Gospodarska rast se je v zadnjem četrtletju lani pričakovano umirila, kljub temu pa je bila v letu 2007 najvišja po osamosvojitvi. Tako poroča UMAR. Gospodarska rast je bila v lanskem zadnjem četrtletju 4,7 odstotna, skupaj v letu 2007 pa 6,1 odstotna. Najvišja po osamosvojitvi. Vse sicer ni povsem rožnato. Kajti umirjanje je prišlo malce hitro in bilo je malce bolj intenzivno kot smo pričakovali. Tudi UMAR je za lansko leto še nedavno napovedal 5,8 odstotno gospodarsko rast. Nekoliko višjo torej. In tudi njegove napovedi o inflaciji so bile nekoliko nižje. Na letni ravni imamo torej inflacijo, ki je višja od gospodarske rasti. A novica dneva pač ni bila inflacija, nanjo smo se že navadili. Zato je navdušenje bolje osredotočiti na rekordno gospodarsko rast.

Ta je bila, kot analizira UMAR, rezultat visoke domače investicijske aktivnosti, spodbujala pa so jo tudi ugodna konjunkturna gibanja v svetu, saj je k rasti največ prispeval prav visok izvoz. V prevodu, gospodarsko rast smo spodbujali z gradnjo, predvsem z gradnjo avtocest. In z izvozom, ki je tradicionalno slovensko orožje. Na žalost je izvoz vedno v veliki meri odvisen od povpraševanja in kakršnakoli recesija na globalnem trgu je zanj enostavno neprijetna. Prav to se je očitno zgodilo. Kajti ceste še naprej gradijo in velikih gradbišč vsaj do konca leta nikakor ne bo zmanjkalo. Nasprotno, leto 2008 bo glede gradnje avtocest menda rekordno. Sliši se nenavadno, a tudi tu je kot kaže prišlo do nekakšnega zastoja.

Rast se je, kot pravi Umar, namreč upočasnila na vseh področjih, ki so v prvih treh četrtletjih 2007 beležila najvišje stopnje rasti. Vendar razloga za paniko ni. Kljub upočasnitvi se stopnje rasti investicij, izvoza, predelovalnih dejavnosti, gradbeništva, prometa in trgovine ohranjajo na ravneh, ki presegajo dolgoletna povprečja. UMAR zato ostaja optimističen. Vse je OK. Pravzaprav več kot OK. Tako dobro še ni bilo. Zato je zaslužna tudi vlada, ki je znala usmerjati investicije in je pravočasno sprevidela pasti obljub o Sloveniji kot svetilniku Evrope. Neoliberalistične ideje in obljube o velikem skoku z začetka mandata so zamenjali realistični pogledi in optimiziranje možnosti glede na okoliščine.

Slovenija je srednje razvita evropska država, ki ima še veliko rezerv. Privatizacija, iskanje partnerjev v tujini, odpiranje, spodbujanje podjetništva, nižji davki, birokratsko bolj prijazno okolje, … tu je mogoče vedno storiti še kakšen korak naprej. Kot tudi pri sporazumevanju delodajalcev in sindikatov. Ti doslej vsekakor niso pokazali toliko modrosti kot vlada. Zato smo pred stavko. Pred splošno opozorilno stavko. Zakaj, ker je inflacija velika. Povišanje plač zahtevajo vsi. Zdi se celo, da so najbolj glasni tisti, ki sicer ne vedo, kako naprej. Zaposleni v podjetjih, ki jim nikakor ne gre. Stavka v Muri se zdi pravi primer bizarnosti. Proti komu in za kaj bodo stavkali? Proti svojim oblikovalcem in za povečanje brezposelnosti?

Bistvo razvoja je menda ravnotežje. In ravnotežje je v Sloveniji dokaj stabilno. Velikega skoka, ki so nam ga obljubljali, sicer nismo doživeli, vendar z napredkom ne moremo biti nezadovoljni. Hitrejši razvoj bi terjal več žrtev. Vlada je ves čas svojega mandata tehtala prav to. Koliko žrtev za koliko razvoja. Nič ne de, če je pri tem razmišljala predvsem o lastni koži. Vodstvo predsednika vlade je bilo modro. Morda bo v naslednjem mandatu več priložnosti za radikalnejše premike. Za bolj odločno in preglednejšo privatizacijo. Za bolj brezkompromisno, a še vedno vzdržno davčno reformo. Za večini sprejemljivo regionalizacijo. Za bolj odločno razbijanje monopolov. Za postavitev dolgoročnih temeljev gospodarske rasti …

Kot je pela himna SDS: “Da znižamo davke, da dvignemo kulturo, približamo šolstvo ljudem, ohranimo okolje, ljudi in podjetja, pospešimo regionalni razvoj … Slovenski demokratski stranki zaupam … ”

Jani Sever