Država in njeno glavno mesto v primeru NUK II drago plačujeta skoraj dvajsetletno špekuliranje Vlade RS in mestnih oblastnikov z usodo nacionalne knjižnice. V ta namen se vseskozi zlorablja projekt arhitekta Marka Mušiča s pomočjo lobby-ja, ki je nazadnje šarmiral kulturno-medijskega komisarja Vaska Simonitija in njemu podrejeno Mojco Kucler Dolinarjevo s stalnim ponavljanjem prevare, da je projekt ahitekturna mojstrovina, da je programsko sodoben, da se kulturna dediščina ščiti optimalno in da je začetek uresničljiv še za časa »te vlade«.
1. Prevara se začne 1989 s prvo nagrado natečajnemu projektu arhitekta Mušiča, ki arhitekturno inspiracijo na lokaciji modernega mesta na ostalinah staroveške Emone poišče v srednjeveških motivih, na slepo fasado objekta Rimska 7a se le nasloni z mostovžem k filofaksu, ključni del arheološke dediščine Insulo XXVII pa vidi le kot »dvorišča stanovalcev«.
2. Davkoplačevalce prevara DZ konec 1994 z dikcijo Zakona o izgradnji UKL: v 1994 pridobivanje zemljišč; v 1995 pričetek gradbenih del; v 1996 izgradnja objekta …
3. V 1995 Bohinc s pogodbo o deležih in o tem, da bo MOL tržil snack-bar v pritličju Rimske 7a, prevara skupaj z Rupel-Kovačičevim MS mestni proračun, da se objekt Rimska 7a vključi v projekt, čeprav je za potrebe NUK II nepotreben in obremenjen z denacionalizacijo in etažno lastnino. Po mojem spominu je hotel primakniti lonček za potrebe svojega ministrstva že njegov predhodnik Tanzik. Urbanistični dokument seveda določa: Obstoječi objekti ob Slovenski se ohranijo. Dopustno je tekoče vzdrževanje in prenova objektov. Na dvoriščih se vzpostavi arheološki lapidarij.
4. Mušič pod kapo vsakokratnih gradbenih odborov vseskozi »dopolnjuje« projekt, izumi dodatni zapadni trakt in z njim posega v lapidarij, ruši del Rimske 7a, zanemari pa ogromen prostorski potencial na vogalu Aškerčeve in Slovenske.
5. Konec 1999 minister Marinček in Potočnikova podpišeta samoprevaro o gradnji v dveh fazah, kar bedno propade. A se Vika Potočnik v tem aneksu znebi vsaj fizične in finančne obveznosti odkupiti Rimsko 7a.
6. MS MOL se junija 2005 s sklepom o neodplačnem prenosu nepremičnin na državo znebi »deleža« v projektu, da pa pogoj »s tako zasnovo stavbe NUK II, da bo insula XXVII lahko predstavljena in prenovljena v odprtem prostoru in situ v celoti«. Kar sankcionirata minister Zupan in županja Danica Simšič 2006 s podpisom pogodbe na podlagi agresije na insulo XXVII in »soinvestitorstva«, razumi, kdor more,
7. Vlada RS ustanovi Projekt NUK JP z Resolucijo o NRP 2007-2023 s ciljem modernega središča e-vsebin, e-izobraževanja in e-kulture, a s sklepom o izgradnji 1. faze zastarelega objekta takoj prevara sebe in javnost. Projekt se menda umika Insuli XXVII, bo pa kot torzo s svojimi slepimi fasadami ostal nasilna grožnja okolici za potrebe 2. faze, oz. tako Insuli XXVII kot rušenju dela Rimske 7a.
8. Ob tem Vlada RS reducira projekt tam, kjer je idealno uresničljiv že v končni verziji brez delitve na faze. Iz projekta izpušča cel pas, ki ga ima v lasti ob Aškerčevi in Slovenski, izpušča tudi Rimsko 3, Janković pa se slika ob predaji Rimske 1, kot da je to ključ projekta. Pri tem vladi kot zadnji asistira z »nategom« svetnikov, odpustkom vseh potrebnih parkingov.

Pri čemer svetniki ne poznamo pogodb, podpisanih mimo sklepa MS MOL, ne vemo ali ima MOL še kakšen soinvestitorski delež v NUK II, ali je treba še kaj lastniškega urediti in čemu. Samo, da bosta »ta vlada« in »ta župan« kar nekaj začela tik pred volitvami.

Miha Jazbinšek