Danes bodo o Hrvaški govorili predsedniki parlamentarnih strank. Da se uskladijo in najdejo pot naprej in seveda, da Hrvaška ne bi postala predvolilna tema. Temu praktično vsi nasprotujejo. Bilo bi res grozno. Vsi so prepričani, da se morajo slovenske politične stranke glede tega vprašanja poenotiti. A poenotiti glede česa? Sliši se precej nemogoče. Vendar nekaj blefa ne more škodovati. Pravzaprav je vse skupaj videti kot start predvolilne tekme na temo Hrvaške. Kot da se šele zdaj začenja zares.

Obisk obrambnega ministra Karla Erjavca, ki je tudi šef koalicijske stranke Desus, pri Jošku Jorasu je bil pravi predvolilni spektakel. No, Karel pravi, da k Jošku ni šel kot minister, niti kot predsednik vlade, ampak takole povsem zasebno. Opremljen z medijsko pozornostjo je zrl z balkona na sporno zemljo in pregledoval dokumente, ki naj bi dokazovali, da je obiskal slovensko zemljo, čeprav je moral prej pokazati potni list hrvaškim mejnim organom. Bil je videti velik frajer, ko je s sončnimi očali sedel pod napisom “Tukaj je Slovenija”.

Kako zoprno je bilo to za slovensko vlado, se je pokazalo ob nastopu zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ki je v zadregi vse skupaj odpravil s tem, da ne ve od kdaj se Erjavec zanima za Jorasa. Na srečo nihče ni omenil, da gre za obrambnega ministra. Še dobro, da se k Jorasu ni odpeljal s Patrio. In še dobro, da se ni spotaknil ob kakšno oviro, tako kot se je to nekoč zgodilo Janezu Podobniku. Ampak zunanji minister je bil vsekakor upravičeno slabe volje, saj se je obrambni minister znašel na “njegovem terenu”.

Predsednik vlade je modro molčal. Več bo govoril danes. Za zaprtimi vrati. Vladimir Vodušek, kar ni nepomembno, je napovedal, da namerava drugim predsednikom in predsednici parlamentarnih strank predstaviti nekatere za Slovenijo neprijetne dokumente. Če lahko sklepamo po zadnjem premierovem nastopu v državnem zboru, ko je za nereagiranje obtožil Janeza Drnovška, bo za neugodne razmere seveda nekdo kriv in samo modro vodstvo SDS bo lahko neugodne okoliščine vsaj deloma obrnilo Sloveniji v prid.

O tem, kaj se bo danes godilo na slovenskem sestanku na vrhu, bo itak težko govoriti, saj bo curljanje podrobnosti gotovo označeno kot skrajno nedržavotvorno dejanje. Kljub temu si od sestanka ne gre obetati veliko. Stranke o Hrvaškem vprašanju razmišljajo preveč različno, da bi bila kakršna koli dolgoročna politika, s katero bi se strinjali vsi, praktično nemogoča. Kako denimo najti skupni imenovalec med SNS, ki še vedno govori o slovenski zemlji do Mirne in novim evropskim pristopom SDS? Nič lažje, SDS ne bo s SLS in najbrž še s kom.

Najbolj zanimivo vprašanje tako ostaja, ali lahko hrvaško slovenski odnosi vzpostavijo med političnimi strankami nova zavezništva. Kljub temu, da tega predstavniki SNS in Lipe ne bodo priznali, se lahko glede pogledov na te odnose stranki ponovno združita in skleneta koalicijo z Desusom in SLS. Na drugi strani pa se zdi, da evropski pristop SDS in NSi omogoča dogovor med tema vladnima strankama, SD, Zares in LDS. Situacija je seveda bolj zapletena, saj ne gre le za načelna vprašanja, ampak tudi za prestiž.

Vsekakor predsedniku vlade danes ne bo lahko. Ima pa hkrati izjemno priložnost, da potrdi svojo zavezanost zmerni politiki do Hrvaške, ki ima v Sloveniji ves čas večinsko podporo. Hkrati je seveda povsem jasno, da bodo ostale stranke to njegovo politiko poskušale izkoristiti za svojo promocijo. Njegovi telefonski pogovori s Sanaderjem iz leta 2004, jim bodo pri tem samo koristili. Ne glede na to, kakšna je bila njihova vsebina. Kakršnokoli poenotenje slovenske politike, ki bi trajala do volitev, je torej slej ko prej utopija.

Joško Joras je Karlu Erjavcu ob koncu včerajšnjega obiska podaril vrečko soli in kos mila. Jorasova darila so pomenljiva. A njegova razlaga njihove simbolike je nekoliko naivna. Dejal je, da je sol za pamet, ki naj ne bi pustila “slovenske zemlje” Hrvaški, in milo za to, da si politiki operejo umazane roke, tako, da bodo poslej lahko delali za dobro “slovenske zemlje”. Asociacije, ki jih zbujajo njegova darila, so lahko tudi precej drugačne. Sol za modrost vztrajanja pri evropski politiki in milo za to, da si politiki operejo roke nad Jorasovo usodo.

Jani Sever