Na največji slovenski plavalni dan doslej to nedeljo v Eindhovnu smo prvič v zgodovini dobili evropsko prvakinjo v olimpijskih bazenih, nekaj minut pred tem pa še evropskega podprvaka. Avtorja novega podalpskega športnega čudeža sta devetnajstletna Blejka Sara Isakovič in deset let starejši Ljubljančan Peter Mankoč. Dobrega četrt stoletja po tem, ko sta brata Petrič v nepozabnem finalu domačega EP v Splitu (1981) na 400 m prosto v sendvič stisnila dotlej nepremagljivega ruskega udarnika Saljnikova je slovensko plavanje ponovno na vrhu Evrope (prvič seveda kot del jugoslovanskega).

Sarino zlato je rezultat stalnega napredka plavalke, ki nase opozarja, odkar je prvič skočila v bazen in morda bo kdo takoj pripomnil, da je potemtakem pričakovano, se pravi vse prej kot čudežno. Pa vendar v tem zlatu odseva nekaj presenetljivega: ne zato, ker ga je skovalo majhno plavalno pleme, ki v svoji državici premore le nekaj pravih olimpijskih bazenov, presenetljiv je prav Sarin stalen, enakomeren, neustavljiv napredek. Vsakič, ko skoči v novo vodo, je boljša kot prej. V tem zlatu je tudi košček sreče: pošteno moramo povedati, da tri najboljše v finalu niso nastopile: nemka Annika Lurz (prej Lieb) je prvenstvo izpustila, Laure Manadou je ob natrpanem urniku nastop odpovedala, Italijanka Pellegrini pa je neverjetno končala tekmovanje v kvalifikacijah, ko je prehitro skočila v vodo.

Mankoč je svoje prvo pravo srebro skoval z balkanskim dotikom. Osemkratnega evropskega in dvakratnega svetovnega prvaka v 25 m bazenih, legendo svetovnega šprinta v majhnih bazenih, se je pri nas držal sloves luzerja, skoraj prevaranta, češ, kaj se pa gre v tistih malih bazenih, v velikih ga pa potem nikjer ni, kot da si jih je nesrečni Mankoč sam izmislil in si potem predrznil v njih še zmagati. Da ne bi kdo spet kaj rekel, ali še huje, da ne bi nič rekel, se je nabriti Mankoč letošnjega EP lotil povsem neobrit (plavalci in plavalke pred tekmami sicer obrijejo vsako dlako), in vsemu svetu jasno pokazal, da se je v Eindhoven prišel le malo skopat, tako mimogrede, na poti z višinskih priprav na svetovno prvenstvo v prekletih kratkih bazenih, ki se prihodnji mesec začne v Manchestru. Pa se mu je od višine, še bolj pa od nevarne zmesi ponosa in besa tako zvrtelo, da je priplaval do svoje prve “prave”, 50 m medalje.

Veličina tega plavalnega dne in naše komaj opažene velike športne zgodbe se razkrije v absolutni vrednosti dosežkov naših plavalcev: prvič po Moskvi 1980, prvič po bratih Petrič, so spet resnične olimpijske sanje. Takrat niso bile uresničene - 5., 6. in 8. mesto je vse, kar je ostalo od Petričeve zapuščine, potem pa so sledili novi in novi varljivi upi ter grenka razočaranja, ko nihče izmed naših plavalnih šampionov ni prišel niti blizu olimpijskemu finalu, tudi Peter Mankoč ne. Rane smo celili v majhnih bazenih, kamor majhni tudi sodijo.

Zdaj pa smo na lepem na pragu velikih. V zraku, bolje rečeno na vodi, so kar tri olimpijska finala in ali si sploh upamo reči, celo čisto prava plavalna olimpijska kolajna. Poglejmo, kaj pomenijo trije rezultati, ki jih trenutno držita Sara in Peter (in jih kanita do Pekinga še izboljšati): Sarinih zmagovitih 1:57:45 na 200 m prosto zaenkrat obeta največ. S tem rezultatom bi v Atenah pred štirimi leti celo postala olimpijska zmagovalka! Žal je prav v tej disciplini v zadnjem ciklusu narejen največji napredek. Po desetletni vladavini Franziske van Almsick in nedosegljivega rekorda 1:56:64 se je pojavila Laure Manadou in ga zbila za debelo sekundo, za petami ji je Nemka Lurz, okrog 1:56 plava Američanka Hoff, tu sta še Coughlin in Pellegrini (1:56:40), torej pet zaenkrat težko dosegljivih plavalk, pa še kakšna Avstralka in presenetljiva Kitajka se lahko pojavita do Pekinga, tu je olimpijska zmagovalka Potec, ki jo je Sara v Eindhovnu premagala za dve stotinki etc. Finale je na dosegu, medalja daleč, toda vse to je na papirju in v vodi, sploh pekinški, se lahko zgodi marsikaj. Sara ima zaenkrat 3. rezultat letos na svetu, v delfinu 5., slika pa bo še bolj jasna čez nekaj dni, ko bodo opravili olimpijske kvalifikacije v Nemčiji, ZDA in Avstraliji. Peter bi bil z današnjim rezultatom na OI v Atenah četrti, a tudi 100 delfin gre strahovito naprej in trenutno je po rezultatu na robu velike osmerice. Če se obrije tako natančno kot Sara in zadrži višinski pritisk, zmes ponosa in besa, pa še odmerek nesramne balkanske sproščenosti, se zna zbuditi v lepo olimpijsko resničnost.

Vlado Škafar