Včeraj se je otvorila odlična razstava z naslovom Razumsko oko, geometrična, optična, kinetična in programirana umetnost, v Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Naslov razstave povzema izvirna izhodišča ustvarjalnih principov iz matematike in fizike izhajajoče umetnosti.
Razstava povezuje najnovejše grafike s starejšo produkcijo geometrične, programirane, sistemske, kinetične in/ali optične umetnosti. Razstavljeni so sitotiski iz grafične mape Popolno belo in črno in druga dela, slike in stenski objekti, Getulia Alvianija, Richarda Anuszkiewicza,
Andreasa Christena, Anthonyja Hilla, Janusza Kapuste, Julije Kniferja,
Edoarda Landija, Petra Lowa, Manfreda Massironija, Almira Mavigniera,
Françoisa Morelleta, Ivana Piclja, Jeffreyja Steela, Joëla Steina
in Ryszarda Winiarskega.

Liljana Stepančič v katalogu Razumsko oko: “Našteti umetniki so konec
petdesetih in šestdesetih letih prejšnega stoletja pripadali širšemu krogu mlade
generacije, ki je v evropi in južni ameriki prinesla v umetnost novosti.” “V Umetnost
so vnašali zakone znanosti in sistematično analizo fenomena percepcije.”

Na ogled je tudi serija dokumentarnih filmov in videov, med njimi tudi The Responsive Eye, dvajsetminutni dokumentarni film, ki ga je leta 1965 posnel danes slavni režiser Brian de Palma.

Kustosinja razstave je Mirjam Behek.
Razstava bo na ogled do 25.5.2008

O razstavi sta spregovorila Zoran Kržišnik in Ciril Zlobec.

Getulio Alviani

Z Zoranon Kržišnikom naju veže 50 letno prijateljstvo. Preden je on zapustil Mednarodni grafični likovni center, mi je rekel: »Po tolikih bienalih in stvareh, ki smo jih naredili skupaj, ustvarimo nek portfolio, nekaj, kar bi ostalo.« Sprva je bilo mišljeno, da ga bom naredil sam, a pojavilo se je veliko težav, saj sem nenazadnje izgubil vse moje projekte za portfolio. Zato sem mu rekel, če ga naredimo na hitro, bo že videl, da bo dober. Zbral sem 15 projektov 15 avtorjev iz vsega sveta: od Brazilije do Švice, od Francije do Hrvaške, od Italije do ZDA in v nekaj mesecih smo naredili enostavno črno belo mapo, ki se imenuje Popolno belo in črno. Zamislil sem si, da bi mapo predstavil skupaj z razstavo, ki bi vsebovala 4, 5, 6 ali 7 del vsakega izmed avtorjev portfolia. Tako je nastala ta razstava.
Vsi avtorji na razstavi so zgodovinski. Skoraj vsi so sodelovali na prvi ali drugi ediciji Novih tendenc, ki so se v času združene Jugoslavije odvijale v Zagrebu v 60ih letih. 9 od predstavljenih avtorjev je sodelovalo na teh epohalnih razstavah, ki so naredile preobrat v umetnosti našega stoletja. Ocenjujem, da je, kar se tiče izraznosti v Italiji, po futurizmu najpomembnejša. Uvrščam jo za Bauhaus kot natančno nadaljevanje umetnosti, narejene z eksaktnostjo. Je logična umetnost, natančna umetnost, preverljiva umetnost. Zato ker je vsak izmed problemov, ki si jih zastavlja ta umetnost, preverljiv. Problem je zastavljen in se razreši. V rešitvi je možno natančno prebrati zastavitev problema. Na tej razstavi so, kot sem že povedal, po eno zgodovinsko delo iz 60-ih let in nekaj del iz današnjega časa od vsakega avtorja. Kot današnji čas so mišljena dela nastala po 60-ih letih, se pravi v 70-ih, 80-ih, 90-ih vse do sedaj. Vsi avtorji pripadamo isti generaciji, rojeni med dvajsetimi in tridesetimi leti 20. stoletja, razen Janusza Kapuste, rojenega v 50-ih letih, ki je precej dober in je postal del te male celote, okoli katere delujejo ti avtorji.
Zakaj se mladi danes ne približajo tej vrsti umetnosti? Ker je prezahtevna in verjetno tudi zato, ker se morda zdi, da je bilo že vse narejeno. V resnici pa so bili narejeni arhetipi, temeljne situacije, ki jih avtorji nadgrajujejo. Takšno je novo delo François Morelleta iz leta 2007 z naslovom Jazz band, ki ga imam pred saboj in vsebuje čudna razmerja. To delo je povsem razvijajoča stvaritev, ki bi jo lahko počeli mladi, a mladi ne razmišljajo o teh stvareh, ker ta umetnost, da bi jo naredili, potrebuje inteligenco. Je plastična konkretizacija inteligence. Torej, če inteligenca, plastična inteligenca, obstaja, se ustvarijo dela, ki si zaslužijo tovrstno poimenovaje. Če inteligence ni, se jih ne ustvari. Večina mladih se danes tako ne približa tovrstni umetnosti in nočejo niti slišati o njenem obstoju. Ta umetnost je tako daleč od njihove mentalitete, da se zdi absurdno. To je umetnost, ki se na čuden način zdi stara, a za mene je to umetnost prihodnosti, absolutno inteligentni prihodnosti, in upam, čeprav s pomisleki, da bo to prihodnost.

Prevod v slovenščino Matej Zonta

Nika Autor