Evropa je znova razklana. Ponovno je kriv Nato. Koga sprejeti v vojaško zavezništvo in koga ne? Gre za odnose z Rusijo, ki si jih predvsem Nemčija in Francija predstavljata precej drugače kot ZDA. Gre za Irak in Afganistan, kjer politika ZDA dokazuje svojo neuspešnost. Gre za dvome, v katero smer naj se Nato sploh razvija. In gre za to, da ZDA niso tako močne, da njihovi politiki ne bi bilo mogoče precej odločno nasprotovati. Slovenija, tudi kot predsedujoča EU, dvomov ne pozna.

Tako kot vsa vzhodna Evropa, razen Madžarske, ki se je preselila na zahod in ne podpira več idej ZDA, ki želijo Nato čim prej pripeljati na ruske meje. Težava nista Hrvaška in Albanija, čeprav bo slednji najbrž že kmalu sledilo Kosovo, kar vsekakor bo problem. No, po drugi strani Kosovo itak že ima ameriško vojaško oporišče, tako da je vprašanje praktično nepomembno. Neprijeten je tudi zaplet z Makedonijo, ki ima kot običajno težave z Grčijo zaradi imena. A glede tega je Grčija precej osamljena.

Drugače je z odločitvijo o tem, ali naj Nata začne postopek za sprejetje Ukrajine in Gruzije, oziroma ali naj sprejmejo akcijski načrt za njun vstop v zavezništvo. Slovensko stališče je tu zelo jasno. Kot je dejal zunanji minister Dimitrij Rupel: “Slovenija bi bila zadovoljna, ko bi bila vrata odprta tudi za Gruzijo in Ukrajino, če bi bilo mogoče v teh dveh primerih izpolniti vse pogoje.” Povsem drugače razmišljata Francija in Nemčija, ki takšnemu pristopu nasprotujeta, oziroma sta vsaj zelo zadržani.

Slovenija se, kot predsedujoča EU, pri iskanju skupne evropske varnostne politike ni posebej angažirala. To pač ni bila prioriteta predsedovanja, niti Slovenija za kaj takega očitno ni sposobna. Razlike so v Evropi glede tega vprašanja namreč precejšnje in ostajajo bolj ali manj enake. Velika Britanija je tako kot vzhodna Evropa bolj na strani ZDA, medtem ko Francija in Nemčija želita emancipacijo in jima je bližji multipolarni svet. Slovenija v tej debati nikoli ni imela kakšnega posebej izvirnega stališča.

Smo pač ena izmed manjših podpornic vojaške politike ZDA. Čeprav se je ta v zadnjih letih izkazala kot neverjetno neuspešna. Tako zelo neuspešna, da so nad njo razočarani tudi Američani sami. Slovenija se glede tega ne sprašuje o ničemer. Kakšna je prihodnost Nata? Kakšna je usoda vojne proti terorizmu? Kaj z vojno v Iraku ali v Afganistanu? Še nakup izjemnega števila oklepnikov, ki naj bi jih slovenski vojaki uporabljali na svetovnih bojiščih ni sprožil kakšne pretirano poglobljene razprave.

V Sloveniji zunanji minister vsakič, ko kdo sproži vsaj malo kritično razmišljanje glede vloge Nata, Slovenske vojske ali zunanje politike ZDA, nanj ustreli z istim argumentom; zgrožen je nad antiamerikanizmom. Zaman sicer čakamo, da bi antiamerikanizma obtožil Francijo ali Nemčijo. A za notranje politične obračune je diskvalifikacija pripravna in doslej je vedno delovala prav zato ker antiamerikanizem ni nekaj simpatičnega, čeprav je precej široko razširjen po vsem svetu.

Slovenija kot predsedujoča EU deluje precej neopazno. Prav zato njeno stališče glede širitve Nata nekoliko izstopa, saj ni medlo ali kompromisarsko. Kar je pravzaprav simpatično. Ker gre za stališče zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ki je seveda tudi stališče slovenske vlade, njegova vsebina ne preseneča. In tudi argumenti zanj so znani in razumljivi. Gre za širjenje demokracije in miru po svetu in seveda za boj proti terorizmu. Za stabilni svet, v katerem je vodilna vloga ZDA in tistih, ki stopajo z njo, trenutno pač samoumevna.

Težava slovenske zunanje politike niso stališča zunanjega ministra, ampak neartikuliranost drugačnih pogledov. Še več, odsotnost skorajda kakršnekoli razprave o smiselnosti takšne politike. Tako v civilni družbi kot v politiki. Odkar je bila politika natoskepticizma poražena na referendumu o vstopu Slovenije v Nato, se zdi, da v Sloveniji obstaja samo eno razmišljanje. Morda se bo to pred jesenskimi volitvami spremenilo. Vrh Nata v Bukarešti je bil glede tega vsekakor še ena zamujena priložnost.

Jani Sever