Osemdeseta so bila t.i. »čebulja leta« . Mladina je odstirala plast za plastjo: od ekologije, štrajkov, mirovništva, tajne policije, emigracije, do napadov na JLA. Za čebulo pa velja: bolj jo lupiš, bolj peče…

Kljub uredniški »agendi« odpiranja tem, je Mladina najbolj udarne zgodbe dobila iz okolja: od Branka Tuca, aktivista novega sindikata v Zenici, do vojakov, ki so gradili Mamulovo vilo. In tisočev drugih. Hvala vam, vsi mi smo bili Mladina.

Smo kuhali po kakem posebnem receptu? Ne. Samo zgodbe smo objavljali. Tako kot smo objavljali tudi črnoborzijanski tečaj nemške marke. Poznal ga je vsak kmet, a transparentno ga je objavljala samo Mladina.

Naj razložim, posebej za mlade na Vesti: ne, takrat nismo imeli mejlov.

Takrat je vojaški preiskovalni sodnik iz Beograda v uniformi prišel na Mladino težit urednikom. Zamislite si, da bi Krkovič uletel k Severju in ga zasliševal o keramičnih ploščicah!

Ja, prav vsi smo bili Mladina. Zato je bila naklada norih 90.000.

Brali so nas v partiji, na zapečkih, v vojski in cerkvah. Nastala je široka fronta. Širša od Osvobodilne, po mojem. Fronta za svobodo medijev. Miheljak, danes kolumnist Dnevnika, je sodeloval z Janšo. Si lahko mislite? Res velik trenutek v zgodovini naroda.

Naredil pa sem, kot urednik, tudi številne napake: eno lahko gledate še danes. Nisem takoj objavil fotografije, na kateri takratni udbaš Frumen pelje Janšo na policijo.

Zato ne zamudite priložnosti še vi: oglejte si legendarne Stojkove fotke v mestnem muzeju, kamor osemdeseta tudi sodijo.

Franci Zavrl