Mnenja o tem, ali naj levica na volitvah nastopi vsaj do neke mere povezano so že dolgo deljena. Opazujemo lahko tako pozive k enotnosti, denimo s strani Liberalne akademije, kot skorajda grobe zavrnitve tovrstnih poskusov koordinacije opozicijskih strank. Ob tem si je najbrž smiselno zastaviti nekaj osnovnih vprašanj. Ali sploh lahko govorimo o levici? Kaj bi stranke pridobile s povezovanjem? In ali vlada SDS res kliče po zavezi k njenem rušenju kot osrednjem programskem cilju nekakšne predvolilne “leve” koalicije?

Odnos, ki ga ima do vlade tisti del opozicijskih strank (SNS in Lipe v tem kontekstu nihče ne omenja), ki naj bi se odločil vsaj za pakt o nenapadanju, je zelo različen.
SD je v zadnjem času glede tega izvedla popolni obrat. Stranka, ki je z vlado dobro shajala v partnerstvu, v času, ko je bila vlada deklarativno neoliberalno orientirana, se je danes, ko je vlada opustila nekdanjo retoriko, z njo popolnoma razšla. Še več, Borut Pahor, ki nikoli ni izključeval nikakršnih povezav, zdaj tako rekoč izključuje možnost koalicije s SDS.

Zares glede tega ravna precej drugače. Pravzaprav stranka, ki je prav tako vstopila v tako imenovani pakt o nenapadanju med predsedovanjem EU, še vedno sledi pahorjanski politiki neizključevanja, ki jo je zastavila že ob svoji ustanovitvi. Zares se povezuje z mnogimi civilno družbenimi gibanji in manjšimi strankami, ostro zavrača kakršne koli dogovore s SD in LDS ter se hkrati izogiba kakršnim koli kategoričnim izjavam o tem, s kom bi lahko sodelovala po volitvah. Največ kar smo slišali, je bilo, da koaliranje s SDS ni najbolj verjetno.

LDS je glede vprašanja odnosa do vlade in levice še najbolj radikalna. Vstopila ni v noben pakt in celo predsednica Katarina Kresal o LDS govori kot o stranki levice. LDS je tudi najbolj naklonjena povezovanju ali vsaj nekakšnim načelnim dogovorom o nenapadanju s SD in Zares. Za to ima, glede na rezultate javnomnenjskih anket, tudi največ razlogov. Hkrati pa je njena pozicija nekoliko nenavadna, saj je njeno levo pozicijo težko uskladiti s stebrom njenega programa, ki ga sestavlja Matjaž Gantar.

Razmerja med SD, Zares in LDS so vsekakor napeta. Predvsem med LDS in Zares. SD se zdi vendarle nekoliko vzvišena nad trenji, ki jih povzročajo borbe med manjšima strankama na terenu. Zgled predsedniških volitev se zdi v primeru parlamentarnih precej neuporaben. Koalicije med SD in Zares, ki sta podpirali Türka tokrat ni. Zdaj nastopajo vsi proti vsem. Kljub temu je nauk predsedniških volitev jasen. Boj mnenj volilno telo motivira. In glasovi se na koncu med tistimi, ki lahko sodelujejo, seštevajo.

Zdi se, da stranke s predvolilnim združevanjem ne bi pridobile prav ničesar. Prvi razlog je, da proporcionalni volilni sistem predvolilnih koalicij enostavno ne nagrajuje. Nič dobrega pa takšno združevanje ne bi pomenilo tudi za volivke in volivce, ki jih zanima, kdo je res na levi in kdo morda malo manj. Enako seveda velja za desnico. To jim lahko tekmeci namreč razjasnijo samo v spopadu med čim bolj jasno definiranimi programi. Pomemben pa je seveda tudi slog, ki odlikuje tekmovalce.

Na prvi pogled se zdi, da bi bil edini racionalni razlog za predvolilne dogovore spoznanje, da je najbolj pomembno zrušiti SDS in da je vse ostalo manj važno. A v proporcionalnem volilnem sistemu, bi takšna odločitev pravzaprav povečala možnosti SDS za zmago. Tako da bi bil najverjetneje edini učinek takšnega povezovanja oteževanje morebitnega nastanka tako imenovane velike koalicije. Pa še to, v primeru, da izidi ne bi omogočali blokovskih povezav, ne bi imelo kakšnega posebnega učinka.

Hkrati pa je vprašljiv tudi motiv, ki bi samo rušenje SDS postavil v središče volilnih programov opozicijskih strank. Volivke in volivci gotovo pričakujejo in si zaslužijo več. Politični prostor se je v Sloveniji v zadnjih štirih letih precej radikalno prestrukturiral. Tisto kar čakamo je, da se bodo nova razmerja definirala tudi preko programskih razlik političnih strank. K temu gotovo ne bi pripomoglo, da bi se volitve spremenile v referendum proti SDS.

Jani Sever