Prvi izmed treh pevcev legendarne skupine Bijelo dugme Željko Bebek je pred kratkim v Ljubljani za Vest predstavil koncert Kad bi bio Bijelo dugme. Pred tremi leti se je namreč skupina v polni zasedbi zbrala za tri koncerte, zdaj pa vsi trije pevci prihajajo še v Ljubljano. V hali Tivoli bo tako 5. aprila koncert, ki nas bo spomnil na čase, ko je Bijelo dugme krojilo glasbeno prizorišče v nekdanji Jugoslaviji. Pa tudi na čase, ko Željko in Bregović, ustanovna člana skupine, nista bila v najboljših odnosih. Tudi o tem se je namreč razgovoril pevec, ki se je v Ljubljani ustavil na poti na smučanje.

Sonja Javornik

Še prevod pogovora:

Kako ti je všeč v Ljubljani?
»Dolgo nisem bil tu, vendar sem vedel, da bo lepo, saj mi je bilo v Ljubljani vedno dobro.«
Ti je res všeč Ljubljana?
»Vedno mi je bila všeč Ljubljana. Spominja me na začetek kariere, zato mi je vedno lepo. Poleg tega sem imel tu vedno veliko prijateljev.«
Ste prijateljevali z glasbeniki?
»Rad sem se družil s Predinom. Z glasbeniki iz Pomaranče.«
Z Mijom Popovičem, torej?
Ti veliko pomeni narava?
»Zelo. Sem med tistimi, ki so ekološko osveščeni in zdaj še bolj uživam v naravi, pa tudi veseli me, da tudi po svetu vedno bolj pazijo na to.«
Tvoj menedžer Šeki mi je pred leti razlagal, da Bosanci ne hodijo v gozd nabirat gobe in zato on nabira cele vreče. Ti greš kdaj v gozd?
»Jaz grem rad v gozd, vendar si ne upam nabirati gob, ker jih ne poznam dovolj. Imam pa rad sprehode, čist zrak …«
Tudi pozimi imaš rad planine?
»Seveda. Naš prostor je tak, da se klimatske razmere v letnih časih močno razlikujejo. Jaz imam posebej rad zimo, sneg. Všeč so mi smučarske proge, ki so v gozdu.«
V Ljubljani si se zaustavil samo na poti na smučanje.
»Tako je. Letos so snežne razmere bile zelo slabe. Videl sem, da so imeli celo v Kranjski gori težave s kvaliteto snega. Zato sva s soprogo na poti v Avstriji, kjer je družba, s katero se vsako leto dobivava prav na smučanju.«
Sicer pa si se v Ljubljani zaustavil zaradi posebne priložnosti. Pred tremi leti (leta 2005) ste se spet združili v skupini Bijelo dugme in imeli tri koncerte v Sarajevu, Zagrebu in Beogradu. Zdaj pa bodo tudi Ljubljančani lahko prvič videli vse tri pevce skupine Bijelo dugme na enem mestu.
»Končno smo dobili dober termin in končno je odločeno, da bomo 5. aprila vsi na odru in v LJublajni odpeli koncert, ki je lepo zamišljen, z izvrstno produkcijo in smo ga predstavili že od Amerike do Avstralije po celemu svetu.«
Ta datum pa je prav poseben datum za Bijelo dugme.
»Res je. To je obletnica albuma, ki ga je Bijelo dugme izdalo pred 28. leti. Takrat je bil koncert v Zagrebu. Ker smo se že spomnili na to, sem producenta prosil, ali bi lahko naredili posnetek koncerta v Ljubljani, ki bi se imenoval 5. april v Ljubljani! Jaz že zdaj najavljam dvd, saj bomo zagotovo tudi to idejo uresničili.«
Izvrstno. Si to že povedal Alenu in Tifi, drugim dvema pevcema skupine, za ta projekt?
»Nisem. Ampak ni dobre stvari, ki je nekdo ne bi hotel sprejeti.«
Torej se zdaj dobro razumete?
»Tako je.«
Kakšen je občutek, ko računate, koliko let je že minilo odkar ste zapustili skupino, pa 28 let od tistega koncerta v Zagrebu … To je že zelo daleč nazaj.
»Na to imam dva pogleda. Prvi je, da se sprašujem, kaj sploh še delam tu,glede na to, koliko let je že minilo. Lepši občutek pa je, da je to vendar bilo uspešno obdobje in z vsako leto, ko je človek starejši, je to potrdilo več, da sem delal dobre stvari. In zato sem srečen.«
Si si leta 1984, ko si zapustil skupino, mislil, da boš še danes govoril o Dugmetu?
»Ko so me kdaj vprašali, do kdaj mislim peti, sem rekel, da o tem ne razmišljam. Še danes ne vem, do kdaj bo vse skupaj trajalo. Vem, da to ne more več predolgo. Zato želim sporočiti Ljubljančanom, da če si želijo še kdaj slišati Bijelo dugme, potem pridite 5. aprila, saj nisem prepričan, da bo tako velika mašina lahko trajala dovolj dolgo, da bi še enkrat obiskali Ljubljano.«
Kako pa je tvoj glas?
»Dobro. To lahko rečem zato, ker sem poskrbel, da ne bi prišlo do kakšnih negativnih sprememb. Tudi zaradi ekološke ozaveščenosti sem pred petimi leti prenehal kaditi in to svetujem tudi vsem drugim, ki kadijo.«
Je glas zdaj boljše?
»Mojemu glasu je to pomagalo, da nima obremenitev, zaradi katerih bi lahko ostal brez. Tudi kapaciteta pljuč mora biti za pevca večja, saj sicer pevec ne more peti ali trobač ne more trobiti.«
Se je glas z leti znižal?
»Je, seveda. Intonacija se mi je malo znižala. Nekatere pesmi so imele previsoko intonacijo, pa smo potem to rešili drugače, sicer pa so vse pesmi v okviru mojih glasovnih zmožnosti.«
Za katero pesem Bijelega dugmeta iz časov po tvojem odhodu ti je žal, da je nisi zapel?
»Ružica si bila!«
Jo na koncertu lahko kdaj zapoješ?
»Zmenili smo se, da lahko odpojem en delček. Vsi radi pojemo svoje pesmi. Jaz nekatere svoje pesmi delim z njima, čeprav bi jih raje odpel sam.«
Katero pa najtežje deliš?
»Tistih niti ne pojem z drugimi! Tiste, za katere sem lahko pristal na to, da jih delim, tiste pač delim, vendar ne bi govoril preveč konkretno. Pesem, ki govori o času, v katerem smo živeli in živimo, to je pesem Pristao sam, biču sve što hoču. To je poetsko močna pesem Duška Trifunovića, ki jo z navdušenjem delim s kolegoma na odru.«
Z Goranom Bregovićem nista bila vedno v dobrih odnosih. Kaj praviš danes? Si mu hvaležen za vse, kar sta naredila skupaj ali se ti zdi, da bi moral biti drugačen?
»Vedno mu bom zameril, da je naredil zelo malo pesmi. Bil je len do nezavesti. Prelen, da bi se resno naučil kitaro. Prelen, da bi napisal novo pesem. Len na koncertu, kjer se mu ni dalo vseh skladb odigrati. Bil je prelen, da bi na leto odigral dva koncerta več, kot je bil prvotni dogovor. To me je vedno motilo in to je bil bistveni razlog, da sem zapustil skupino. Država, ki ima tako nizko produktivnost, je lahko samo država, kjer so ljudje lačni. To se je Bijelemu dugmetu tudi dogajalo. Jaz sem se rešil tega, saj sem šel v svet na drugi način in sem lahko sebe pripeljal na raven zadovoljujočega življenja. V Dugmetu sem vedno bil na meji siromaštva. Tisto, čemur se bom vedno čudil, pa je, da so v tem malem številu pesmi, ki jih je naredil, vse dobre! Vse pesmi so imele dobro zgodbo – tako tiste, za katere je sam naredil tekst, pa tudi druge, za katero je naredil samo glasbo, tekste pa Duško Trifunović, Arsen Dedić … To so pesmi, ki jih lahko vedno pojem in se jih nikoli ne bo nihče naveličal. To je njegova prednost zaradi katere lahko zanemarimo stvari, za katere sem rekel, da mu jih zamerim.