Joško Joras počasi postaja slovenski junak. Oziroma vsaj junak slovenske sage o odnosih s Hrvaško. Pred leti je bil Joras tudi v Sloveniji čudak. Ampak to sedaj ni več. Konec koncev so za to poskrbela sodišča in državne inštitucije, tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. Tudi to, da se je srečal s predsednikom republike Slovenije, mu status čudaštva radikalno zmanjšuje. Enako velja za izjave hrvaškega predsednika.

Nedavne besede Stjepana Mesića o Jorasu in njegovi hiši, ki stoji na hrvaški zemlji, so bile bolj pomembne, kot se je zdelo na prvi pogled. Drugi del njegove izjave, da bo to slovenska zemlja, če bo tako odločila arbitraža o meji, je pravzaprav pomenila, da tudi hrvaški predsednik republike priznava to ozemlje za sporno. To pa pomeni, da bi moralo biti mnogo potez, ki jih je tam izvajala hrvaška država, tudi zanj nesprejemljivih.

Prodajanje zemlje, katere lastništvo je sporno, je gotovo najbolj neverjetna poteza izmed vseh. Za najbolj neprijetno pa se bo kot kaže pokazala prav namestitev cvetličnih korit na Jorasovo pot. Spirala meddržavnega spora z njimi dobiva povsem realen človeški obraz. Posebej po tem, ko je sodba piranskega sodišča Jorasu dala prav glede odstranjevanja korit. In po tem, ko želi to razsodbo Joras s pomočjo gladovne stavke realizirati.

Predsednik Danilo Türk je s tem, ko je sprejel na pogovor državljana Joška Jorasa in hkrati pokazal razumevanje za njegove zahteve, le-te legitimiral na najvišji državni ravni. Kljub temu, da po srečanju ni bilo skupne izjave ali fototermina rokovanja. Predsednik republike je bil dovolj jasen. Gre za sporno ozemlje, na katerem velja začasni režim, kar zahteva dogovarjanje in kompromise, s katerimi bi morali biti zadovoljni obe strani.

Ob tem so se pojavili namigi, da naj bi se slovenska in hrvaška vlada dogovarjali o konkretni rešitvi za Jorasov primer. Kar bi bilo seveda edino smiselno. A je zaradi mnogih podrobnosti gotovo tudi izjemno težavno. Ideja o nekakšni zapornici, ki bi vodila do Jorasove domačije in za katero bi ključe imel samo Joras, je videti dobra. A kaj se bo zgodilo z zemljišči, ki so bila prodana? Bodo ob tem enostavno pozabljena?

To bi spominjalo na rešitev zapleta okoli hrvaške razglasitve ekološko-ribolovne cone, proti kateri je Slovenija sprožila široko diplomatsko akcijo, da bi na koncu za svoj uspeh razglasila njeno zamrznitev. Oziroma, pomenilo bi še eno ponovitev uspešne hrvaške strategije napredovanja za dva koraka ter kasnejših umikov za en korak. A pri Jorasu se zaradi gladovne stavke vendarle mudi, zemlja lahko počaka.

Je to tisto, za kar si sedaj v pogovorih s Hrvaško prizadeva slovenska vlada? Vsekakor se zdi, da bi morala biti rešitev Jorasovega primera trenutno njena prioriteta. Če ji tu ne bo uspelo storiti ničesar, bo to za njeno podobo vsekakor slabo. Konec koncev gre za slovenskega državljana in davkoplačevalca. In to na ozemlju, ki so ga isti politiki, ki sedaj vodijo vlado, pred nekaj leti hoteli zasesti s slovensko policijo.

Joras je bil nad Danilom Türkom navdušen. A predsednik republike pri nas na področju, ki bi lahko bilo za Jorasa pomembno, nima praktično nobenih kompetenc. Na to, kaj lahko stori vlada, bo treba še nekoliko počakati. Vendar časa nima na pretek.

Jani Sever