Umirjena razmerja
25. marec 2008 ob 11:16 | Jani Sever |Javnomnenjska raziskava Dnevnika je pokazala opazen zdrs priljubljenosti vlade v primerjavi s prejšnjim mesecem. Vendar se ta še vedno drži na solidnih 40 odstotkih. Nezadovoljnih je nekaj več kot 52 odstotkov. Kar ni spodbudno. Vendar tudi ne katastrofalno. Podobno velja za priljubljenost SDS. Tudi ta se je nekoliko znižala. Ne sicer dramatično, a razlogov za zaskrbljenost je vendarle kar nekaj. Tajkunska zgodba ne deluje več optimalno. Obstajajo celo znaki, da bi se lahko deloma obrnila proti vladi. Koalicijskim partnericam gre vedno slabše. Vendar bi lahko rekli, da so se razmerja pravzaprav stabilizirala.
Boj s tajkuni je prejšnji mesec vlado in njeno prvo stranko spet dvignil v zavidljive višine. A situacija se je hitro umirila. Preveč je bilo mešanih signalov, ki jih je bilo mogoče spremljati tako rekoč ves čas. Vsi osumljeni so bili hitro izpuščeni iz pripora. Hkrati so v javnost začeli curljati podatki, da je v afero vpletenih nekaj imen, ki so blizu predsedniku vlade. Zelo blizu. Nič ni bilo dokazanega, vendar govorice niso potihnile in časopisi niso odnehali z omenjanjem brigadirja Krkoviča in družine Petek. Mimogrede se je v zgodbi pojavil še znameniti Pavle Rupar. Potem se je podrla še posebna tožilska skupina. Trenutek ne bi mogel biti bolj neprijeten. Vendar hujših posledic ni bilo.
Ob tem se nadaljuje erozija naklonjenosti NSi in SLS, ki vztrajno izgubljata podporo. NSi je tako ali tako percipirana kot nekakšna malo bolj krščanska frakcija SDS. Skrb za to, da se v NSi slučajno ne bi kaj spremenilo, je kot je videti ena prvih, s katerimi se zbuja predsednik vlade. In za ohranitev statusa quo je pripravljen storiti marsikaj. Premierov odnos do Peterleta in Drobniča je bil dovolj zgovoren. Emancipacija NSi bi bila za vlado enostavno preveč neprijetna. Stabilnost in lojalnost NSi, ki jo predvsem zagotavlja Andrej Bajuk, je za koalicijo pač osrednjega pomena. Na žalost to seveda s seboj prinaša tudi ne pretirano optimistične rejtinge v javnomnenjskih raziskavah.
Odnos med SLS in SDS je bolj enostaven. Velike ljubezni med tema strankama nikoli ni bilo. Po tem, ko je Bojan Šrot prevzel vodstvo ljudske stranke in je predsednik vlade v SLS prepoznal tekmeca na desni ter v državnem zboru iniciral boj proti tajkunom, pa so se razmerja med SLS in SDS popolnoma zaostrila. V center tajkunstva je predsednik vlade povsem neposredno postavil prav brata predsednika SLS in samo SLS. Akcija je bila uspešna. SLS po zamenjavi na vrhu ni napredovala, ampak je njena priljubljenost še padla in prav nič ni videti, da bi se lahko pred volitvami to spremenilo. Janez Janša je bil učinkovit, SDS ostaja edina resna stranka na desni.
Na drugi strani, kljub padanju v zadnjih mesecih, SD še vedno ohranja svojo prednost. A razlogov za brezskrbnost ni. Nadaljuje se namreč padanje priljubljenosti predsednika stranke Boruta Pahorja. Večkrat ko nastopi v kakšni zabavni oddaji ali spregovori v kakšnem bolj nepolitičnem intervjuju, slabše mu gre. Nič groznega. Vendar se je mu je na ta način uspelo “prebiti” do četrtega mesta. Za nekoga, ki je bil navajen kraljevati na vrhu lestvic priljubljenosti to nikakor ni pomirjujoče. Kljub temu, da pred Pahorjem ni nikogar, ki bi bil na čelu kakšne politične stranke. Prehiteli so ga samo predsednik republike, evropski komisar in ljubljanski župan.
Tudi pri manjših strankah je situacija na tako imenovani levici drugačna kot na desni. LDS in Zares beležita nekoliko boljše rezultate kot prejšnji mesec. Hkrati pa v odnosu do SD nimata kakšnih opaznih težav. Precej več jih imata druga z drugo. Predvsem ima, kot je videti, težave z Zares LDS. Vendar so zaenkrat razmerja videti precej stabilna. Obe stranki ohranjata nekakšen stabilen nivo podpore, ki je pri Zares nekoliko višji. Kakšnih novih znakov preboja zaenkrat ne pri Zares ne pri LDS ni mogoče zaznati. Rezultati Zares so pred dvema mesecema to napovedovali, a rast se je v zadnjem času zamejila. Podobno, le v obratni smeri, velja za LDS.
In še to, SNS se je ponovno dvignila. Lipa pa ni zabeležila uspeha. A tudi to se seveda še lahko spremeni. Do volitev je še vsekakor precej časa. To velja za vse.
Jani Sever
25. marec, 2008 ob 13:03
Zelo zelo analiticen komentar. Kot da sam ne bi znal prebrat grafa priljubljenosti.
25. marec, 2008 ob 13:40
Kot so nas učili, je najslabša analiza, če sebe primerjaš s sabo.
25. marec, 2008 ob 13:59
Na to temo sem našla en zanimiv test o strankarskih stališčih, ki ga je objavila ena blogerka. Najdete ga tukaj: http://tamcentrisite.blogspot.com/2008/03/polit-test.html
Morda bodo rezultati presenetljivi za kakšne bolj konservativne volivce.
25. marec, 2008 ob 14:25
Gorenjski glas 25.3.2008
Pisma bralcev
Zapisujte in hranite dokaze
Najboljši pokazatelj, za koliko se na leto podraži kakšen izdelek ali storitev (kar vpliva na standard ljudi), je primerjava cene, ki jo enkrat na leto, ob istem času, plačaš za izdelek ali storitev enake kakovosti. Občasen pogled nazaj na gibanje neke cene je lahko prav zanimiv, zgovoren in odtehta tisto malenkost časa za sprotno zapisovanje večjih »letnih« izdatkov.
Nazoren primer take storitve, ki jo »izvaja« država, je cestnina, ki jo vsako leto ob istem času plačamo pri podaljševanju registracije avtomobila. Toda znano je, da je država tipičen monopolist, saj »moramo« iskati to storitev samo pri njej. Torej lahko dodobra izkorišča svoj monopolni položaj, saj pravijo, da je država »nenasitna«. Lahko, ni pa to nujno. Odvisno, kakšna, katera vlada upravlja z državo (in s tem vpliva na cene javnih storitev) in koliko so ji mar državljani.
V mojem primeru gre celo za isti avto, torej ni dvoma, da gre za povsem enako storitev. Marca 1996 sem za cestnino plačal 7.900 tolarjev, leta 2004 pa že 17.188 tolarjev, torej dobrih 117 odstotkov več. Bralci naj sami presodijo, če je bil »razpon« njihovih plač ali pokojnin v tem obdobju vsaj približno tak. Pri večini zagotovo ne. Zakaj sem »obstal« pri letu 2004? Zato ker sem do takrat plačeval cestnino državi, ki so jo upravljale vlade pod vodstvom LDS. Poglejmo še v obdobje sedanje vlade. Marca 2005 me je cestnina stala 17.429 tolarjev (72,73 evra), marca 2008 pa reci in piši: še vedno 72,73 evra. Storitev registracije se je z marca 2006 na marec 2007 znižala od 6,09 evrov na 5,76 evrov in ta znesek še velja. Znesek sam sicer ni velik, pa vendarle, tudi poceni se kaj pod vlado Janeza Janše. Najbolj, kar za 100 odstotkov so se »pocenile« tiste famozne nalepke.
Večina ljudi ne zapisuje, še manj hrani dokumente o takih stroških, zato pozabijo, koliko so plačali za take in podobne javne storitve lani in leta poprej. Zato zlahka nasedajo evforiji nekaterih medijev, kako ta vlada nič ne stori za zaščito standarda ljudi, seveda za razliko od prejšnjih vlad. Gornji primer nazorno dokazuje nasprotno, zato po plačilu najnovejše cestnine nisem mogel več molčati. Želel bi si, da bi sami vladni predstavniki in poslanci, kadar nastopajo v medijih, bili malo manj skromni oziroma bolj samozavestni pri zavračanju očitkov opozicije, saj imajo kaj pokazati. S konkretnimi primeri pa bodo pri tem še najbolj prepričljivi.
Ivan Likar, Škofja Loka
25. marec, 2008 ob 17:14
Slovenija je najbolj “komunajzerska” država v Eu in Janša je na vladi samo zato ker so se leta 2004 levičarske stranke sprle (LDS zmerni post-komunisti in pravi nostalgiki SD, za prevlado na levici pač).
Mislim, da bodo levičarji z doprinosom Zares hinavske in nevarne stranke brez težav zmagale na prihodnjih volitvah, kajti kulturna komunistična kontinuiteta se mora nadaljevati in v to bodo totalitarno vključeni tudi mediji.
25. marec, 2008 ob 17:20
Pa še to, tako ali tako bosta imela resnično možnost postati predsednika vlade še vedno dva post-komunista (eden skesan JJ in drugi nostalgik BP) tako, da kontinuiteta je zagotovljena (vsaj v kulturnem smislu). Zato upam, da bo končno Slovenija dokončala tranzicijsko obdobje in da bo JJ pustil stolček zmernih in evropskih demokratov nekomu, ki končno ni bil pristaš komunizma in v določenem obdobju lizoritnik enoumne” partije”, a morda so le sanje.
25. marec, 2008 ob 21:21
Mene pa zanima, če je do volitev dovolj časa, da se zaresovci naučijo sklanjati ime svoje politične stranke.
26. marec, 2008 ob 10:06
Če gre ZA RES, se to ne da sklanjati. Nesklonljive stranke pa težko shajajo v kakršni koli koaliciji.