V knjigarni Konzorcij je v petek potekala novinarska konferenca ob izidu posebne številke Časopisa za kritiko znanosti “Zgodba nekega izbrisa”. Publikacija se na 260 straneh ukvarja z izbrisom iz akademskega, pravnega in aktivističnega vidika, pri čemer velja posebej poudariti, da ne gre zgolj za akedemsko analizo, saj je knjiga plod dolgoletnega političnega angažiranja in skupnega delovanja z izbrisanimi.
Gre za drugo celostno znanstveno delo o vprašanju izbrisa v Sloveniji. Prvo, Izbrisani, organizirana nedolžnost politike in izključevanja, je izšlo pri Mirovnem inštitutu leta 2003. Publikacija obravnava celotno obdobje od leta 1990 do 2007 in vsebuje historične, politološke, medijske, antropološke in diskurzivne analize celotnega procesa izbrisa.
Publikacijo so predstavili Barbara Beznec, v.d. odgovornega urednika Časopisa za kritiko znanosti ter nekateri od sicer mnogih avtorjev Jelka Zorn, Uršula Lipovec Čebron, Marta Gregočič, Neža Kogovšek, Andrej Kurnik, Sara Pistotnik, Igor Mekina in Svetlana Vasović.
Publikaciji je priložen DVD z dvema dokumentarnima filmoma Karavana izbrisanih avtorice Dražene Perić in Zradirani, film avtorja Dimitarja Anakieva.
Z novinarsko konferenco se je zaključil Teden izbrisanih, v okviru katerega so se zvrstili številni dogodki, pričevanja, projekcije filmov, okrogle mize in diskusije.

O pretresljivi zgodbi Dragomirja Petronjića je govorila Svetlana Vasović.

Naj spomnimo:

Mineva 16 let odkar je takratna oblast iz registra stalnega prebivalstva izbrisala 18.305 prebivalcev in prebivalk Slovenije. Nenadoma so ti ljudje ostali brez uradnega statusa, njihovi osebni dokumenti so bili razveljavljeni in uničeni. Ostali so brez pravice do dela, brez zdravstvenega zavarovanja in ostalih osnovnih pogojev za dostojno življenje. Za te ljudi je, če se izrazimo grobo, a točno, 26. 2. 1992 pomenil datum civilne smrti.

Izbrisane je izbris potisnil v življenje v nepojmljivih razmerah, ki si jih mi “srečneži z dokumenti” ne moremo predstavljati. Življenje brez dokumentov je izbrisanim zaradi izključenosti iz družbenega, družinskega in javnega življenja prineslo strahovit psihološki pritisk, ki ga je dolgoletno nerazumevanje slovenske javnosti, medijev in politike zgolj še krepilo.
Izbris so že velikokrat obsodile različne mednarodne in domače institucije, a se praktično ni nič spremenilo na bolje. Leta 2003 je slovensko ustavno sodišče razsodilo, da je bil izbris nelegalen in oblastem naložilo, naj vsem izbrisanim prizna status stalnega bivališča za nazaj in popravi vse krivice, ki jih je izbris povzročil. Kot da že izbris sam ne bi bil dovolj nezaslišan, trenutna slovenska vlada še vedno zavrača odločbo ustavnega sodišča. Konec oktobra 2007 je tako predlagala osnutek ustavnega zakona o izvajanju temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki naj bi uredil vprašanje izbrisanih. Po mnenju številnih nevladnih organizacij in izbrisanih ta predlog ustavnega zakona pomeni zgolj nadaljevanje izbrisa. Oblast je torej izbrisane najprej oropala vsega, sedaj pa kot da to ni bilo dovolj in v nasprotju z jasnimi dokazi in domačimi ter mednarodnimi pozivi zanika odgovornost državnih organov za izbris in odreka izbrisanim pravico do povračila škode. Namesto, da bi vlada upoštevala odločbo ustavnega sodišča, popravila krivice in se opravičila, skuša ponovno uvesti nove neustavne, nezakonite in diskriminatorne ukrepe. S tovrstnim zavlačevanjem resnično pravih rešitev se vlada – tako v sedanji kot v prejšnji sestavi - ne spreneveda nič manj kot tista, ki je pred 16 leti požrla obljube o dobrih namenih in spoštovanju človekovih pravic in suvereno izpeljala izbris.

Knjiga Zgodba nekega izbrisa je izjemno pomembno delo, saj je še kako potrebno orodje za razumevanje celotnega problema. Urednici Jelka Zorn in Uršula Lipovec Čebron in vsi ostali sodelujoči so opravili izjemno delo, saj so v eni knjigi zbrali številne dokumente, ki zelo nazorno in konkretno dajo vedeti, da pri govorjenju nekaterih, da je oblastna politika do izbrisanih imela tudi fašistične elemente, sploh ne gre za nobeno pretiravanje. Žal.

Posebno pozornost si zasluži tudi oblikovanje, ki publikaciji doda dodatno razsežnost. Na prvi strani je delo izbrisanega Mirana Bileka, kolaž, ki ga je naredil za društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije in je postalo eden od simbolov gibanja izbrisanih. Na zadnji strani pa je natisnjeno navodilo, ki ga je podpisal Igor Bavčar, minister za notranje zadeve v času izbrisa, in v katerem jasno zapiše, da mora oblast vse pridobljene pravice nekaterih ljudi enostavno odmisliti.

Dokler ne bo pravice, tudi izbrisani ne bodo molčali. Tudi ostali ne bi smeli.

V znak podpore izbrisanim se 6. marca ob 14.00 vidimo na Prešernovem trgu.

Nika Autor