Pri spremljanju odnosov oziroma bolje rečeno konstantnih zaostrovanj s sosednjo republiko, nas lahko zbode v oči terminološko ozadje konflikta, ki v veliki večini primerov doseže segregirano formo Mi vs. Oni, katere posebnost je ta, da beseda mi zaobjema celotno identifikacijo z Evropsko unijo, beseda oni pa samo državljane sosednje države. Sami sebi bi lahko v odgovor na to opazko dejali, da gre pri tem verjetno za več dejavnikov, ki predstavljajo predvsem konstelacijo političnih sil in pa preprost odnos nas Slovencev, ki smo ponosni na našo državo in njeno relativno hitro pridobljeno članstvo v tej evropski tvorbi.

Mati Slovenija je pred skoraj štirimi leti dobila novo mater Evropo, za katero je upala, da se bo razlikovala od prejšnjih mačeh. S tem je imela v mislih predvsem pomoč pri ohranjanju nacionalnih in ozemeljskih interesov ter blaginje svojih državljanov. Po dvigu cen, navidezno neustavljivi inflaciji ter posledično slabšimi življenjskimi pogoji nekaterih državljanov sta pričakovanje in čakanje na izpolnitev prejetih obljub nadomestila negotovost in nezaupanje v Evropsko unijo. Slovenci sedaj polagamo svoje upe na dolgi rok, v identifikacijo z Evropo pa še zmeraj verjamemo predvsem pri varovanju svojih nacionalnih interesov, kar se kaže pri trenutnih aktualnih zaostritvah odnosov s sosednjo državo. Če se vrnemo na prej postavljeno formulacijo sosedskih odnosov, se lahko vprašamo kaj Slovenija pravzaprav misli s svojo evropsko identiteto? Ali gre morda za odnos, ki se postavlja z ekonomskim in gospodarskim imaginarijem med razvitim jedrom in nerazvito evropsko periferijo? Ali pa gre morda za nepopolno asimilacijo z zahodnoevropsko predstavo Evrope?

Obrnemo se lahko na številne komentarje, ki so ob vstopu Slovenije v Unijo namigovali, da bodo ekonomska uspešnost, politična stabilnost in pravna varnost zagotovo temelji za sprejem nove evropske identitete. Zadeve z zavedanjem se kažejo tudi na mikro ravni – državljanke in državljani Republike Slovenije smo namreč s 1. majem 2004 pridobili še eno državljanstvo in sicer evropsko. O osnovnih namenih le-tega, kot je na primer mobilnost znotraj vseh članic Unije, na temu mestu ne bomo razglabljali. Tisto, kar je pri vsej stvari zanimivo, je namreč to, da je nedavna študija identitet izvedena s strani avstrijskih sociologov, objavljena v časopisu Science pokazala, da se vse več ljudi, predvsem mladih iz držav članic Evropske unije opredeljuje ne le za pripadnike svojih narodov, temveč tudi za Evropejce. Ali naj bi to pomenilo, da se državljani, na vprašanje o naši narodnostni identiteti, odzivamo z odgovorom ”Slovenec sem” ali morda svojo nacionalno pripadnost maksimizirajo na celotno Evropo, v smislu odgovora ”Evropejec sem”? Ta trend t.i. dvostopenjske identitete pri naš še ni zaznaven, v veliki meri pa se aktualizira v državah zahodne Evrope, kot je na primer Nemčija ali Francija. Na tem mestu smo se primorani zreducirati na enega izmed aktualnih primerov. Medijske vode so v našem kontekstu morda najboljši primer. Pri prebiranju novic vodilnih slovenskih in hrvaških spletnih portalov si ne moremo kaj, da ne bi pregledali tudi komentarjev državljanov in državljank obeh republik, ki odražajo njihova osebna mnenja. Slovenci v veliki večini primerih uporabljamo formo Mi, ki se predstavlja kot mnenje celotne skupnosti sedemindvajsetih držav Unije, za katero stoji nam naklonjeno politično in pravno varstvo. Državljani Hrvaške pa na drugi strani bijejo bitko s prevzemanjem identitete Oni, ki označuje njihovo željo po ohranitvi nacionalnih interesov (trenutno najbolj aktualni primer je seveda ERC oziroma ZERP), katere ohranitev lahko pomeni oviran vstop v fantazmo nove, razvite Evrope. Boj Davida z Goljatom.

Vendar pa se moramo za boljše razumevanje identifikacije z nadnacionalno tvorbo Evrope nekoliko oddaljiti od preprostih lingvističnih form in globljega pomena le-teh ter poseči v teoretizacijo pojmov. Pogosto se namreč postavlja vprašanje, kako klasificirati evropsko identiteto – ali bi slednje lahko zamenjali s svojo narodnostno identiteto, vezali na pojem celotne nacije ali pa morda vse skupaj kritično označili kot poseg v suverenost in zavest ljudstva? Pri tem moramo biti pazljivi, saj prihaja do pogostega mešanja in neprimerne uporabe terminov, kar lahko pripelje do nezaželenega difuznega stanja. Razločevanje med narodom in nacijo je lastno kulturnemu prostoru, ki pozna nacionalne države, medtem, ko v državah Južne in Severne Amerike ter Avstralije, skratka povsod tam, kjer se je sodobna nacija oblikovala šele s prihodom priseljencev iz Evrope in drugih celin, to vprašanje dojemajo nekoliko drugače. Kot primer lahko vzamemo prebivalce Združenih držav Amerike – te narod in nacijo enačijo, saj gre v enem in drugem primeru za isti pomen oziroma po njihovo za people, kar lahko razumemo kot narod (enoznačna sopomenka nation) in kot ljudstvo. Do slednjega prihaja v državah obeh Amerik, ki so svoje nacionalne kulture izoblikovale po prihodu priseljencev in podreditvi avtohtonih prebivalcev, in sicer v duhu prevladujoče nove kulture večinoma evropskih oziroma angleških, španskih, portugalskih in francoskih osvajalcev in emigrantov. Narodni značaj pomeni vsoto obnašanj, načinov razmišljanj, navad, reakcij, ki se z generacije na generacijo prenašajo s pomočjo socializacije. Na nacijo pa se posledično naslavlja občutek nacionalne pripadnosti ali nacionalna identiteta, ki pa je zelo zapletena. Vezana je na nacionalno zavest in nacionalne mite o skupnem poreklu, kar omogoča kasnejše formiranje državljanstev. V prej omenjenih državah, kjer ne obstaja enačenje med državo in narodno oziroma etično identiteto, se vzpostavlja dvojna identiteta, ki pomeni ločevanje med etničnostjo in državljanstvom.

Na tisto, kar stavi Evropska unija je pojem nacionalnega karakterja, ki je skupinski značaj oziroma skupinska identiteta, na kateri naj bi slonela konkretizacija nacionalne zavesti. Če pojem razdelamo, lahko postavimo tezo, da ima vsak evropski narod svoje trajne skupne značilnosti (življenjski slog, zgodovinski spomin, identiteta, vedenje), ki nastajajo v sorazmerno dolgih obdobjih. Na nacionalni karakter vplivajo predvsem politični okvir, jezik, šola in družinska vzgoja, torej vse tiste stvari, ki jih skuša Evropska unija spraviti pod skupen kalup ter jih na nek način unificirati z namenom vzpostavitve skupne evropske identitete. Ta naj bi v prihodnosti postala eden izmed glavnih gradnikov nove Evrope, ki bo skušala ohranjati predvsem politično stabilnost ter s tem konzervirati tisto, kar neverjetno traja že več kot šestdeset let - mir.

Meus matris Europe , matris of pacis.

Marko Orel