Bilo je pozno popoldne, tisti čas dneva, ki je nekako izpet pretekle dinamike, in ki obenem še ni čisto dostojen in avtentičen pričetek večera. Poln nekakšnega napornega postanega vzdušja, bi lahko rekli. Vse skupaj je umeščeno v Jalto, priljubljeno črnomorsko letovišče ruske aristokracije v 19. stoletju. Ta nekdanji in tako prestižni južno-ukrajinski biser nekako najlaže zadenemo, če se v mislih ležerno sprehodimo od enega do drugega kafiča na kamnitem mestnem trgu in urni kazalec nekoliko zadržimo. Da zadušimo in ubijemo čas …

Takrat jih lahko opazimo, te, ki komaj sluteče obračajo oči. Kako skoraj nevidno nihajo z glavami in diskretno šepetajo. Iz na videz povsem vsakdanjega srebanja kave in osladnega priklanjanja mimoidočim se tako rodi skrito, skoraj podtalno vrenje. Vrenje opravljanja, tihega izmišljevanja zgodb o drugih in priliznjenega šarenja po njihovem vsakdanu, ki se prerado izmuzne vse tja do intimnih zadev. To »brenčanje« se še poveča, ko mednje stopi ona. Sveža in nepopisana. In ko jo izza nasprotne mize iz gole zabave nagovori on. Skrivnosten in zaradi svoje čudne spajdašenosti s sarkazmom nedefinirani aristokrat.

Govorim o »jaltski igri«, o kateri v svoji istoimenski drami piše irski dramatik Brian Friel. Komaj nekaj let staro delo, ki izrazito posnema liriko in motiviko ruskega Čehova, je pred kratkim na odru ljubljanske Drame zašlo tudi med Slovence.

Vsebina čisto na kratko ošvrkne tujca. On, naveličan in na momente ciničen petičnež, ki vsake toliko pobegne stran od svoje moskovske družine in je, določen s svojo bivanjsko ironijo, prepričan, da drži življenje v pesti, in ona, mlada, plaha, vdano zvesta, komaj poročena neznanka sama sebi, ki jo njen »sugar-daddy« kliče kar »dete«. Oba združi Jalta. V močnih ruskih impresijah podivjanega slapu, toplo osvetljenega pristanišča in hladnikave postrižene trave po parkih utoneta v svojo afero. A odmislimo njuno avanturo, ljubezenski potep pač, kot vsak drug, ki se, kakršenkoli že je, zasuče v predvidljivo smer.

Vrnimo se raje tjakaj na trg, med diskretne »sršene«, zdolgočaseno aristokracijo, ki si svoj čas počitnic in oddiha krajša z izmišljevanjem in napihovanjem zgodb o drugih. To je njihova igra. Vsakdo, kdor zaide v ta krog, je pravšnja kost za detajlno in prevzetno glodanje, da nanj obešajo izmišljene ali pretirane obsesije, anomalije ali prikrite izprijenosti. In potem tok zaokroži. Kot da bi pognal kolesje. Nisi več le neka Alojzija, neopazna ženska, ki si na trgu, polnem neznancev, privošči črno kavo ter ne govori z nikomer. Nevede postaneš Alojzija, ki noč za nočjo prejoče zaradi muhavega moža, ki svoje »kokoši« išče med njenimi sestrami. Alojzija, ki diskretno vsake toliko poboža svoj zbledeli muf, ki ji ga je podaril nek ruski vojak, za katerim se je potem izgubila vsaka sled. Postaneš Alojzija, ki na skrivaj pije; in Alojzija, ki tepe svojega hlapca, ker jo ta zaradi podbradka preveč spominja na ogabnega očeta. Vse to si. Ker te je v to čisto hladno, a trdovratno posadilo njihovo opravljanje.

In potem me čudno ironično spreleti slutnja, da »jaltska igra« ni doma le na Jalti ali varno spravljena v Frielovi drami. Jaltsko igro na nek prikrit način igramo sleherni dan. Ob naletu na nov lik v življenju, ki smo ga že po nekaj hipnih vtisih zmožni stlačiti v predal in mu navesiti predvidljivo zgodovino. S tem ga determiniramo, da bo v interakciji z nami simptomatično igral dodeljeno vlogo, sebi pa z že danim naborom okarakteriziranih »kostumov« za novinca olajšamo »delo« prilagajanja na nekaj novega in ob tem čudno hinavsko ter pokroviteljsko pustimo vrata odprta za kakršnekoli odklone. Da bomo lahko ob tem še siloviteje kovali podobe dozdevne »nenormalnosti« dotičnega ali po drugi strani postavljaško naznanjali, da se družimo s »fenomeni«, ki so se, kot taki, izrisali šele v naši prisotnosti.

Jaltska igra ne služi le zabavi, ne, večinoma jo uporabljamo povsem pragmatično, brez da bi se je sploh zavedali. Problem nastopi, ko »na krilih domišljije« pozabimo, da smo v igro vpleteni tudi sami. Kdo smo nenazadnje mi, če funkcioniramo le na podlagi umetno zastavljenih vlog tistih, ki so z nami v interakciji. In kaj iz nas na koncu koncev naredi iluzija nasproti?

Maja Ratej