HRANA

Svetovna gospodarska in humanitarna kriza postaja vse bolj resnična, čeprav se politična elita še vedno spreneveda o dejanskih razsežnostih le-te ali pa ponuja povsem napačne šok terapije.

Državne suverenosti na področju distribucije in potrošnje hrane danes ni več, ker države nimajo v rokah nikakršnih mehanizmov, s katerimi bi ščitile prebivalstvo pred nihanji cen na svetovnih trgih; vsak posamičen potrošnik je na direktnem udaru dogajanj na svetovnih borznih trgih.

Robert Zoellick, predsednik Svetovne banke, je sicer pretresen nad dejanskimi in potencijalnimi posledicami višanja cen hrane na borznih trgih. Izhod vidi, podobno kot Alain Greenspan na finančnih trgih, le v enem samem makroekonomskem mehanizmu - še večji liberalizaciji svetovnih trgov kot rešitvi za humanitarno krizo.

Kdo je Zoellick? Preden je zamenjal Paula Wolfowitza na čelu Svetovne banke, je bil ameriški predstavnik v Svetovni trgovinski organizaciji. Tam si je prislužil naziv trdega in zvitega pogajalca, zagovornika popolne libarelizacije trgov polnega tehničnih mikrodetajlov, ki so skeptike spravljali ob zid, plain & simple neokonzervativnega agresivca, ki ne izbira sredstev.

Kaj je v resnici problem?!
S klasičnim intenzivnim kmetijstvom bi se lahko človeštvo že koncem 60ih preživelo kar 12 krat. V resnici ni problem količina, problem so dobički in distribucija.
Čeprav je bil lanski pridelek žitaric rekorden, so cene ponorele. Skoraj polovica le-teh ni namenjena prehrani ljudi. V zahodnem svetu postaja delež biogoriv v pogonskih derivatih mandatoren. En sam poln tank urbanega terenca napolnjen z biodizlom ali bioetanolom zadošča za letno prehrano povprečnega zemljana.
Če smo natančni … letos bo 100 mio ton hrane predelane v goriva, 760 mio ton za hrano živali, ki jih predelamo v meso. Za 1 kilogram govedine potrebujemo 8, za 1 kilogram piščančjega mesa 2 kilograma žitaric.
Potrošnja žitaric za proizvodnjo goriv in krmo domačih živali kar 14-krat presega trenutni svetovni primankljaj hrane za ljudi.

Kaj se dogaja v agro biznisu?!
Dokumentarec produciran za program ARTE.
The World According to Monsanto

ARABSKO JAVNO MNENJE

V sodelovanju med Univerzo Maryland in Zogbyjem je nastala že šesta raziskava arabskega javnega mnenja od leta 2002. Nekateri rezultati so razumljivi, nekateri zanimivi, nekaj je presenetljivih.

Več kot 80 odstotkov arabcev Irana ne vidi kot nevarnost. Javna podpora iranskemu jedrskemu programu je kar dvotretinjska, še več, naklonjenost iranski jedrski bombi je čedalje večja. 44 procentov prebivalstva meni, da bi bil Iran, kot sila z jedrskim orožjem, koristen za mir na Bližnjem vzhodu. Najbolj navdušeni so prebivalci Savdove Arabije, tam kar tri četrtine anketirancev zagovarja to opcijo. Najmanj navdušencev je v Libanonu in Jordaniji.

Večina meni, da bi po umiku američanov in zaveznikov iz Iraka, nasprotujoče si frakcije hitro dosegle politični konsenz in trajni mir. Iračanom je po mnenju večine bistveno slabše kot pod Sadamom Huseinom - le 2 odstotka jih meni, da jim gre danes bolje.

Največjo nevarnost Arabci vidijo v Izraelu in ZDA. Prvo kot grožnjo razume kar 95, drugo 88 odstotkov anketirancev.

Najbolj občudovan arabski vodja je šeik Nasrala, vodja Hesbolaha, ki je preprečil izraelski vdor v Libanon. Sledi mu sirijski predsednik Bašar Asad in iranski predsednik Ahmadinedžad.

ZDA in njihova zunanja politika so izredno nepriljubljene, čeprav Arabci vidijo ZDAs kot eno izmed najbolj svobodnih in demokratičnih držav.

Arabci razumejo palestinsko-izraelski konflikt kot eno izmed glavnih točk nestabilnosti v regiji, generalno podpirajo razmejitev na podlagi meja iz leta 67, čeprav so čedalje bolj pesimistični o uresničenju le-te.

CINIČNI UM

Bivši izraelski premier Benjamin Netanjahu je znan po svojih radikalnih izjavah, ponavadi takšnih, da bi za kogarkoli drugega imele hude politične posledice.
Na predavanju na neki izraelski univerzi o mirovnem procesu s Palestinci je izjavil:
“Mi, Izraelci, smo profitirali od napada na WTC in ameriške vojne v Iraku. Prav ti dogodki so prepričali ameriško javnost, da nam je bistveno bolj naklonjena.”
Bibi je v svojem akademskem nastopu primerjal Ahmadinedžada z Hitlerjevim pohodom v 30ih. Edino razliko je videl v tem, da je Hitler grozil svetu, ne da bi imel jedrsko bombo.

BIBI IMA PRAV, IZRAEL JE IN BO PROFITIRAL

Vse kaže, da se bodo uresničile prognoze o izraelskem dostopu do iraške nafte. ZDA in Izrael se dogovarjata o ponovnem zagonu naftovoda med Kirkukom in Haifo, ki prečka Jordanijo. Ta ne obratuje od ustanovitve Izraela, torej od leta 1948. Podoben naftovod prek Sirije ne obratuje od l. 1967.

CARTER NA BLIŽNJEM VZHODU

Na petdnevni turi po Bližnjem Vzhodu je Jimmy Carter, nekdanji ameriški predsednik in nobelov nagrajenec, doživel prvih hladen tuš. V Izraelu ga nista sprejela niti predsednik niti premier, celo Šin Bet je zavrnil pomoč pri varnostnih ukrepih. Ehud Olmert se je izgovoril, da nima časa za sestanek z nekdanjim ameriškim predsednikom, ki je bil glavni pogajalec v mirovnem sporazumu in medsebojnem diplomatskem priznanju med Izraelom in Egiptom.
Izraelci mu poleg knjige z naslovom «Palestina: Mir, ne apartheid«, zamerijo še nameravan obisk Kaleda Mašale, vodje Hamasa. Šimon Peres se je z njim sicer sestal, vendar mu je takoj očital sestanek s teroristi.
Carter je v Izraelu obiskal še starše ugrabljenih izraelskih vojakov,kraj Sderot, ki je pogosta tarča palestinskih raket in grob Jaserja Arafata, kjer je z ženo in sinom položil venec. Ameriška adnimistracija je v svojem sporočilu za javnost takoj poudarila, da je Carter na obisku zasebno in ne predstavnik ZDA.
Izraelski bojkot je precej nespameten, saj se je Carter v času po koncu mandata posvetil humanitarnim in mirovniškim misijam. V zadnih letih je bil s svojim osebjem opazovalec volitev v državah, ki ne veljajo za najbolj demokratične.
Nobelovo nagrado si je zaslužil za posredovanje med Severno Korejo in ZDA, saj je predsednik Clinton v prvi polovici 90ih skoraj zakuhal oborožen konflikt v vojni, ki še danes uradno ni končana.

Jura Štok