Recenzira Jera Marušič

There Will Be Blood. ZDA, 2007, 158 min.
Režija, scenarij: Paul Thomas Anderson.
Rahlo po romanu Nafta! (Oil! ) Uptona Sinclaira.
Igrajo: Daniel Day-Lewis, Paul Dano, Dillon Freasier.

Zlovešče je prisotno že v naslovu Andersonovega zadnjega, odličnega filma in potem takoj v uvodnem prizoru: kamnita, od sonca izsušena negibna krajina, in pa kovinski, predirljiv, vse bolj glasen in neznosen zvok. Po rezu spremljamo zgodbo Daniela Plainviewja, človeka, ki se najprej skorajda ubije pri iskanju srebra v podzemnem jašku, nato pa po naključju najde nafto in si na njej, nekje na ameriškem jugozahodu v začetku prejšnjega stoletja, v nekaj letih zgradi bogastvo. Skorajda nič mu pri tem ne pride na pot: z nastopom izkušenega in prostodušnega podjetnika (ustreznega priimka ‘Plainview’), in z namišljenim sinom, v resnici pa posvojencem, ki se mu je oče ponesrečil na vrtini, ruralno skupnost zlahka prepriča v odprodajo z nafto bogate zemlje za bagatelo; tudi lokalni verski vodja, mladi in fanatični Eli Sunday, ki v brezvernem Plaiviewju že v začetku vidi nekoga, ki lahko ogrozi njegov vpliv, od katerega pa si hkrati obeta denarnih koristi za cerkveno institucijo, se potem brezuspešno upira in na koncu kloni Plainviewjevemu samodrštvu.

Kje je torej napovedano zlo, kaj ga proizvede? Zdelo bi se lahko — in takšna je tudi najbolj pogosta razlaga — da je jedro filmskega dogajanja tekma za nadvlado med Danielom in Elijem, ki jo manično bijeta, prvi s kapitalsko premočjo in drugi z versko avtoriteto, in v kateri prva naposled izniči drugo. Vendar po mojem za dogajanje ključni konflikt ni med tema dvema likoma, pač pa v Danielu Plainviewju samem. Kakšen je pravzaprav Plainview? Morda najbolj temeljen in očiten je njegov kot da prirojen prezir do ljudi in odpor do njihove bližine: njegovo hlastno prisvajanje naftnih polj ima za cilj iti ’stran od ljudi’, kot izvemo iz ene od njegovih redkih izpovedi, umakniti se v varno in lagodno osamo; tam, namreč v razkošni vili in le s služabnikom, sredi obalne divjine, ga tudi najdemo na koncu filma. Skupaj s Plainviewjevim prezirom do ljudi gre tudi njegova brezbrižnost do njihovih postav in vere (’I enjoy all faiths’, ‘Všeč so mi vse vere’, diplomatsko odvrne na vprašanje o svoji veroizpovedi) in tako tudi do Elijeve ‘Cerkve tretjega razodetja’ (zato Eli zanj tudi ne more biti resen sovražnik, pač pa komaj kaj več kot neprijetna, a obvladljiva ovira pri uresničevanju podjetniških načrtov), brezbrižnost celo do človeškega življenja in smrti: Plainview dvakrat tudi ubija, a tako kot da v svoji užaljeni jezi niti dobro ne ve, kaj počne, in ne da bi ga to pozneje obremenjevalo. Vendar pa je v Plainviewju še nekaj drugega, nekaj, kar ga vseskozi, in vedno bolj, načenja in na koncu zlomi. Kar od začetka uhaja njegovi poslovni računici, je posvojenec: otrok, ki mu Plainview podeli zgolj začetnici ‘H.W.’ namesto imena, in ki naj bi Plainviewjevi hladni podobi podjetnika zgolj pridal mehkejše in prikupnejše očetovske poteze. Vendar se Plainview na otroka naveže, vzljubi ga. Ta navezanost, čeprav v čudnem neskladju s Plainviewjevo siceršnjo poudarjeno odljudnostjo, je najprej nemoteča za njegove naftne posle; kaže se celo kot nastavek za družinsko prihodnost podjetja.

Obrat povzroči nesreča na vrtini: ob izbruhu nafte H.W. ogluši. Že ob sami nesreči smo priča Plainviewjevemu precepu, ki ga bo postopoma strl: Plainview se najprej požene v reševanje H.W.-ja iz goreče nafte, takoj nato pa se od oglušelega otroka vrne k bruhajoči vrtini, skorajda pijan od moči in bogastva, ki se mu obeta. Na poti k temu zdaj gluhi H.W. za Plainviewja ni več družabnik in naslednik, pač pa breme. Epizoda iz tega obdobja je tudi srečanje in delno zbližanje s prej nepoznanim dozdevnim bratom: kot da Plainview ob njem zahrepeni po izgubljeni zaupnosti in zavezništvu s posvojencem, a ga potem, ko se ove svoje utvare, naglo odstrani s svojega sveta.

Plainview posvojenca po njegovem maščevalnem in ljubosumnem izpadu, očitno zaradi umanjkane Plainviewjeve naklonjenosti, zapusti v sicer dobro oskrbo in šolanje, a ostane z vse večjim občutkom izgube in krivde. Zame najbolj impresiven filmski prizor je ravno tisti, v katerem Plainview na kolenih v cerkvenem obredu pred Elijem in zbranimi vaščani nenadzorovano izkriči svojo samoobsodbo, ‘I’ve abbandoned my boy!’, ‘Zapustil sem svojega fanta!’. Obredno ponižanje in sprejetje lokalne vere, ki je sicer cena, ki jo od njega zahteva trmasti mali posestnik za napeljavo naftovoda preko njegove zemlje, nepričakovano, in zgolj za kratek hip — zgolj v tem izkričanem stavku, se zdi — preraste v nekaj drugega: javno priznanje lastnega ‘greha’ ni več samo zoprn neobhoden opravek v njegovem poslovnem načrtu, ampak neznosno boleče predočenje krivde samemu sebi. Plainview sicer pozneje H.W.-ja pokliče nazaj k sebi, a njegova razdvojenost med očetovsko ljubeznijo in poslovniškim odklanjanjem posvojenca zaradi njegove slušne hibe ostaja nerazrešena, in očitna v prizoru H.W.-jevega emancipatornega in dokončnega odhoda. Sledi postopen Plainviewjev propad, ki se dogaja hkrati s širjenjem njegovega naftnega imperija.

Dva elementa filmske celote še posebej učinkujeta na gledalca: dovršena (tudi z oskarjem nagrajena) igra Daniela Day-Lewisa v vlogi Plainviewja, in pa glasba Jonnyja Greenwooda (med drugim tudi člana Radioheadov). Njeno pačenje epskega, razumljivega, domačnega, v tuje, neobvladljivo, blodnjavo, in vračanje nazaj k prvemu, nas frustrira: nenehoma niči naša pričakovanja po odrešujočem, tudi če tragičnem, razpletu, vse do finalne krvave poskočnice.