Predstava Wrestling Dostoiewsky v režiji Matjaža Pograjca je premierno uprizoritev doživela v prvih dneh januarja 2004 v Schauspielhaus na Dunaju. Kmalu za tem je doživela ljubljansko premiero, gostovala po Nizozemskem, igrala v Rigi, Mariboru in Medani, oktobra 2006 pa se odpravila na ameriško turnejo (New York, Los Angeles, San Diego) in se maja 2007 predstavila še v Hrastniku. Na povabilo nove selektorice Dublinškega plesnega festivala (17. april – 3.maj) Laurie Uprichard se je 22. in 23. aprila letos predstavila tudi irskemu občinstvu, ki jo je odobravajoče sprejelo. Predstava neinstitucionalnega teatra je tako po več kot enoletnem premoru spet oživela – in bo kot kaže živela tudi naprej, saj jo avgusta že čaka gostovanje v nemškem Dusseldorfu.

Režiser Matjaž Pograjc je predstavo Wrestling Dostoievsky zasnoval po motivih romana Zločin in kazen ruskega realističnega pisatelja F. M. Dostojevskega. V predstavi je preko popisa burnega notranjega življenja Razkolnikova poudarjeno subjektivno razumevanje duhovne in materialne podstati posameznika, zato je tudi osnovna os Betontančeve predstave posameznikova eksistenca. “Eksistenca ni to, kar se je zgodilo, ampak je široko polje človekovih zmožnosti, vse tisto, kar bi človek utegnil postati, kar je sposoben biti, a tega še sam ne ve.” Značilnosti eksistence so namreč vedno podvržene interpretaciji in spremembam, in kot take nikoli zabetonirane. Predstava Betontanca, v kateri se je Matjaž Pograjc (zaradi pretiranega determinizma junakov in njihove osebnosti, ki zaznamuje realizem) odvrnil od značilnega ubesedovalnega sloga Dostojevskega, zato dopušča večjo svobodo posameznika.

DUBLIN NA VIDEU PRINAŠA: izvrstno glasbo dua Silence (Boris Benko in Primož Hladnik; avtorja glasbe v predstavi), nekaj vonja po irskem pivu, sakralnega duha cerkve-teatra, pogovor z umetniško vodjo festivala Laurie Uprichard in košček življenja z vaj tokratne zasedbe skupine Betontanc (Primož Bezjak, Daša Doberšek, Branko Jordan, Branko Potočan, Andreja Kopač, Irena Kovačevič).

Laurie Uprichard (umetniška vodja festivala): “Nekaj je v tej kombinaciji gledališča in plesa, ki se mi zdi zelo izvirna.”

PREVOD:
Tekst iz predstave: -Kako lepa pričeska. –Povsem izmučen sem, sploh ti ne morem razložiti. –Oprostite! –Kako lep dan, mar ne?! –Živjo, se vama lahko pridružim? –Kako lepo presenečenje! –Ne moreš si niti zamisliti, kako me boli glava. –Kaj je zdaj s to kavo? –Oprosti! –Kako lepo presenečenje!….

-In tu je najbolj simpatična oseba na festivalu, Laurie Uprichard, umetniška vodja dublinskega festivala. Kako ste kaj?
-Zelo dobro, pa vi? –Lepo.
-Tole bo že petič, da si boste ogledali našo predstavo, oz. kolikokrat ste jo že videli?
-Mislim, da bo tokrat šestič. Torej, enkrat v Medani, štirikrat v New Yorku, sinoči, to bo sedmič!
-Čarobno število!
-Kaj vam je pri tej predstavi tako všeč, da ste nas povabili v New York in sedaj v Dublin?
-Nekaj je v tej kombinaciji gledališča in plesa, ki se mi zdi zelo izvirna.

Iz predstave: Ramena dol, glavo dol! Glava mora biti vedno dol! Ne pozabi! Ne pozabi! Roke. Kje imaš roke? Tukaj so. Lepo in počasi. Zelo mehko, zelo udobno.

Laurie Uprichard: Iskreno, deluje kot gledališka predstava, ampak gibi in kakovost vaše zasedbe so tako izjemni, da ne moreš reči niti, da gre zgolj za plesno prestavo. Vse skupaj pripoveduje zelo lepo in prepričljivo zgodbo.

Iz predstave: …bič. Prsi. Majhna, na oko pečena jajčka. Zakrita ali odkrita, kot želite. Zakrita – skrivnostna, odkrita – surova. Rit. Akustična. Predlagam paket bič, akustična rit, ker potem dobite eno surovo jajce zastonj. In če mi boš všeč, lahko tvoj mali bratec obišče mojo malo sestrico zastonj. Hočeš? Nočeš. Nobenega odgovora.

-Kakšen je bil odziv občinstva po sinočnji predstavi?
Laurie Uprichard: Mislim, da je bil zelo dober.
-Iskreno?
-Da. Če sem prav razumela, Irci ne veljajo za prav toplo občinstvo. In vendar ste vi poželi zelo glasen aplavz, trikrat so vas poklicali k poklonu in kar glasni so bili. Kar pozitivno.

Iz predstave: Všeč mi je, da govoriš o sebi. Si bom zapisal.

-Hvala Laurie za vse!
-Hvala tebi! Hvala, ker ste v Dublinu!….
-Super je biti v Dublinu, mar ne? Še ena ura je do predstave, pa vprašajmo Branka, kako se počuti.

tekst: Andreja Kopač
video: Irena Kovačević