Stavka - proti komu?
12. marec 2008 ob 11:08 | Jani Sever |Stavka je politična. Vlada z njo na prvi pogled nima nič. Gre za spor med delodajalci in sindikati. Za višje plače. Še več. Vlada je z besedami sindikate celo podprla. Nekaj naklonjenosti je pokazal sam predsednik vlade. A hkrati je seveda poudarjala tudi zadržanost in njena opozorila so bila pogosta. In vendar je odgovorna. Enačba je enostavna. Spor povzroča inflacija, saj sindikati pač hočejo, da izgubo, ki jim jo povzroča, nadoknadijo višje plače. Inflacija pa je neizbežno povezana z vladno politiko. Temu se vlada enostavno ne more izogniti. Ne glede na različne interpretacije inflacijskih razlogov. In nenazadnje. Vsaka stavka je znak šibkosti oblasti. Znak, da je nekaj narobe.
Nedavne velike demonstracije so bile organizirane kot opozorilo delodajalcem. Namenjene so bile tistim, s katerimi so se sindikati pogajali in to nikakor ni bila vlada. Kljub temu so bili transparenti polni protivladnih parol. Pričakovano in logično. In inflacija je bila ena osrednjih tem. Poleg grabežljivosti kapitalistov ter kapitalizma nasploh. Kapitalizma kot osovraženega sistema, ki je krivičen in omogoča peščici lagodno življenje, večino pa peha v revščino. Kar je precej poenostavljena realnost in hkrati za vzburjenje množic izjemno dobrodošla demagogija. Demagogija, ki je hkrati izraz razpoloženja delavcev, ki so parole iskreno vzeli za svoje.
Po demonstracijah so se pogajanja nadaljevala in nekaj časa je kazalo, da se bodo končala z dogovorom. Zdaj je za nazaj videti, kot da so bila že od samega začetka obsojena na propad. Razlike med pogajalskima stranema so s časom naraščale namesto, da bi se zmanjševale. Kot da so si vsi stavke pravzaprav želeli. Tako delodajalci kot sindikati. Konec koncev zdaj lahko oboji rečejo, da so trdno in načelno branili svoje interese in svoj prav. Poleg tega gre tako ali tako samo za opozorilno stavko. Časa za dogovor je še dovolj. Prav tako za pravo stavko. Morda bi se lahko zgodila pred volitvami. To konec koncev ne bi bilo nič presenetljivega glede na to, da se je vse zataknilo pri pogajanjih za nazaj. Pogajanja o letošnjem in prihodnjem letu pa se niso še niti začela.
Vse skupaj ni videti ravno obetavno. Situacijo še dodatno zapletajo gospodarske napovedi, ki predvidevajo nižjo gospodarsko rast, o inflaciji pa bolj ali manj molčijo. Na drugi strani so povsem konkretni računi delodajalcev in sindikatov. Stavka se seveda nikomur ne splača, če je predolga. A to, kaj je za sprte strani še sprejemljivo, vedo samo posamezni delodajalci in posamezni sindikati. Koliko časa lahko zdržijo in kaj je dolgoročno zdržno, kdaj zaostrovati oziroma kdaj bo pač nujno popustiti. Ti izračuni so vedno skriti. Javni so argumenti, ki so na obeh straneh deloma povsem racionalni. Vendar ne vsi. Nekateri so videti tudi povsem iracionalni, kar prav tako velja za obe strani.
Glede sindikatov je mogoče reči, da rast plač v Sloveniji prehiteva inflacijo. Tako pravi statistika, čeprav je res, da je statistika samo povprečje in da v velikem delu gospodarstva to enostavno ne velja. In glede delodajalcev je prav tako nerazumljivo, da so dogovor o usklajevanju osnovnih plač, ki je bil že skoraj sklenjen, zapisali tako, da je sedaj jasno, da so od njega odstopili. Od daleč je torej vedno bolj videti, kot da se pravzaprav nobena od pogajalskih strani ni hotela dogovoriti. Pri pogajanjih je namreč dogovor vedno najlažje blokirati. Dovolj je, da ena od strani zanj ni resnično zainteresirana. Po drugi strani je nemogoče, da do dogovora ne pride, kadar je v interesu vseh.
In vlada? Na vse skupaj skorajda ne more vplivati. No, lahko se bori z inflacijo. A tudi, če bi v tej bitki nepričakovano hitro zmagala, nevšečnosti, ki jih je inflacija že povzročila, s tem ne more razrešiti. Je talka situacije, ki napoveduje dolgoročne socialne napetosti. Tega si gotovo ni želela. Nasprotno, naredila je praktično vse, da bi popustila delavskim zahtevam, tam kjer je bilo to odvisno od nje. Na delodajalce pa ima itak vedno manj vpliva. To seveda ne pomeni, da ne more storiti ničesar več. Kdor hoče zmagati na prihodnjih volitvah, se bo namreč moral brezkompromisno postaviti na stran sindikatov. Ne glede na to, kako nespametno je dolgoročno takšno početje.
Težava je seveda v tem, komu bodo delavci lahko zaupali. Kdo je v svoji podpori njihovi stvari lahko dovolj iskren? Vladne stranke tu a priori niso v najboljši poziciji. Tako delodajalci kot sindikati to zelo dobro vedo. Konec koncev njihovi predstavniki s trenutno oblastjo niso ravno v najboljših odnosih.
Jani Sever
12. marec, 2008 ob 13:10
leto volitev pač
“partija” mora preverit kdo je z njimi in kdo proti, kdo izvršuje ukaze in kdo ne.
leto podgan!
12. marec, 2008 ob 13:10
Inflacija je načrtovana, prav z isto foro kot v Čilu. Če ne gre zlepa , gre pa zgrda.
12. marec, 2008 ob 13:25
Stopnja zaposlenosti je precej visoka, kar draži vsak dodatni strošek dela. Torej bodo Semolič in ostali poskrbeli, da bo naše gospodarstvo bolj konkurenčno s tem, ko bodo nekaj podjetij uničili in naredili nekaj tisoč nezaposlenih, kar bo dejansko znižalo nove dodatne stroške dela.Ko bi vsaj vedeli kaj počnejo.
12. marec, 2008 ob 14:18
Kakšna demagogija. Ali ste brali v financah da je 50 % svetovnega bogastva je v rokah 1 % zemljanov.
12. marec, 2008 ob 15:42
sovka, demagogija je to kar počenjaš ti.
12. marec, 2008 ob 15:47
Prosim napišite nekaj o tem kakšno je razmerje plač med privatnim in javnim sektorjem v Sloveniji.
Nato ta podatek primerjajte z ostalimi uspešnimi državami.
Pri nas ima lahko vsak uradnik višjoo plačo kakor inženir.
Piksi,
12. marec, 2008 ob 15:50
sovka, če si kdo želi materialnih dobrot (kar pa ni obvezno) je zahodni (ne-fašistični in ne-komunistični) precej dober (ostali sistemi so se izkazali za neustrezne s tega vidika), čeprav prinaša do ekscesov (posebno tistih , ki samo izrabljajo zahodni sistem; ki je kolikor - toliko socialno sprejemljiv - glej Jelcinovo Rusijo ali morda celo današnjo Rusijo ali pa arabske države).
Ne razumem pa tistih, ki samo cmerijo in jočejo in nekaj zahtevajo. Vsekakor bi razumel en bolj racionalni pogled na realnost (komunistične države so “programirale” razvoj z znižanjem rodnosti in natalitete - tudi Kitajska je šla v to smer, poleg tega , da je šla v WTO pred Rusijo), druge države v razvoju pa imajo preveliko nataliteto, da bi uspele rešiti vse njihove težave , zato jih vaijo na druge - kar je najbolj enostavno, itd. itd.)
12. marec, 2008 ob 16:49
Stavka je navaden nateg. Za maloumne ljudi, ki naivno verjamemo, da jih zastopajo Semolič in ostali post-komunisti. Kdaj pa je bilo komustom sploh do ljudi ? Če se ne motim, so komunisti ljudi pobijali ne pa jim pomagali !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Mislim, da bi bil čas, da se ustanovijo pravi socijaldemokratski sindikati, samo ne Pahorjevi, ki so ravno tako post-komunistični. Predlagam komu, da si prebere knjigo: The Open Society and Its Enemies od Karla Poppra (Karl Popper), ki je odlično rasčlenil komunistično in fašistično ideologijo in njihove lovke v družbi.
12. marec, 2008 ob 19:39
beee beee - ne pa stavka. Stavka se en mesec, če je treba, ne pa par ur!
12. marec, 2008 ob 22:27
Komunizem je kapitalizem revežev. Pri nas pa počasi in zanesljivo ta razred umira. Žal mi je za ljudi, ki delajo v Muri, in podobnih delovno intenzivnih družbah da sledijo sindikatom, namesto da bi vzeli svojo usodo v roke in udarili po mizi po sistemu kaj damo mi in kaj date vi, ker če ne je za vse najbolje, da se take kompanije zaprejo. Čez 10 let bo gotovo bolje, ker v nasprotnem se agonija za ceno socilanega miru vleče. Za začetek pa bi predlagal korenito spremembo trga delovne sile.
13. marec, 2008 ob 10:04
Ni res, da vlada ne more nič storiti. Prav lahko bi se vsaj deloma odpovedala davku na izplačane plače in za nameček še dvignila stopnjo dohodnine za ekstremno visoke osebne prihodke (ki jo je prav po nepotrebnem znižala). S prvim bi gospodarstvu sprostila nekaj sredstev, ki bi jih le-to porabilo za dvig najskromnejših plač - z drugim pa bi še širši populaciji bila bolj všečna. Seveda pa bi se morali reducirati javni izdatki (npr za oklepnike in še kaj) !
Za povečanje konkurenčnosti in demonopolizacijo pa bi bila lahko tudi mnogo bolj restriktivna pri tkim. koncentracijksih nakupih (”prevzemih”) velikih podjetij ! Mnogo držav pozna bolj drastične omejitve koncentracije - kljub tkim. prostem trgu gospodarskih subjektov, kadar gre za nacionalni gospodarski interes. Mi pa: “saj se v pogojih prostega tržnega gospodarstva ne da nič storiti…”.To niti slučajno ni res !!!