Lutke že tisočletja sodelujejo v magičnih obredih in ritualih, pojavljajo se kot simbolni predmeti. So tudi naši mediatorji, ko si sami ne upamo v prvi plan. Lutke v sebi združujejo likovnost, gib, besedo in glasbo. Skupek vseh teh elementov je njih čarobnost. Zapeljejo nas v čas in prostor, ki presega tu in zdaj. Lutka oživi, ko podelimo z njo lastno življenje.
Prvi pomladanski dan si deli svoj praznik s svetovnim dnevom lutk. In ker sem hotela izvedeti več o čaru lutk in njihovem poslanstvu, sem se odpravila v Lutkovno gledališče Ljubljana. Jelena Sitar Cvetko, umetniški vodja, je navdihujoča sogovornica. Je lutkarica, dramaturginja, režiserka, pisateljica in še kaj bi se našlo. Bogatost in kompleksnost sveta lutk je predstavila iz več zornih kotov.
Lutka, vsevedna žaba iz predstave Trnjulčica, je vsem zaželela en vesel lutkarski praznik in prvi pomladanski dan.

»… Lutka je mediator, postaviš jo med sebe in svet, zato da sebe razumeš in svet razumeš… «

Nato pa sva se še podali po odru. Jelena je predstavila lutke (v njenih rokah so kar zaživele), ki bodo nastopale v Trnjulčici. Premiera glasbeno obarvane predstave je na današnji dan.

»…vsaka stvar, ki se pojavi , živi na več načinov, kar je zelo primerno za gledališče… «

Prispevku dodajam še mednarodno poslanico Jean-Pierra Guingana ob svetovnem dnevu
lutk.

Dragi prijatelji lutkarstva!

Dovolite mi, da ob svetovnem dnevu lutk čestitam vsem vam, ki skozi lutkarstvo po vsem svetu širite sanje in čustva med tistimi, ki tako kot jaz strastno ljubimo vašo umetnost.

Jaz sam ne ustvarjam na področju lutkarstva tako kot vi. Bolje, če rečem: ne več, saj smo si morali ljudje moje generacije in tisti iz etnične skupine Bissa, kateri pripadam v Burkini Faso, kot mladostniki sami izdelati in animirati svoje igrače. Danes moji prijatelji trdijo, da sem imel za to poseben talent, ki me je vedno postavljal pred moje vrstnike. Če je to resnica ali laskanje, ne vem. Predvsem se iz tistega obdobja svojega življenja spominjam užitka, ki sem ga čutil ob izdelovanju svojih igrač, užitka, ki je bil dovolj močan, da mi je že večkrat omogočil sprejemanje kazni, ker sem ta užitek žrtvoval za to, kar zdaj počnem.
Ta navezanost na igrače iz mojega otroštva je gotovo del velikega navdušenja, ki sem ga občutil leta 1984, ko me je g. Jacques Félix predlagal za predstavnika UNIME v Zgornji Volti (danes Burkina Faso). Vedel sem, da ne morem več biti lutkar. A prisegel sem si, da bom storil vse, kar bo v moji moči, da bom podprl rojstvo in razvoj te oblike umetnosti, ki je v tistem času v moji državi sploh ni bilo. Edina izjema je bilo delo francoske učiteljice, gospe Grésillon (vidite, da se spomnim njenega imena!), ki je od časa do časa učila dijake srednje šole v Zindi, kako se izdelujejo lutke iz papirne mase.
Trudil sem se pomagati umetnikom ob vsaki priložnosti, ki mi jo je ponujalo moje gledališko življenje. Predvsem sem najboljše med svojimi najmlajšimi igralci pošiljal na izpopolnjevanje, kjerkoli in kadarkoli je bilo to mogoče. Potem sem – da bi lutkarjem zagotovil vsaj minimalno gledanost – preoblikoval Mednarodni gledališki festival Ouagadougou, ki sem ga sam ustanovil in vodil, v Mednarodni lutkovni in gledališki festival Ouagadougou (FITMO). To je postavilo lutkarske in odrske umetnike v enak položaj, lutkarji iz francosko govoreče Afrike in od drugod, pa so dobili prvi tovrsten afriški festival.
Sem človek, ki je odločno predan gledališču. Gledališki režiser, direktor gledališke skupine in dramatik. Moja dela se izvajajo skoraj povsod v Afriki, pa tudi v določenih prestižnih gledališčih v Evropi. Pa mi pravzaprav niti malo ni mar za absurdno prerekanje, usmerjeno proti lutkam v gledališču. Tako razlikovanje je še toliko bolj absurdno v Afriki, saj uspešna gledališka predstava zajema vrsto drugačnih načinov umetniškega izražanja. Lutke so bile vselej naravno prisotne v mojih predstavah, ko se je za to pokazala potreba – in vsakokrat je to pomenilo neizmerno veselje za občinstvo.
Lutkarstvo kot avtonomna oblika umetniškega izražanja je v Afriki še dokaj nepoznano in zato tudi slabo razvito. Skozi izdelovanje in animiranje igrač pa so lutke veliko pripomogle k razvoju afriške umetnosti. Trdno sem prepričan, da bi odrasli ljudje v Afriki, pa če so se šolali na Zahodu ali ne, ob dobri lutkovni predstavi zlahka spet našli pot do sanj in čustev.
Moja želja je, da bi UNIMA in njeni lutkarji z vseh kontinentov pomagali Afričanom zapolniti vrzel, ki se zdaj kaže kot praznina.
Veselo praznovanje svetovnega dneva lutk vsem, ki v lutkarstvu ustvarjajo, in vsem, ki imajo lutke radi.

Jean-Pierre Guingané - gledališki režiser, dramatik, profesor na univerzi Burkina in podpredsednik mednarodnega gledališkega inštituta - je tudi ustanovitelj in direktor mednarodnega lutkovnega festivala FITMO (Ouagadougou International Puppet Theatre Festival).