19. marca je v 91. letu starosti na svojem domu na Šrilanki umrl Arthur C. Clarke, v Veliki Britaniji rojeni pionir znanstvene fantastike; kljub temu, da je ustvarjal še v zadnjem desetletju – v tretjem tisočletju in v sodelovanju s Stephenom Baxterjem so izšli še štirje njegovi romani – je bil Clarke zraven že na samem začetku in pisal ob boku drugih začetnikov žanra ter avtorjev tako imenovane zlate dobe znanstvene fantastike, petdesetih in šestdesetih let dvajsetega stoletja.

Clarke je začel tako kot številni drugi znanstveno-fantastični avtorji tistega časa: pri enem številnih fanzinov, ki so se tedaj razvili med ljubitelji rojevajočega se žanra znanstvene fantastike. Svoje prve, amaterske kratke zgodbe je objavljal že v tridesetih, preboj na sceno, k tedaj osrednji znanstvenofantastični reviji Astounding Science Fiction (kasneje Analog Science Fact & Fiction), pa mu je s kratkima zgodbama Loophole in Rescue Party uspel leta 1946. Bil je med prvimi neameriškimi pisci znanstvene fantastike, ki so zasloveli tudi (in sprva predvsem) v ZDA, njegov hitri uspeh pa zrcali dejstvo, da se je že pet let po svojih prvih objavah, od leta 1951 dalje, preživljal izključno s pisanjem.

V okviru tako imenovane »vélike trojice«, Clarkea, Asimova in Heinleina, sta bila slednja sicer morda bolj radikalna in inovativna ter vplivna, Clarke pa je bil po drugi strani nedvomno najbolj znanstven, ukvarjal se je tudi z znanstveno esejistiko, in najbolj preroški; medtem ko ostajajo denimo roboti Isaaca Asimova ter Heinleina še naprej v domeni znanstvene fantastike, so geostacionarni komunikacijski sateliti, ki jih je Clarke predlagal in napovedal v eseju Extra-Terrestrial Relays, že desetletja del vsakdanje resničnosti, njegova ideja vesoljskega dvigala iz romana The Fountains of Paradise pa z razvojem nanovlaken prav tako počasi postaja predmet resne znanstvene razprave. Clarkeova zvestoba znanosti in realistični ekstrapolaciji je vidna tudi v njegovem bržkone najbolj znanem delu, Odiseji 2001, oziroma v Kubrickovem istoimenskem filmu, ki mu je Clarke napisal scenarij; prikazana prihodnost vselej ostaja v mejah možnega, celo verjetnega – HAL9000 nima »pozitronskih možganov« Isaaca Asimova, temveč gre pri njem zgolj za velik, napreden računalnik, vesoljska ladja Discovery One se za ustvarjanje gravitacije vrti okoli svoje osi, Kubrickova filmska adaptacija pa je še danes eden redkih znanstveno-fantastičnih filmov, v katerih v vesolju ni zvoka.

Po drugi strani pa Clarke nikakor ni bil zgolj zategnjen znanstvenik, ki bi ga zanimala samo in izključno tehnika in katerega dela bi temeljila na suhi tehnični ekstrapolaciji, tako značilni za večino (slabe) t.i. trde znanstvene fantastike. Če je bil Clarke med vsemi tremi velikani zlate dobe ZF najbolj znanstven, je bil hkrati tudi najbolj fantastičen. Številna njegova dela prežema nekakšna mističnost, skoraj religioznost; tehnika je sicer tehnična in domišljena, a zunaj, v vesolju, so reči, ki tehniko presegajo, in kot pravi Clarkeov tretji zakon, je dovolj napredna tehnologija neločljiva od magije. Clarkeovi romani se tako nikoli ne ustavijo zgolj pri ekstrapolaciji trenutnega, temveč trenutno vedno tudi presegajo; drugače od številnih sočasnih avtorjev, je bil Clarke nepoboljšljiv optimist. V človeštvu je videl nesluten potencial, v vojnah, katastrofah in podobnem le stopničko, ob katero se spotaknemo na poti proti nadčloveštvu, obdobje nedoletnosti in otročjih napak, ki jih na koncu koncev prerastemo in postanemo, kot pravi Clarke v Odiseji, otroci zvezd. Če ostaja pri Asimovu in Heinleinu ekstrapolacija večinoma tehnološka in sociološka, gre pri Clarkeu za mnogo bolj radikalen pristop, ki napoveduje in opisuje samopreseganje človeštva v celoti, za skorajda religiozen skok na višjo raven zavesti in posledično totalno transformacijo tehnike, narave in družbe. Optimizem in vera v človeštvo sta Clarkea včasih sicer vodila na nekoliko nenavadna pota – v petdesetih se je tako intenzivno zanimal za paranormalno – telepatijo, telekinezo, itd. Tovrstnim psevdoznanostim se je kasneje sicer v celoti odpovedal, iz njegovih študij paranormalnega pa se je konec koncev rodil njegov ob Odiseji bržkone najbolj znan roman, Konec otroštva.

Na Šrilanko, kjer je nato živel do smrti, se je Clarke, ker je imel rad morje, in ker je bil navdušen potapljač, preselil leta 1956. Napisal je več kot trideset romanov, več kot sto kratkih zgodb in desetine znanstvenih in futuroloških esejev. Bil je rektor univerze v Moratuwi ter Mednarodne vesoljske univerze v Strasbourgu. Za svoje literarne zasluge je od britanske kraljice leta 2000 prejel viteški naslov.

Tole pa je video sporočilo, ki ga je Clarke posnel decembra za svoj 90. rojstni dan:

Jernej Zupanič