Izkušnje z uporabo gensko spremenjenih rastlin v zadnjih letih vse jasneje kažejo, da imamo prav tisti, ki skušamo koristnost uporabe genske tehnologije v kmetijstvu in hrani ocenjevati realno in še zlasti celovito.
Na primer: uporaba herbicidov se ni zmanjšala, temveč je zaradi GS-rastlin narasla.
Ni sezmanjšala lakota in revščina v svetu. Gensko spremenjene rastline ne morejo rešiti strukturnih problemov kmetijstva, zato je njihov učinek na zmanjšanje revščine, npr. v deželah v razvoju, ničen. Prav nasprotno: te probleme le še krepi, kar kaže pospešeno ekonomsko propadanje malih pridelovalcev.
Danes na svetu v omembi vrednem obsegu gojijo le 4 rastline (soja, koruza, bombaž, oljna repica). Komercialno so razvili le dve GS lastnosti (izločanje bt toksina in odpornost na herbicide).
Kljub dolgoletnim napovedim industrija ni dala na trg rastlin, odpornih na sušo ali sol, ne takih s povečanim pridelkom, ne z izboljšanimi prehranskimi lastnostmi.
Globalnih izzivov, pred katerimi je danes človeštvo, ne moremo rešiti z istim načinom razmišljanja in delovanja, ki nas je postavilo pred vrsto težav. Kmetijstvo prihodnosti mora zagotovili zadostne količine kakovostne hrane in hkrati mora ohranjati okolje in biotsko raznovrstnost. Pravi odgovor je zato ekološka intenzifikacija in upravljanje s kompleksnimi ekosistemi. Genska tehnologija je pot v nasprotno smer.
Hkrati je postalo zelo jasno, da je cilj promocije GS rastlin čim popolnejše obvladovanja svetovnih trgov s strani nekaj globalnih proizvajalcev. Kako to koristi posamezniku ali celo narodom, pa danes vemo vsi — za to ni treba biti strokovnjak s področja ekonomije.
Že Evropa kot taka prepoznava pomen multifunkcionalnega kmetijstva. Še toliko bolj je to pomembno za Slovenijo.
Glede uporabe GS rastlin v Sloveniji zato danes ne morebiti dvoma: ta ni le nepotrebna, temveč škodljiva. Zato moramo z ustreznimi pravnimi sredstvi poskrbeti za to, da si sami pišemo svojo kmetijsko usodo, in da tudi kot del Evropske unije in sveta po svojih močeh prispevamo k ustreznim rešitvam.

Anamarija Slabe, Inštitut za trajnostni razvoj