Christina Papakyriakou je priznana ciprska umetnica, ki je bila pred nekaj dnevi sprejeta na magisterij umetnosti v Utrechtu, mi pa smo jo ujeli na Islandiji (in z njo zaključujemo predstavitev rezidenčnih umetnikov s severa). Ukvarja se slikarstvom in animacijo. Slike ustvarja spontano, tako da se igra z linijami, ne da bi poskušala sliko prisiliti k nastajanju. Meni, da je vprašanje, kdaj je slika končana, eno najtežjih vprašanj za umetnika. Sama je že večkrat razmišljala o tem, da bi se med slikanjem snemala, saj svoje slike pogosto uniči, da jim določi konec:

Prevod:
“To je samo igra. Če želiš nekaj ustvariti in premočno poskušaš, ti nikoli ne uspe. Če pa se popolnoma prepustiš, lahko ustvariš najboljše stvari. Brez razmišljanja, brez pravil, narediš tisto, kar ti prvo pade na misel.
Tvoje slike so delujejo precej organsko…
Moje slike? Ja… Nekako je postalo tako. Jaz samo sledim linijam. Če se igraš z linijami so rezultati vedno bolj zanimivi. Kot, veš… Tale slika je tako hecna. Oči mi niso všeč tukaj. Bolje je brez oči - bolj močno. Ko sem bila v šoli sem razmišljala o tem, da bi se snemala, ker tolikokrat uničim svoje slike, da jim določim konec. Ampak tega nikoli nisem naredila. Ne vem zakaj. Mogoče je to, kako naj povem, pomanjkanje samozaupanja. Všeč so mi ljudje, ki se lahko snamajo s kamero, brez da bi se počutili, veš… Dobro je če nimaš strahu pred objektivom.
Kako veš kdaj je slika končana?
Mislim, da nihče ne ve, kdaj je slika končana. To je najtežji del za nekoga, ki riše. Odločiti, kdaj je nekaj končano. Včasih je slika končana, ker nimaš več nič, kar bi ji dodal. In včasih je slika dobra, včasih pa čutiš, da ji nekaj manjka. Ampak večino časa ne vem, če je nekaj končano ali ne. Samo obrem stran, takole, in če imam nekaj kar lahko narišem, to narišem, če nimam, pa grem nazaj, da vidim, kaj sem naredila in potem se odločim.”

Pozdrav s severa,
Maja Cimerman.