Skrivnostno in domala zafrkljivo smo se nasmihali med sabo. Osem mladih z vseh koncev sveta, naključno naletelih drug na drugega, in nasproti nas dva neznana Američana v krizi srednjih let. Sploh se nismo poznali, a to se ni opazilo. Onadva sta nam očitno verjela. V tistem vrtincu oddaljenega žlobudranja igralnih aparatov na srečo, kaosa ob šanku in preobraženih obrazov ljudi, ki so pred vegaškim »mestnim obzidjem« pustili vso izpraznjenost svojega življenja, je bilo kar ironično razpredati o vprašanju ujemanja natvezane zgodbice z realnostjo. A bilo je zabavno. Za hip se ti je zdelo, kot da je celo res.

Z vsemi podrobnostmi smo namreč začinili izmišljeno pripoved, kako smo se prišli v Vegas – poročit. Verjela sta nam do besede.

In to ravno v Vegas, ta neverjetni velemestni fenomen, ki ne more uspeti nikjer drugje kakor v Ameriki in ki vse zadrži varno shranjeno za stotinami kilometrov puščave okoli in okoli. Pripovedovali smo jima, kako se poznamo komaj kratek čas, a smo želeli s poroko življenje za hip ujeti. Obstati in zakoličiti. Ter ta kol potem tamkaj tudi pustiti. To je bilo glavno. Spajdašeno z lažjo smo se preobražali v pristne pripovedovalce ter se neizmerno zabavali. Besede so se izgubljale med šumi in drenom polnočnega bara: »Vegaško poročeni … Vrzi se v vodo … Čuti val svobode na sebi … Stori nekaj norega … Ustvari resnico, ki se bo tu začela in končala … Ko boš zapustil obzidje, bo res le še pravljica …«.

V njunih očeh sem slutila občudovanje. Iz svojih puhastih copatov varnega realizma sta v nas zaznala vso tisto elementarno svobodo, drznost in s tem na nek način poklon življenju, ki si ga sama nista znala več privoščiti niti zamisliti. Potem sta se v našo fiktivno zgodbo s svojo avtobiografijo vmešala še sama. Sprva z nasveti za zakonce. Ironija v ozračju se je stopnjevala. No, vsaj na naši strani igre. Levi me je resno podučeval o tem, kako so za zakonca pomembni skupni interesi ter v tej asociaciji zajadral k svoji ženi. Grkinji, s katero je poročen že 23 let in ima z njo tri otroke. Kameleonsko si je hip zatem nadel izraz zadovoljnega družinskega očka, iz katerega je vel puhel ameriški entuziazem. Gledal nas je, hlinave »mladoporočence« – prav na vsakem je bil nek miren in zadovoljen izraz na obrazu –, in sam ob tem dobival vedno večjo kepo v grlu. Bolj ko je govoril o svojem preteklem življenju, bolj hlastno in zaletavo hiteče mi je skušal dopovedati, da je srečen. Da se počuti dovršenega. Od začetka mi je bilo, resnici na ljubo, za njegovo črnooko ženo in hčerko z baje izvrstnimi imitatorskimi sposobnostmi, vseeno. A njegov notranji boj me je zdramil. Ko človek sam od sebe ponavlja, da je z njim vse v redu, veš, da je ravno tu skodla. In ko sem pozorno zožila zenice nadenj, je zakrilil z očmi. Kar planilo je iz njega – solzni naval in priznanje: »Ne, ni res. Ni res! Hočeš vedeti mojo zgodbo? No, ta je taka, da sem v resnici sedaj namenjen domov k svoji ženi. Da ji povem, da se hočem ločiti. Točno to! Oba to veva, s to slutnjo se že lep čas vsak dan bolj mrko zazirava drug v drugega. Ničesar več ni med nama. In tega ne zdržim več! Ne! … « se je hlipanje izgubilo v hehetu njegovega znanca, ki se je medtem znašel v površnem klepetu z mojim igranim »možem«.

Svojo tiho bol je razkril popolni neznanki. Spraševal me je, kako je mogoče, da je pristal na čistem dnu in da gleda nazaj ter razmišlja, kam je sploh prišel. Da to ni to. Zasmilil se mi je v dno duše. Opazovala sem ga, kako lovi sapo nekje ob progi, s katere je pravkar sestopil in ozavestil, da ves čas samo teče, toda ne glede na zavedanje in težnjo po cilju, ostaja omenjeni cilj povsem nepredstavljiv, a ravno v tej nedosegljivi pojavnosti toliko bolj resničen ter ravno zaradi tega tako tragičen. V takih primerih bi sama najraje sežgala sleherno porumenelo kopijo človekove težnje po osmotritvi, ki nam je tako neizmerna – »Tantalova« – bol.

A ta nas kot nesrečen ugriz v jabolko usodno spremlja z vsakim izstopom »ven«, z vsakim premislekom lastnega življenja, vsako željo in hotenjem. Zato je pehanje za srečo že a priori obsojeno na nesrečnost. Huh, kot da bi kradla besede Budi … No, tega mu tisti večer nisem šepetala na uho. Prej sem raje skupaj z njim odstirala drobne detajle, ki so ga nasmejali in navdali s ponosom. Upala, da bo v njih za hip pozabil na iluzorno smiselnost, točkovno ciljnost, h kateri naj bi klišejsko stopali, če bi hoteli biti resnično srečni. Ter da se bo v tej pozabi spomnil, da je življenje lahko pravljica, ki jo ozavestiš, preden se izteče, in ji sam napišeš konec in se s tem izogneš pričakovanju konca. Napišeš tisti konec namreč, ki se zarisuje v lastnem otroku, jutranji kavi, varnosti medsebojnih odnosov …, ki se nenazadnje zarisuje tudi tam v Vegasu in ustvarja pravljico o osmih namišljenih mladoporočencih, ki so tisti večer stopili iz bara, odšli vsak svojo pot in se nikoli več videli. (Začuda niso imeli prstanov na rokah, a tega ni nihče opazil.) Koliko pa je na pravljici resnice, če živi v očeh teh dveh Američanov kot pristna realnost? In kako ob vsem tem premisliti samo laž? No, to pa je vprašanje za kdaj drugič …

Maja Ratej