Goli kralji
12. april 2008 ob 10:00 | Agata P. |Imam dobrega starega prijatelja: težko bi ocenila, koliko litrov kave sva spila skupaj. Človek namreč zna poslušati in sem mu za to lastnost izjemno hvaležna. No, in tam nekje po petih letih najinega tovarištva, mi je zabrusil, in to popolnoma resno, da če se bom kdaj spomnila spisati knjigo, ga v njej ne smem omenjati oziroma izkoriščati kakršnih koli lastnosti njegovega lika.
In od kje za vraga mu ideja, da bom nekoč napisala celo knjigo in da se bo v njej pojavil tudi on? Pri čemer ta človek živi popolnoma povprečno življenje: dogodkov je v njegovem življenju še manj kot dejanj. Svetu še ni podaril ne potomcev ne znanstvenih ali družboslovnih odkritij in nič ne kaže, da jih kdaj bo … V kakšnem slovenskem filmu bi bil lahko celo junak, kajti slovenski film je v kinematografih poseben žanr. Toda v drugih zvrsteh bi lahko odigral le vlogo statista.
Po tem pripetljaju sem začela opažati, da se nekateri, če fotografiram nekaj velikega, kot je recimo ploščad ali cerkev, skromno umaknejo iz kadra. Drugi pa se agresivno derejo: »Nehaj me slikati!« in celo grozijo, da mi bodo razbili fotoaparat. Le kaj naj odgovorim tem po videzu povprečnim ljudem? Da jih po eni strani zaradi njihove sivine in na drugi strani zaradi veličine slikanih objektov še opazila nisem?
Kako se imajo lahko taki povprečneži za subjekt, ki naj bi zanimal nekoga do te mere, da pritisne gumb na fotoaparatu? In ni mi treba praviti, da je vsak človek nekaj posebnega in neponovljivega. Nisem privrženka tega zahodnjaškega poveličevanja posameznika, ki ga tako rada podpira oglaševalska industrija. Za prodajalce smo vsi »kralji«, tudi če smo »nagi«, saj lahko vzamemo kredit in si kupimo tisto, »ker si zaslužimo«. V resnici pa je zares zanimivih ljudi zelo malo: v Sloveniji so taki mogoče trije, največ pet, in še ti niso nujno Slovenci po narodnosti. Drugi znani obrazi so težaško delo slovenskih novinarjev, ki iz drekca delajo bonbončke kot po tekočem traku. Kapo dol, da znajo z ljudmi, ki s težavo vežejo besede v preproste smiselne stavke, narediti intervjuje, ki se prodajajo.
Kar pa me zares žalosti, je to, da je v Sloveniji zelo malo ljudi, ki bi znali nam povprečnežem, vsaj iz prijateljskih razlogov,nastaviti ogledalo, naj se ne jemljimo preveč resno in uskladimo svojo predstavo o tem, kakšni smo, z mnenjem drugih o nas. Poznam možakarja, ki je osemkrat poskušal opraviti maturo, a v njegovi okolici ni bilo človeka, ki bi mu rekel: »Stari (tedaj je bil že zares star), mogoče pa to ni zate. Mogoče bi moral svojo energijo preusmeriti drugam?«
Enako velja za izjemno talentirano in delovno dekle, ki je skoraj pregorela na delovnem mestu, ker se je vznemirjala zaradi malenkosti, a tudi nje nihče, prav nihče, ni potrepljal po rami in ji rekel, da je pravzaprav dobra v tem, kar dela. Glede hvaljenja smo v Sloveniji zadržani, kar se tiče kritiziranja, pa prej zlobni kot konstruktivni.
Tako se ljudje izgubljajo v labirintih lastnega razuma, v gigabajtih podob, ki si jih rišejo sami. Enako velja za narod na splošno. V tujini vlogo samorefleksije naroda igrajo humoristi, imitatorji zvezdnikov itd. Toda na zadnji množični prireditvi sem opazovala par, ki se je na odru na zelo primitiven način norčeval iz Romov in ob tem požel glasen aplavz. Kaj če bi se v istem slogu norčevala iz Janezka in Štefke?
Ne, ne – pridni, delovni in pošteni Slovenci se jemljemo še kako resno, lahko bi bil še kdo poškodovan …
Agata P.
12. april, 2008 ob 10:48
turbo-primitivizem vlada na slvenski scei, kdo bi to lahko zanikal?! tako na politični kot tudi zabavljaški. Samovšečne podobce o samih sebi, boh ne dej, da bi bil kakšen tak osebek sposoben samorefleksije! ker mu ni treba, saj ga vsi podpirajo v njegovem zveličanem egotripu. Večji je, boljš se vsi počutjo, da majo takšno faco ob seb - so kr še sami večji.
O kakšnih pozitivnih vzpodbudah v takih okoljih pa - oladi, brate! nixt! tuki so ego-podobce Gospodar!
12. april, 2008 ob 11:09
Da boš v prihodnje lažje vezla tudi povsem preproste stavke ena konstruktivna: delovno dekle na delovnem mestu ni skoraj pregorela ampak pregorelo, in se ni zaman vznemirjala ampak vznemirjalo.
12. april, 2008 ob 11:13
mirica, pa še kakšna tvoja misel?
12. april, 2008 ob 13:33
ja, tudi jaz pogrešam kaj originalnega, ne pa enosamomeglenoopravljanje
12. april, 2008 ob 13:38
..majko mu njegovo, je res budla ,da toliko kave s tabo spil…
ti bil “statist” za analizo…!?
fantje bejžte agata prihaja…!
12. april, 2008 ob 15:18
turbo podobce…
12. april, 2008 ob 19:31
lahko bi bil junak v slovenskem filmu…slovenski film v kinematografih poseben žanr…? aja? od kdaj pa?
ne bo držalo vode, agatka.
slovenski film je mednarodno izjemno uspešen, bolj kot katerakoli kulturna ali celo športna panoga, glede na skromno število proizvedenih filmov na leto pa celo najbolj uspešen na svetu (ja, kar vsedi se pa malo računat..).
prav tako ima doma dobro, včasih celo super gledanost.
te izrabljene omalovaževalne fore očitno vlečeš še iz zgodnjih osemdesetih…ampak to je pač slovenija, kot si že sama omenila.
p.s. imam dobrega starega prijatelja??
iz teksta je bolj razvidno to, da hodiš na kavo z nekom, ki ga zaničuješ
12. april, 2008 ob 20:04
men je človek, ki mi veliko pomeni, najlepši in najplemenitejši in najpametnejši na svetu in ima veeeelikoooooo srce in jaz zanj.
Tako da agata mislim da je s tvojo prvo mislijo v tem sestavku nekaj narobe… če gre zgolj za stavek. Drugače pa - kako se kaj počutiš, ko takele stresaš? jaz si pravzaprav ne bi želela biti tvoja kajže? skodelica kave?
12. april, 2008 ob 20:10
Agatka,
nekje sem brala, da ima slovenski narod nizko samopodobo in samospoštovanje in da tudi zato toliko ljudi pije. Vsaj za preteklost je menda to veljalo. Razvajajoča vzgoja pa je verjetno prinesla vase zaverovane , egocentrične ljudi. Še to: občutek manjvrednosti se lahko kaže tudi v pretirani potrebi po veljavi, moči, v neupoštevanju, poniževanju “nasprotnika”…v doživljanju, da je okolje ravno njim nenaklonjeno in celo zarotniško, i.t.d. Kaj bi rekli na to?
12. april, 2008 ob 20:53
poniževanje “nasprotnika” - tistega, ki ti prihaja naproti. egocentrik tega ne vidi, občuti le, da mu krade moči, saj njegova podoba ni več tako Velika. zato je lepo lomastiti po drugih.
13. april, 2008 ob 1:30
Ta post je dolg toliko, kot vsi moji ostali posti skupaj…vendar sem se moral odzvati…
Meni se tudi zdi, kot že nekomu pred mano, da hodiš na kavo z nekom, ki ga zaničuješ. Če človek noče, da ga omenjaš v svoji morebitni knjigi, to ne pomeni, da se ima za nekaj več, temveč, da noče svojega življenja deliti z morebitnimi bralci…kar niti slučajno ni nekaj slabega….
___________________________________________________________________________
V resnici pa je zares zanimivih ljudi zelo malo: v Sloveniji so taki mogoče trije, največ pet, in še ti niso nujno Slovenci po narodnosti.
…neumnost brez primere! A si mogoče spoznala ostalih 2 000 000 ljudi?!
___________________________________________________________________________
Poznam možakarja, ki je osemkrat poskušal opraviti maturo, a v njegovi okolici ni bilo človeka, ki bi mu rekel: »Stari (tedaj je bil že zares star), mogoče pa to ni zate. Mogoče bi moral svojo energijo preusmeriti drugam?« …zakaj pa mu nisi TI tega rekla?!
__________________________________________________________________________
Ne, ne – pridni, delovni in pošteni Slovenci se jemljemo še kako resno, lahko bi bil še kdo poškodovan …
Take trditve pa me najbolj jezijo…kako lahko tako posplušuješ? In če boste ti in tebi podobni ves čas objavljali podobne komentarje, si bo povprečen slovenec rekel: “Saj, če so pa vsi ostali taki, bom pa tudi jaz.”…ker vsi vemo, da je najlažje pluti skozi življenje, če si le še ena replika…
Zato ne piši takih nebuloz, ker slovenci nismo vsi enaki, temveč smo skupek različnih ljudi, ki slučajno živimo v isti državi…
13. april, 2008 ob 2:11
Ja!
13. april, 2008 ob 8:16
ZZ, se strinjam, egocentrik tega ne vidi…..govorila sem o prvih, tistih s slabo samopodobo.
Jan, ne moreš jemati napisanega samo kot Agatin “literarni” prispevek in ne kot analizo in kritiko Slovencev?
13. april, 2008 ob 11:42
saj ima egocentrik tudi slabo samopodobo.
13. april, 2008 ob 13:47
..meni se dozdeva,da agata “malce,” namenoma provocira…!?
drugače bi (njeni) sestavki…bili manj odzivni…
13. april, 2008 ob 17:25
seveda, ampak…
15. april, 2008 ob 17:28
…ampak?
17. april, 2008 ob 1:36
tole pisanje je pomanjkljivo, nekaj manjka, ne moreš samo provocirat kr tko na suho, ker pol je že skori pamflet, no še ni, ampak …
18. april, 2008 ob 10:30
odgovore kako iz sebe narediti nekaj in kako ravnati v primeru povprecnezov bo avtor nasel, ko se bo bolj bliskalo v njegovi glavi kot pa v njegovem tekstu.
tema je ql, sam tko bedno napisana. ker prevec proseva nek obcutek frustrirane osebe k gradi svojo samopodobo na drugih, pol je pa sam nesramna do preprostega cloveka. avtor je zleht, pa nesramn, taka ana jud. za ano je pa ze gusti zgublov besede.
aja pa se v premislek, kaj je v zivljenju bol pomembno tako za narod kot za posameznika. da se v druzbi izpostavlja in pricakuje 50% fenomenov kar ni realno, ali po drugi strani spodbujanje posameznika da zivi, dela v kontekstu pozitivnega dobrega vpliva na okolje. ker ko se ljudje brez potenciala trudijo bit izjemni morajo posegat po neprimernih sredstvih, posledicno samo onasnezujejo okolje. bojim se da za nesramnost/slabo napisan zgorni text ni krivo naklucje, ampak je to osebna karakteristika.
evo ti ogledalo.
18. april, 2008 ob 12:01
a
18. april, 2008 ob 12:58
ho ho ho ..
tomaž tvoj(kratek-pronicljiv) komentar bolj zanimiv od “sestavka”…imam idejo:)!
agata kr naj piše v”stilu”"svoje” sestavke..in ti komentiraš…
očitno “reakcija” veliko bolj “donosna”…(zanimiva)
koza cela, volk …?!
18. april, 2008 ob 14:04
“spodbujanje posameznika da zivi, dela v kontekstu pozitivnega dobrega vpliva na okolje. ker ko se ljudje brez potenciala trudijo bit izjemni”
izjemnež je pojem, ki je dandanes v inflaciji, ker se ga enači z egotripom.
povprečnež pa je lahko vsak, ki ni (bil) deležen spodbude, kako lahko sploh rečeš, da nekdo nima potenciala? sej ne veš, sej ne vidš, razen če se ne proglasiš za nad-potencial.
18. april, 2008 ob 17:56
sifra. ne tega nam vec brau.
vodi***.
potencial ima usak, vsak svojega na svojem podroocju. sigurno pa je, da veljajo v druzbi odstopanja, glede nadarjenosti/potenciala. na ta odstopanja pa velikokrat vpliva ravno spodbuda, razmislek, trud,..a ni cist simpl, tko kt pr sportu. ve se kdo ma tehniko in kdo je hitrejsi. a je pomembno kako je prsu do tega? a si kdaj igrov basket proti slabsemu nasprotniku? ko ne zmore vec tvojga tempa te butne, pa nima veze zakaj, to se nedela.
agata vrjamem da si ql bejba, use kar sm ti hotu povedat je, da so odnosi ze itak u kurcu. ne poskusat bit sex u mestu pa zajebana pa nevem kaj, ce bos skromna pa postena te vrjetno res noben ne bo opazu, pa se zate zmenu sam poskusi bit velika brez dopinga, in pri tem bos dobila velik vec spodbude kot ce se tkole vn meces. jst navijam zate in tvoj uspeh
18. april, 2008 ob 19:23
joj, tomaž, kok s ti men simpatičn, vidm, da maš potencial na svojm pudročju …
18. april, 2008 ob 19:47
pot v daljave je tut men simpaticna..sploh ce gre ob morju:)..
18. april, 2008 ob 23:06
Tomaz, mater vola, kje pa piše, da je Agata sploh bejba.
19. april, 2008 ob 11:30
heehehehehe
če druzga ne “nam” agata ne glede na spol, buri domišljijo:)))
bravo agata….ti si car!:)??!
19. april, 2008 ob 12:29
caricA ;)
23. april, 2008 ob 23:41
Spomnim se trenutka smrti mladega prijateljstva dveh punc. Nepreklicna usmrtitev se je zgodila v nekaj glasnih stavkih po škripanju gum po jeznem divjanju po cesti. Obtožba: izraba lika ene v zgodbi, za katero je sicer sama dala premišljeno privolitev za sodelovanje. Morda je bilo prijateljstvo premlado, morda ni bilo dobro, morda je bilo žensko, morda je bilo le preračunljivo. Razumljivo, da pride tudi med prijatelji do razlik - vsi drugačni, menda enakopravni. Razlikujejo se lahko v pojmovanju tega, kaj spada v osebni svet prijateljstva, v katerem se razkrivajo zasebne stvari, in česa se ne daje v javni lik, preprosto zato, ker je to temelj za zaupnost med dvema in ker je vedno nevarnost napake. Ki se je ne da preračunati.
Opojnost zadnje kave je podarila trenutek lucidnosti, ki se ponovno potrjuje tudi tu. Dokaz: kolumna je zopet sprovocirala velik odziv, kot je njen namen s svojo pristranostjo: ne gre za to, da bi se kdo kdaj spomnil napisati knjigo, saj je ta od nekdaj želja in v načrtu. Pisanje knjig je itak nacionalni hobi. Vsak mora vesoljnemu slovenstvu pustiti svoje misli. Preplezali goro? Napišite knjigo. Preživeli vojno? Napišite knjigo. Sovražite nasprotni spol? Napišite knjigo. Preboleli raka? Napišite knjigo. Imate povprečnega dobrega starega prijatelja, ki zna poslušat, da pišete knjigo? … vsaj kolumno.
Vsak se svobodno odloča za svoje ravnanje - pisanje, branje in, hja, tudi poslušanje. Nasprotovanje lika skozi dim od kave res ne more biti utemeljen zadržek za veliko delo, v katerem se znajde kot statist. Najbolje bo torej kar pljuniti v roke. Prepričan sem, da bo lik bolj dodelan in manj izrezan iz konteksta kljub premišljeni zavrnitvi za sodelovanje in bo zaradi zgodbe šele zares živel.
No, da, malo dvignem števec odzivov, pač, za dobre stare prijatelje.