politika
Za mir v Tibetu
19. april 2008 ob 19:22 | Urh Maček |V Ljubljani se je odvijalo mirno zborovanje podpornikov Tibeta, katerega je pripravil zavod Dharmaling. Povod za shod je sprejetje resolucije o Tibetu, s strani Evropskega parlamenta. Zahtevajo spoštovanje temeljnih človekovih pravic Tibetancev tako, da bi lahko svobodno živeli v svoji deželi s pridobitvijo avtonomije. Na voljo so bile kopije resolucije in pismo vladi.
Razloge za shod nam je pojasnil Jon Jamnikar:
Posnetek dogajanja in mnenje prisotnih:
Urh Maček
19. april, 2008 ob 22:34
Danes sem na to temo nekaj zanimivega zaznal v enem od tednikov. Avtor teksta, ta po svoji tipologiji sicer spominja na kolumno oz. komentar, je Črt Butul (občasni poročevalec www.vest.si). Njegovo, no ja ..khm, khm, zanimivo mnenje objavljam tu spodaj:
“Tibet sem imel za državo na visokem duhovnem nivoju in sem jo želel nekega dne resnično obiskati, a če bi jo poznal toliko, kolikor sem jo spoznal v zadnjih nekaj mesecih, o potovanju najbrž nebi razmišljal.
Dejstvo, da imajo ljudje radi žrtve, je znano. Znano pa je tudi, da ljudje radi stavijo na karto “jaz sem žrtev”, preden bi ostali pomislili na to, da v resnici niso. Ljudje hitro opazijo, kako kitajska vojska in policija zatira proteste Tibetancev, ki se “borijo” proti olimpijskim igram v Pekingu, pozabljajo pa na dejstvo da so Tibetanci, ta “poduhovljen” narod, še pred nekaj desetletji živeli v popolni fevdalni družbi, ki je tibetanskim voditeljem prinašala bajne dobičke. S padcem fevdalne ureditve Tibeta in ekonomskim razvojem, so tej isti voditelji izgubljali svojo moč in v glave svojega in tujega naroda vpeljali idejo o tem, da je zaradi tega Tibet žrtev.
Nočem, da me ljudje razumejo napak in mislijo da podpiram pobijanje Tibetancev, ker je odvzem življenja (v psihičnem in fizičnem smislu) zame delikt, želim pa opozoriti, da večina ljudi ob dogodkih v Tibetu in delih sveta, kjer teče olimpijska bakla, pozabi na tiste ki so resnično žrtve te drame - športniki. Naj vas spomnim: to so tisti, ki posvetijo življenje športu zato, da pridejo do vsaj enega nastopa na tem prestižnem tekmovanju, politične spletke pa športni spektakel spreminjajo v orožje za uveljavljanje lastnih interesov.”
Črt Butul, Dobro jutro izdaja Slovenska Istra, 19.april 2008, str. 14
20. april, 2008 ob 15:34
zanimivo stališče, ki zagovarja odločanje močnejšega, kaj je pravi način življenja. športniki pa niso žrtve zaradi opozarjanja nad kitajskim fašizmom, ampak zaradi vrhunskih pohabljenj, ki jih prinesejo njihovi treningi in tekmovanja zavoljo visokih zaslužkov športnih producentov. narod pa hoče še višje in še hitreje. to stari, kar v bušističnem marketingu se zaposli. bo vsaj iger več, če že kruha ne. kri, ki priteče, pa bodo že zasebne zažigalnice požrle.
20. april, 2008 ob 20:18
Jože Pirjevec (Dnevnik, 1.9.2007):
“Lani sem med potovanjem po Tibetu bral uspešnico S. Harrisa, naslovljeno Konec vere: religija, terorizem in bodočnost razuma. Moram reči, da je bila v svojem ikonoklazmu dobrodošel antipod šamanski verziji budizma, s katerim sem se srečeval na “strehi sveta”. Templji, prenatrpani s kultnimi predmeti, zatohli od jakovega masla, ki je dajalo netiva svetilkam, oblegani od množice vernikov, prepričanih, da si lahko s kupi bankovcev zagotovijo naklonjenost tega ali onega božanstva, so bili po svoje zanimivi, a tudi odbijajoči.
Ko sem videl, kako se ljudje v maničnem obredu mečejo po tleh, razpirajo roke v molitev, se dvigajo, priklanjajo, in to stokrat in stokrat ponavljajo, da so vsi krvavi, sem začel sam pri sebi razpletati marsikatero pregrešno misel. Spraševal sem se, kakšen bi bil Tibet šele, če bi Kitajci ne uničili fevdalne teokracije dalajlame in bi vanj ne prinesli vsaj nekaj laične miselnosti. Nisem dvomil, da so pri tem kršili marsikatero človeško pravico, nisem pa mogel spregledati dejstva, da so na tisoče mladih rešili samostanske ječe in jim dali možnost, da se ozrejo po svetu brez plašnic podedovanega praznoverja.”
Vinko Ošlak (Dnevnik, 11.4.2008):
“Druga težava je zahtevani politični dialog z dalajlamo. Kako pa vendar, ko je dalajlama v intervjujih v zadnjem času izjavljal, da ga politika sploh ne zanima? S kom naj se kitajske oblasti pogovarjajo, ko pa se njihov domnevni sogovornik javno razglaša za apolitičnega zasebnika, »preprostega meniha«, ki ga ne zanima nič drugega razen njegovega skritega življenja v celici? Stvar je sicer nekoliko nenavadna, da tega »preprostega meniha« njegovi privrženci, a tudi svetovni voditelji, dosledno naslavljajo z »njegova svetost« in ta tako preprosti in nepomembni zasebni človek tega še nikoli ni zavrnil. Čudno je tudi, kako to, da mož, ki si prisoja tako malo javne pomembnosti, neprestano obiskuje svetovne in verske voditelje ter jim tako jemlje dragocen čas za njihove prve naloge, da bi dobrohotno, pravično in razumno vodili svoje države, namesto da bi v svoji skromni celici živel svoje kontemplacijsko življenje po naukih tantričnega budizma. Ne bi rad prehiteval s sodbo, a zdi se mi, da nas ta vedno smehljajoči se mož tako lepo počasi vodi za nos. Kakšen je lahko dialog s človekom, ki te vodi za nos, pa naj poskušajo odgovoriti tisti, ki se za tak dialog zavzemajo.”
Slavoj Žižek (Dnevnik, 12.4.2008):
“Pred letom 1948 Tibet ni bil paradiž, ampak dežela skrajno trdega fevdalizma, revščine (življenjska doba je bila nekaj nad trideset let), endemične korupcije in državljanskih vojn (zadnja med dvema meniškima frakcijama je potekala leta 1948, ko je Rdeča armada že trkala na vrata!). Vladajoča elita se je bala socialnih nemirov in dezintegracije in je prepovedala vsakršen industrijski razvoj, tako da so morali vsak košček kovine uvažati iz Indije; to pa eliti ni preprečevalo, da ne bi svojih otrok pošiljala na šolanje v angleške šole v Indiji in prenesla svojih finančnih sredstev v angleške banke.”
“Res je, da so Kitajci silovito investirali v ekonomski razvoj Tibeta, v njegovo infrastrukturo, izobraževalni in zdravstveni sistem in tako naprej. Grobo rečeno: kljub očitni represiji Tibetanci nikoli niso uživali takšnega življenjskega standarda kot danes. Revščina je danes večja v nerazvitih zahodnih kitajskih ruralnih provincah kot pa v Tibetu: suženjska otroška delovna sila v tovarnah opek (med drugimi), porazni pogoji v zaporih in tako naprej.”
Takšna stališča naših “levičarskih” intelektualcev me res razpizdijo. Videti je, kot da tekmujejo med sabo, kdo bo bolj upravičil Kitajsko okupacijo. Pogledal sem si članek o Dalaj Lami na Wikipediji ( http://en.wikipedia.org/wiki/Tenzin_Gyatso%2C_14th_Dalai_Lama ) V njem piše: “In 1963, he promulgated a DEMOCRATIC constitution which is based upon the Universal Declaration of Human Rights.” in še: “The Dalai Lama then began to formulate his policy towards a peaceful solution in which a DEMOCRATIC autonomous Tibet would be established.” Dalaj Lama se torej, kot se da razbrati iz članka, očitno zavzema za demokracijo. Zato res ne vidim razlogov, zakaj bi bilo treba boju Tibetancev za svobodo nasprotovati ali biti do njega zadržan.
21. april, 2008 ob 0:18
Od kdaj je pa Vinko Ošlak levičar? Ali “levičar”?
21. april, 2008 ob 17:19
Mislim, da ima vsak človek pravico živeti po svojih prepričanjih in zahajati v prostore, v katerih se dobro počuti oziroma kjer so spoštovane njegove globje vrednote. Na zahodu je to za nekatere dom, za druge narava, za tretje cerkev, ali kaj drugega. Dejstvo je, da je Budizem religija v kateri je veliko Tibetancev našlo svoj dom. To da je bilo uničenih preko 6.000 samostanov je uničevanje kulturne dediščine in tudi prostora, ki je veliko Tibetancem predstavljal dom. V Tibetu ni dovoljeno imeti razobešene slike Dalai Lame - kršena je najosnovnejša človekova pravica. Da pa te zaradi tega zaprejo in te mučijo…presodite sami.
V bistvu ne razumem zakaj se ljudje postavljajo za ali proti Tibetu in za ali proti Kitajski. Mislim, da je osnova za razmišljanje identifikacija trenutne situacije in tudi konkretne spremembe. Kitajska mora le spremeniti odnos do človeka in njegovih vrednot. Saj ji nihče noče vzeti njene ekonomske rasti ali kaj podobnega. Nihče ne želi reči, da so slabi ali dobri - dejstvo je, da se morajo na nekaterih področjih nujno izboljšati.
Sama ne zahajam v cerkev, vendar zaradi tega še ne rečem, da so tisti, ki hodijo v cerkev fanatiki. Če nekaterim to koristi, naj bo tako. In če drugi plezajo, naj bo to sprejeto za njih in če tretji želijo meditirati ali pa se priklanjati - naj se. Že od rojstva naprej iščemo tisto, kar nas bi resnično osrečilo, zakaj ne moremo sprejeti, da vsakega osreči nekaj drugega (pod predpostavko, da ne škodi ostalim). Budisti niso še nikoli začeli nobene vojne…in zakaj toliko filozofiranja in komentiranja kakšni so in ali je ok oziroma ne. Naj živijo tako kot se počutijo srečne.