Ostali sosedi pa naj bi rekli: »Joj, gospod Fritzl, nekam preveliko hrane nosite v klet? Imate menda tam zaprto hčer?« Tudi k sosedom nimam vprašanj.

Avstrijski oblasti so že priznali, da je policija površno obravnavala prijavo Fritzla, češ da je hčer predvidoma izginila v verski sekti. A najbrž, ker je bila prijava podana leta 1984 je krivec slabo izpeljane preiskave že upokojen in lahko le upajmo, da ga bo požrla lastna vest. Avstrijski kancler Alfred Gusenbauer je izrazil zaskrbljenost zaradi očrnitve avstrijskega ugleda v svetu in poudaril, da gre za primer posameznika in ne za primer celotne Avstrije. Oprostite, toda kakšna je to država, v kateri lahko posvojiš troje otrok opremljen le s pismom, katerega domnevna avtorica naj bi bila »slaba« mati, ki jih ne more vzgajati? Otroci so bili rojeni v kleti, torej niso imeli rojstne listine, nobenega dokumenta, ki bi potrjeval, da niso bili ukradeni.

Torej, če bi rada koga kaj vprašala v zvezi s primerom Fritzl, bi povprašala tega malega birokrata, ki je Josipu verjel na besedo.

Agata P.