Minili so skoraj trije meseci od ratifikacije Lizbonske pogodbe s strani naših poslank in poslancev. Sprašujemo se ali so morda v tem času že uspeli prebrati zavezujočo pogodbo, ki so si jo v našem imenu in namesto nas drznili podpisati. Kratke izjave za javnost takoj po zaključku seje, so jasno pokazale, da so se bolj ali manj na pamet naučili tistih šest stavkov o vsebini pogodbe, ki so jih našli na spletnih straneh vladnega portala. A seveda daleč od vsebine in členov v pogodbi.

Če tega še niso storili, bi bilo morda zelo priporočljivo, da si v okviru svojih poslanskih skupin najamejo pravnega strokovnjaka, ki jim bo organiziral kratek tečaj razumevanja in razlage pogodbe. Potem bodo morda tudi lažje in bolj suvereno podali vsebino, spremembe ter posledice te pogodbe tudi »svojim« državljankam in državljanom. Tako čisto mimogrede, da bomo vedeli in razumeli, kaj nas ima doleteti, če se jim seveda to sploh zdi pomembno, vredno in smiselno ukvarjati se z nami. A tudi, če bo odgovor negativen, je moj nasvet dobronameren. Pogodba namreč predvideva novo vlogo nacionalnega parlamenta, ki nikakor ni večja, kot je prepričanih večina poslank in poslancev, ampak povsem drugorazredna, servilna in marginalna v odnosu do EU komisije oz. parlamenta. Nacionalni parlamenti bodo dejansko prejemali vse predlagane zakone, a bodo bolj nekakšni lektorji, kot pa sooblikovalci politik, ki gredo odročno v pristojnost EU, torej najmočnejših članic. Slovenski parlament, poslanke in poslanci bodo bolj podobni otroškemu vrtcu, ki pa bo državljanke in državljane stal veliko več, kot vsi skupaj, »ta pravi« vrtci po Sloveniji.

Le za pokušino, 8c člen pogodbe določa: »Nacionalni parlamenti dejavno prispevajo k dobremu delovanju Unije, tako da:
(a) jih institucije Unije obveščajo in jim predložijo osnutke zakonodajnih aktov Unije v skladu s Protokolom o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji;
(b) skrbijo za spoštovanje načela subsidiarnosti v skladu s postopki iz Protokola o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti;
(c) v okviru območja svobode, varnosti in pravice sodelujejo v mehanizmih ocenjevanja izvajanja politik Unije na tem področju v skladu s členom 61c Pogodbe o delovanju Evropske unije ter so vključeni v politični nadzor Europola in ocenjevanje dejavnosti Eurojusta v skladu s členoma 69g in 69d navedene pogodbe;
(d) sodelujejo v postopkih za spremembo Pogodb v skladu s členom 48 te pogodbe;
(e) so obveščeni o prošnjah za pristop k Uniji v skladu s členom 49 te pogodbe;
so udeleženi pri medparlamentarnem sodelovanju med nacionalnimi parlamenti in z Evropskim parlamentom v skladu s Protokolom o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji.”

Glede na to, da bodo v letošnjem letu parlamentarne volitve in se stranke pričenjajo ukvarjati z vsebinami svojih programov in tistim, kar nameravajo obljubljati, bi bilo modro, da si pogledajo, kaj in do kje segajo njihove pristojnosti in zmožnosti glede na področja, ki jih Lizbonska pogodba pušča v dometu nacionalnih politik. Seveda v kolikor bo Lizbonska pogodba sploh ratificirana s strani vseh držav članic in dejansko prišla v veljavo. Še obstaja možnost in upanje, da se to ne bo zgodilo. Morda nas bodo Irci rešili Velikega imperija, saj bodo kot kaže edini, ki bodo z referendumom preverili voljo ljudi.

8a člen pogodbe pravi: »Politične stranke na evropski ravni prispevajo k oblikovanju evropske politične zavesti in k izražanju volje državljanov Unije«. A kdo jih sploh pozna in kdo ve, kaj zagovarjajo ter koga zastopajo? Ali nam na ta vprašanja lahko odgovori g. Pahor, evropski poslanec, ki seveda še vedno prejema evropsko plačo, čeprav se zdi, da mu domač politični parket bolj diši? V evropskem parlamentu je eden od mnogih, neopazen, nepomemben in po ničemer ne izstopa. Lahko bi govoril in povedal marsikatero zgodbico, ki bi razkrila način sprejemanja odločitev na ravni EU, a tega ni pričakovati. Naši politiki se namreč napajajo prav s tem, da nam skušajo prodajati iluzijo, kako kaj veljamo, koliko nas cenijo in kako smo enakopravni ter enakovredni pri oblikovanju evropske politike.

Elena Pečarič