O nacionalnem in racionalnem
5. marec 2008 ob 11:16 | Jani Sever |V politiki se vloge pogosto menjajo. Redki so zagovorniki nacionalnega interesa, ki ostajajo zvesti svojim načelom. Tako kot so redki striktni zagovorniki čudežne roke svobodnega globalnega trga. Pomembni so interesi. Tako kot se v ZDA demokrati razburjajo, ker bo Pentagon kupil evropska letala za zračne tankerje. Tako je levica v Sloveniji nezadovoljna, ker vlada ne bo prodala Telekoma. Hudič je seveda vedno v podrobnostih. Je svobodni globalni trg rešitev za vse težave? Je enotna davčna stopnja prijem, ki vodi v blaginjo? Je upoštevanje nacionalnega interesa zagotovilo, da bodo narodi obstali? Odgovor na vsa ta vprašanja je bolj kot ne negativen.
O svobodnem trgu je bilo napisanih veliko knjig in še več člankov. Čudežna roka in religija sposobnejših, ki pač priplavajo na površje in dvigujejo povprečje vsem, tudi tistim manj sposobnim, je privlačna. Posebej za tiste, ki se imajo za bolj sposobne. Za tiste, ki imajo dobro štartno osnovo. Za ostale, kar seveda pomeni večino, je malo manj krasna izbira. Za kulturnike denimo, posebej tiste z “Metelkove” je neznosno zoprna. Pa tudi za druge. Vsi hočejo biti subvencionirani. Filma, gledališča, knjige … vsega tega v Sloveniji ob predpostavki trga, ki uravnava vse, enostavno ne bi bilo. Tako vsaj pravijo kulturniki. Nobenega še nisem slišal govoriti drugače.
Kot konzumenta me je takšnega scenarija strah. A po drugi strani sem zgrožen nad sredstvi, ki gredo za umetnost, ki ima zanemarljivo malo publike in za umetnike, ki ne proizvajajo praktično ničesar. Medtem ko država podjetnikom ne nameni nikakršnih ugodnosti, kaj šele, da bi jih konkretno spodbujala, lahko umetniki računajo na izjemna stanovanja, v katerih živijo po neverjetno znižanih najemninah. Ne glede na to, ali kaj proizvajajo ali ne. In ne glede na to, ali zaslužijo precej več kot marsikdo drug. Po tem, ko so si enkrat ta privilegij priborili, jim enostavno pripada. Za vedno. Ampak tak je pač družbeni konsenz. Umetnost v Sloveniji ni stvar trga in to tudi ne more postati. Za kaj takšnega je preveč pomembna.
Enotna davčna stopnja je bila ena najbolj intrigantnih idej, ki so zaznamovale mandat vlade po letu 2008. Obljubljala je veliko. A zgledi Slovaške in Estonije za slovensko mentaliteto niso bili motivacijski. Še hujše je bilo z izračuni. Tudi vlada je na koncu priznala, da se enostavno ne izidejo tako, kot so pričakovali. Vendar je bilo v jedru široke družbene debate nekaj drugega. Vprašanje, ali je pravično, da tako bogati kot revni plačujejo davke po enaki stopnji. Ali ni to krivično? Ali ni res, da naj bi bogati dajali več? Ali pa bi prav zato, ker bi vsi dajali enak odstotek od svojega zaslužka vsi plačevali manj. Predvsem pa bi bili bogati in sposobni motivirani proizvajati še več.
Na koncu je bila ideja, katere privlačnost je bila v napovedanem velikem skoku, ki naj bi ga omogočila, pokopana prav zaradi grožnje enakosti. Vendar ne enakosti v obveznostih, ampak čim večjega egalitarizma. Privilegiranja šibkejših. Družbene solidarnosti. Paradoksalno je, da je bilo mnogim kasneje nekako žal. S propadom ideje enotne davčne stopnje je namreč umrl tudi elan, ki ga je prinašala in konec je bilo upanja, da obstajajo nekakšne čudežne paličice, mehanizmi, ki olajšajo, če že ne kar omogočajo neverjetno hiter napredek. Kar je sledilo, je bilo samo logično nadaljevanje. Vse do zadnje zgodbe o privatizaciji Telekoma, ki je oživila debato o nacionalnem interesu.
In kaj je nacionalni interes? Predsednik vlade je nekoč dejal, da gre za interes nekaterih bogatih posameznikov. Težko se je ne strinjati. Težava je seveda v tem, da je menda pomembno, katere narodnosti so ti posamezniki. Tako kot je menda pomembno, katere narodnosti je predsednik xxxx ali župan glavnega mesta. Ali pa morda niti ne? Konkretni primeri pravilo zanikajo. Čeprav je res, da je Sarkozy predvsem Francoz. In Janković predvsem Slovenec. Narodi so tako ali tako minljivi. Kaj šele države. In prav tako minljiva so lastništva. Noben tajkun ni večen. Večne niso niti tajkunske družine. Lastništva se menjajo. Tako v multinacionalnih korporacijah kot v podjetjih.
Edini enostavni odgovor je, da enostavnih odgovorov enostavno ni. Razen za tiste, ki v njih lahko verujejo.
Jani Sever
5. marec, 2008 ob 11:48
Na zadnji komentar o nacionalnem interesu, le to. Zakaj pa potem ostaja tako rivalstvo v naši družbi, naj bo v gospodarstvu, politiki in med navadnimi ljudmi. Vsak (skoraj vsak) posameznik bi bil rad čimbolj zadovoljen s čim manj dela in truda. Vedno pa se ljudje za nekaj borijo in naravno je, da to tudi nekoč izgubijo, oni ali njihovi potomci. Vse vmes pa je živjenje takšno ali drugačno.
5. marec, 2008 ob 12:16
Jani,
ta kolumna je, žal, kr neki - povsem nedorečena. Škoda, recimo, da si pozabil omeniti, da večina subvencij ne gre “metelkovcem”, kot bi mogoče lahko narobe razumeli iz tvoje kolumne, temveč vedno v iste žepe, tudi po politični liniji. Prav tako večina umetnikov ne živi v bajnih stanovanjih, temveč zvečine krpajo svojo eksistenco. Večina nas ima vsaj dve službi, saj z eno financiramo drugo. Še to, če imamo srečo.
Problem torej ni v subvencijah, ampak v dobri stari korupciji, ja, v nacionalnem interesu, kot ga pač vidijo in doživljajo ljudje, ki sedijo v raznih komisijah, ki subvencije dodeljujejo.
Škoda, da nisi omenil predvidene Javne agencije za knjigo, v katerem so bolj ali manj ukinili potrebo, da bi v teh komisijah vsaj približno sedeli strokovnjaki (četudi takšni, kot se to dogaja zdaj, ki subvencije dodeljujeo svojim založbam …): te bo po novem določala kar vlada. Ali pa, hm, Filmskega sklada?
Lepo, da si kot “konzument” zgrožen, slabo, da ob vseh neodvisnih produkcijah, ki jih pokrivate na Vesti -kjer se ponavadi kar tre publike, a ne?- sem ter tja ne povprašate producentov ali igralcev, kako vsa reč funcionira pri njih in ali so pravkar “uleteli” na predstavo iz svojih luksuznih stanovanj…
Ne gre za družbeni konsenz - gre za posiljevanje družbenega konsenza.
Pa še to: zadne čase spodbudijo tvoje kolumne nekam malo komentarjev - pomeni ta upad publike, da je treba Vest kar ukiniti?
Malo publike o samem umetniškem delu ne pove veliko.
5. marec, 2008 ob 12:25
Glede enotne davcne stopnje, je ocitno se vedno razsirjeno napancno razumevanje. Res je, da bogati in revni placujejo davke po enaki stopji, vendar ti zaradi splosne olajsave predstavljajo razlicne deleze bruto plac (in seveda tudi neto). Primer:
enotna davcna stopnja = 0.2 (20%)
spolsna davcna olajsava = 500 EUR
Nekomu, ki prejema 3.000 EUR bruto drzava vzame toliko:
enotna davcna stopnja*(bruto placa - splosna davcna olajsava)=(3.000 EUR - 500 EUR)*0.2 = 500 EUR
Procentualno to predstavlja 500/3.000 * 100% = 16.67%
Tistemu, ki prejema 800 EUR bruto mesecno pa:
(800 EUR - 500 EUR)*0.2 = 60 EUR
V tem primeru je delez davka v bruto placi: 60/800 * 100% = 7.5%
Poleg tega se racuni lahko vedno izidejo, samo pravo stopnjo je treba izbrati. Ce pri 12% premalo poberes in pri 50% prevec, je primerna stopnja nekje vmes.
Vseeno se mi zdi prav, da vlada tega ni uvedla. Razlike so, ampak premajhne. Ob taksni drzavni porabi, kot jo imamo zdaj, bi morala biti poleg tega verjetno davcna stopnja precej visja od 20%. S tem bi bile razlike med prispevki bogatejsih in revnejsih sicer vecje, DDV v visini 30% je pa vendarle previsok. Ne vem zakaj ni nihce preprosto predlagal 2 ali 3 davcnih stopenj. To je se vedno zelo enostavno, pa se precej maneverskega prostora za prilagajanja ostane.
5. marec, 2008 ob 13:24
Dvakrat sem šel preverjat avtorja. Po slogu pisanja sem bil prepričan, da komentar piše Mrkaić.
Jani,
pa menda ne doživljaš preobrazbe, kakšrno je dal skozi Janez Markeš?
Seveda v drugi smeri.
:-)
5. marec, 2008 ob 14:07
Zakaj bi umetnost ne postala stvar trga, ali recimo zasebnih podpornikov? Kaksno drzavno podporo so dobivali Preseren, Levstik, Cankar, Kette, Murn … Ali nasi impresionisti? Tako rekoc vsa klasicna slovenska umetnost, kot jo sedaj slavimo, je nastala brez drzavnih subvencij.
Mit, da pesniki in pisatelji ne morejo ustvarjati, ce morajo se 8 ur hoditi v sluzbo, kakrsnkoli ze, ali recimo, ce ze v redno sluzbo nocejo hoditi, vsaj kot svobodni ustvarjalci poceti tudi kaksne bolj trzno naravnane stvari (recimo prevajati ljubezenske romane ali telenovele), podpirajo zapite pijavke, ki bi rade kar se da lagodno zivele na drzavni racun.
Kar seveda ne pomeni, da je drzavna podpora odvec, ampak naj bo taksna, da jo bodo delezni predvsem kakovostni in ustvarjalni umetniki. Na primer v obliki nizjega, ali sploh nikakrsnega davka na dodano vrednost (kar bi pocenilo knjige), ali morda vecjih davcnih olajsav (kar bi zvisalo honorarje).
O.
5. marec, 2008 ob 14:15
@Pero
Zakaj se sploh kar naprej balina z odstotki pri dohodnini? V tvojem primeru recimo se razlika 9% morda zdi majhna, ampak prvi je samo stirikrat bogatejsi, placa pa skoraj 10-krat (!) vec davka kot revnejsi. A bi moral se vec?
O.
5. marec, 2008 ob 15:04
Odličen komentar. Bravo Sever.
5. marec, 2008 ob 15:11
@Okapi
Hmmm… ja sej to je to. Ce pogledas stevilke vidis, da bogati vplacujejo neprimerljivo vec kot povprecno placani delavci. Nekateri pa samo prejemajo in nic ne vplacujejo. Kako placati direktorja, ki podjetje spravi iz polozaja, ko to ustvarja izgubo v podjetje, ki ustvarja 50 mio EUR dobicka? 25 mio EUR ali preprosto 900, kot povprecnega zaposlenega? Podjetje brez sposobnega direktorja ne ustvari nic, sposoben direktor brez primernega okolja pa prav tako ne. Na trgu pa o njegovi placi v principu odlocata redkost njegovega talenta in potreba po takem talentu.
Lepo bi bilo, ce bi bili direktorji za razliko od ostalih ljudi prepricani, da njihovo delo ni dalec najpomembnejse od vseh ostalih. Dobro opravljeno delo in dejstvo, da zagotavljajo sluzbe tisocim zaposlenim bi jim bilo zadostno placilo za 70 urni delavnik.
Lp
Mico Mrkaic - kdo drugi si se drzne zavajti s stevilkami, s tem hudicevim proizvodom. Kaj pa ce bi skusali razumeti tudi malo ekonomije, preden se vse v nic vrze. Se strinjam, da si Mrkaic neutemeljeno vse povprek privosci komentirati, ampak sej vsi ostali tudi vse vejo o ekonomiji ne glede na njihovo izobrazbo.
Maks Glutej
5. marec, 2008 ob 15:59
Glede nacionalnega interesa se pa le napol strinjam. Ce bi bili vecja drzava, bi bil nas nacionalni interes stiskanje ostalih manjsih in uveljavljanje lastnega, ne glede na to kaj ta je. Narodi so res minjlivi, druzba se spreminja, vsaj za nekaj let ali desetletij je pa vseeno mogoce na podlagi nekaterih skupnih temeljinih vrednot in nujno vizije vsaj nacelno ugotoviti kaj je zaenkrat nacionalni interes in enkrat v prihodnosti mogoce drzavni, skupnostni ali cesar pac ze interes.
G.M.
5. marec, 2008 ob 20:33
khm, morda je moj komentar dlakocepski, toda moram popraviti g. avtorja, da je Sarkozy predsednik republike in ne predsednik vlade (François Fillon). res pa je, da je ustavnopravno Sarkozyjev polozaj zelo mocan glede na izvrsilno vejo oblasti.
6. marec, 2008 ob 5:30
Globoko se strinjam z mislijo o ‘dobri startni osnovi’.
Poglejmo dva primera:
1) Z otoplitvijo severnega tecaja je postal kanadski arkticni arhipelag ploven, s cimer se je pot z vzhodne na zahodno obalo Severne Amerike bistveno skrajsala. ZDA so kanadske teritorialne vode mirno razglasile za mednarodne in pricele pluti skoznje.
2) Ameriske farmacetvske druzbe porabijo tisoce dolarjev za sodne boje, s katerimi podaljsujejo ekskluzivne prodaje patentiranih zdravil. Ce bi sprostile prodajo generikov, bi omogocile dostopnost zdravil v tretjem svetu (in seveda socialno ogrozenih prebivalcev zahodnega sveta), a iz strahu pred izgubo izjemnih dobickov izumljajo vedno nove nacine za podaljsevanje patentov.
Skratka, ko so velesile / multinacionalke v slabsem startnem polozaju, se sklicujejo na liberalne vrednote (prost pretok…), ko pa so v prednosti, uporabljajo vse mozne dovoljene in nedovoljene prijeme za ohranitev te prednosti in omejevanje svobode konkurence, potrosnikov itd.
6. marec, 2008 ob 9:26
@okapi: se popolnom strinjam. Dodal bi samo to, da bodo dobri umetniki vedno preživeli in uspeli.
Najbolj me nervirajo tisti “umetniki”, ki so pod krinko “umetnika & boema” non - stop pijani. Potem ti pa še solijo pamet pri kakšnih odmevih. A naredili niso nič pametnega v življenju. Podobno kot naši politiki.
6. marec, 2008 ob 16:39
Zakaj žalujete za enotno davčno stopnjo, ko smo jo pa že dobili. Samo v drugi obliki. Podražalo se je samo blago (predvsem hrana), ki je obdavčeno po nižji stopnji. Tisti izdelki, ki si jih lahko privošči manjšina bogatejših so ohranili isto ceno, ali pa jim je vrednost celo padla. V vseh državah, ki so uvedle enotno davčno stopnjo, bogati samo peščica najpremožnejših, na napredek gospodarstva pa skoraj nič ne vpliva. V končni fazi bodo povsod kjer so enotno davčno stopnjo testirali to tudi ukinili.
Eno je ekonomska teorija, drugo pa je praksa.
Najbolj smešna pa se mi za slovensko okolje zdi tale navedba:
“Na trgu pa o njegovi placi v principu odlocata redkost njegovega talenta in potreba po takem talentu.”
Kot da bi avtor ne vedel, kako se za taka elitna delovna mesta kadruje pri nas.
Glede umetnikov, dam pa kar prav Janiju. Mogoče bi lahko malo manj ostro napisal, vendar je lepo biti umetnik v Sloveniji.
6. marec, 2008 ob 16:44
“po drugi strani sem zgrožen nad sredstvi, ki gredo za umetnost, ki ima zanemarljivo malo publike in za umetnike, ki ne proizvajajo praktično ničesar. Medtem ko država podjetnikom ne nameni nikakršnih ugodnosti, kaj šele, da bi jih konkretno spodbujala, lahko umetniki računajo na izjemna stanovanja, v katerih živijo po neverjetno znižanih najemninah”
Se strinjam!
“zanemarljivo malo publike” - ti pa so večkrat največji ideologi in borci za dobrobit NARODA!
6. marec, 2008 ob 21:28
Da bi človek postal liberalec, mora najprej postati podjetnik.
6. marec, 2008 ob 22:14
Jurij, se opravičujem za lapsus. Sarko je seveda predsednik republike.