O ženskah in solidarnosti II.
5. april 2008 ob 11:00 | Agata P. |Nekoč sem se spoprijateljila s punco, ki kljub predstavam o razuzdanosti slovenskih študentk pri svojih letih še ni izgubila nedolžnosti. V gimnaziji je čakala na pravega, ko pa se je približevala koncu študija, samo še na nekoga. Ena njenih vročih fantazij je bil zaključni žur s sošolci nekje v Grčiji: plaža, vino, romantika in končno tisto, v čemer je bila teoretično dobro podkovana, le prakse ji je manjkalo …
Devištvo jo je že precej obremenjevalo, tako kot nekoga drugega obremenjuje manjši hendikep. Drugi, recimo, niti opazijo ne, če ima nekdo desno nogo nekaj milimetrov krajšo od leve. Toda lastniku telesa se vsaj v mladosti zdi, da vsi gledajo le njegove noge in so te prej ali slej krive za stvari, ki so posledica popolnoma drugih dejavnikov.
Seveda se je prijateljici ob takem dojemanju devištva mudilo in je bila pripravljena žrtvovati lastne pomislike o tem, kako naj bi bilo. Kar se je tudi zgodilo … Spoznala je mladega Mariborčana, ki mu je bilo treba le poklicati naslednji dan po žuru v enem od znanih ljubljanskih študentskih klubov. Prijateljičino ljubezni žejno telo in srce sta pomagali možganom narisati v glavi skoraj popolnega fanta. Niti teden dni ni minil, odkar sta se spoznala, pa so v njenem stanovanju sredi belega dne med prižganimi svečami že odpadle obleke.
Še isti dan je njen ljubljeni odpotoval na Štajersko, prijateljica pa je poklicala mene, ker je tovrstno radost preprosto morala deliti z nekom. In sem priletela na njen klic in sva klepetali pozno v noč oziroma govorila je predvsem ona, jaz pa sem samo prikimavala njenemu zaljubljenemu frfotanju.
Ko sem naslednji dan zagledala njeno številko na telefonu, sem že začela iskati izgovore, zakaj ne morem predolgo klepetati o lepem Štajercu. Toda prijateljičin vznemirjeni glas je, namesto vljudnega »kako si«, zahteval od mene, naj ji vrnem denar. Ker nimam navade, da bi si izposojala denar več kot za eno kavo, in še to takrat, ko pozabim denarnico v avtu, sem jo vprašala, kateri denar ima v mislih. Vprašanje jo je razkurilo do te mere, da v slušalko ni več govorila, ampak je kričala: »Kako si upaš? Jaz sem te imela pa za prijateljico!«
Iz težko razumljivega monologa sem dojela, da je prijateljica predvčerajšnjim dvignila na bankomatu enomesečno štipendijo in še nekaj prihrankov. Denar je položila v pisalno mizo v spalnici, od koder je čudežno izginil. V teh dneh pa smo bili v njenem stanovanju le ona, lepi Mariborčan in jaz …
No, jaz točno vem, da denarja jaz nisem vzela. Prijateljica je tudi pogledala pod mizo in za njo, pregledala vsak kotiček v stanovanju in trdila, da ga ni založila. Kdo je potem tat? A prijateljičin razum je čisto odpovedal. Raje je verjela, da sem denar ukradla jaz, torej kolegica, ki jo je poznala okrog enega leta, kot pa človek, s katerim se je sicer družila manj kot teden dni, a ji je vzel nedolžnost. Vsa njena ženska notranjost se je uprla misli, da je bila ogoljufana v najbolj nizkotni in hkrati tako banalni situaciji. Še zasmilila bi se mi, če me ne bi tako agresivno in neargumentirano napadala …
Lahko bi si zdaj izmislila lep konec, a v resnici ne vem, kako se je končalo razmerje nekdanje prijateljice z njenim »ta prvim«. Kajti po nekaj neuspešnih poskusih, da bi dokazala svoj prav, sem z njo popolnoma prekinila stike. Opravičila pa se mi ni nikoli.
Agata P.
5. april, 2008 ob 12:11
joooj, agata, za literaturalizacijo maš pa res dar -;)
5. april, 2008 ob 16:06
.zdej pa imamo “žensko solidarnost”
od tod do večnosti..!
jsmtsem tulk lena za branje…škoda,k bo godba sla mimo mene…
solidarna sem pa tko z vsemi..!
5. april, 2008 ob 16:13
aleluja!
5. april, 2008 ob 18:26
Njo je nategnil (in to 2x), ti pa si najebala. To je pač lajf.
5. april, 2008 ob 20:06
Nauk te zgodbe? Naša rajnka stara mati so pogosto dejali: “D’nar pa r’t je treba skrit’!”