Obstojijo komadi klasične glasbe, ki postanejo v naši kulturi tako globoko zvezani z njihovo kasnejšo rabo v kakem proizvodu komercialne popularne kulture, da jih je od te rabe nemogoče ločiti. Potem, ko je bil Mozartov Klavirski koncert št. 20 uporabljen v Elviri Madigan, popularni švedski melodrami, se ga še danes pogosto označuje kar z imenom “Elvira Madigan”, in to celo pri resnih klasičnih izdajah kot je DGG.

Kaj pa, če namesto, da izbruhnemo v adornovsko besnenje zoper tovrstni komercializirani glasbeni fetišizem, raje napravimo izjemo in odkrito priznamo krivdno ugodje ob uživanju v glasbenem komadu, ki je sam po sebi brez vrednosti in je v celoti zanimiv samo zaradi svoje rabe v proizvodu popularne kulture? Moj najljubši kandidat je “Storm Clouds Cantata” iz obeh verzij Hitchcockovega Moža, ki je preveč vedel.

Ko je Hitchcock leta 1934 pripravljal prvo verzijo filma, je najel Arthurja Benjamina (1893–1960), avstralskega skladatelja, pianista in dirigenta, da bi napisal glasbeni komad posebej za klimaktični prizor, ki se odvije v Royal Albert Hall. Glasba, znana pod naslovom “Storm Clouds Cantata”, po besedah D. B. Wyndhama-Lewisa (ki ga je Auden označil za “samotni stari vulkan Desnice”), je uporabljena tudi v drugi verziji iz leta 1956, eni Hitchcockovih podcenjenih mojstrovin. Bernard Herrmann, ki mu je bila dana priložnost, da skomponira novo kantato, je ocenil, da se Benjaminov komad tako zelo prilega filmu, da je priložnost odklonil. Herrmanna vidimo v vlogi dirigenta v prizoru, ki se odvija v Royal Albert Hall – sekvenca traja 12 minut brez vsakega dialoga, od začetka komada vse do klimaktičnega krika protagonistke, ki jo odigra Doris Day.

Čeprav je kantata precej absurden primer poznoromantičnega kiča, pa vseeno ni tako nevredna zanimanja kot pa bi se utegnilo zdeti: ponuja minimalni scenarij tistega, kar je Gilles Deleuze imenoval “abstraktno” občutje-dogodek – mir, poln napetosti, ki postane neznosen in se končno izlije v nasilno eksplozijo. Tu se je treba spomniti Hitchcockovih sanj, da bi v celoti zaobšel pripovedni avdio-vizualni medij in v gledalcu neposredno izzval občutja, tako da bi s kompleksnim mehanizmom usmerjal njegove emocionalne nevronalne centre. Rečeno v platonskih terminih: Psiho v resnici ni film o patoloških ali teroriziranih osebah, ampak film o “abstraktni” Ideji Terorja, ki je realizirana v konkretnih posameznikih in njihovih nesrečah. V istem smislu tudi “Storm Clouds Cantata” ne ilustrira besed, še manj se nanaša na filmsko pripoved; ravno nasprotno, neposredno izzove občutje-dogodek.

So glasbeni komadi, pri katerih sovražimo to, da jih ljubimo: četudi se upirajo vsem našim načelom in okusu, pa se ne moremo upreti temu, da bi v njih uživali. Ko je v igri “Storm Clouds Cantata”, sem se pripravljen odpovedati krivdi in sovražnosti.

Slavoj Žižek

Prevedel Simon Hajdini