Svaka čast organizatorjem in mestu Zagreb!!! Večkrat in več Slovencev bi moralo dol, da se naučimo, kaj pomeni življenje, druženje, dokumentarni festival, ki ga Slovenija, razen Dokme v Mariboru (vendar se to sploh ne more primerjati) sploh ne pozna. V študentskem centru, kompleksu bolj malo podobnem naši Metelkovi, pa vendar je to najboljša primerjava, se danes, v nedeljo 2. marca zaključuje 4. mednarodni festival ZagrebDox, ki se brez sramu ponaša kot največji festival dokumentarnega filma v regiji. V času od od 25. februarja do 1. marca, se je na platnih petih dvoran odvrtelo 139 filmov z vsega sveta. V množici ljudi sem spoznala direktorja festivala Nenada Puhovskega, ki je obenem tudi vodja neodvisne dokumentarne producentske hiše Factum, režiser in predavatelj. Je pa tudi brat slavnega hrvaškega filozofa in politika Žarka Puhovskega, ki je za Hrvate nekaj takega, kot je za nas Slavoj Žižek. Vitalen stric je tale Nenad, poln optimizma in ljubezni do dokumentarcev, katerega načrti so zagrebški festival pripeljati na nivo svetovnim.
Kot se za vsak spodoben festival spodobi, je tudi ZagrebDox poskrbel za popestritev programa z okroglimi mizami, delavnicami in Piching forumi.
Poleg zmagovalnih filmov na svetovnih filmskih festivalih so v regionalni konkurenci prikazali dva filma slovenske produkcije. Srbski ekseri (Srbski žeblji) Dimitra Anakieva in Otroci s Petrička Mirana Zupaniča.
Posebnost festivala pa je gotovo tudi kategorija YouTube dokumentarci.

Nenad Puhovski: Sicer ne vem, kako je sedaj, vendar je bil do pred enim dnevom film Otroci s Petrička na desetem mestu po glasovih publike.

PREVOD:
“Ta festival je predvsem nastal, da bi zadovoljil potrebo po pravem velikem mednarodnem tekmovalnem festivalu. Najbliži festivali tega tipa so v Muenchenu, Pragi in Solunu.”
“Všeč mi je bilo veliko filmov. po ogledu programa, sem si pogledala veliko filmov. Zelo dobra selekcija je.”
“Dogaja se, da je dokumentarec kot nek mlajši brat. Je na obrobju, nima zvezd, rdeče preproge, glamurja… Torej ni vseh teh stvari, ki jih pravi igrani film ima. Jasno je torej, da je bilo potrebno urediti prostor, kjer je dokumentarni film edini - v centru pozornost en cel teden. Tu ni žurk, diska, samo filmi.”
(iz filma): “Šla sem si popravit zobe, in če to pretvoriš v heroin, bi bilo 1.5 grama. Bolje je imeti hollywoodski nasmeh.”
“Ti tu delaš, vidim, da si del ekipe. Katere so tvoje zadolžitve? -Prostovoljec sem. V glavnem sem na vratih in ljudi usmerjam do dvoran. In, se znajo obnašati? - V glavnem da. Nocoj imamo neke skine in punkerje v istem prostoru, pa ne vem kako bo to šlo..”
“Kateri režiserji so se odzvali povavabilu in so sedaj tu? - Pa moram povedati, da sem publiki ravnokar predstavil Lozinskega ( Marcel Lozinski, poljski režiser, roj. 1940), ki je občinstvu relativno nepoznan, čeprav gre za enega najbolj zanimivih dokumentarnih režiserjev srednje in starejše generacije. Problem je v tem, ker v tej regiji primanjkuje kakršnakoli informacija in je edino kar ljudje poznajo Michael Moore ali pa National Geographic.”
(iz filma): “Evropa je marginalna in se jemlje preveč resno, ko misli, da se odločitve sprejemajo v Evropi ali Washingtonu.”
“Všeč mi je, ker gre za drugačen pogled na film, obravnavane so drugačne teme, pa je zaradi tega to tako dobro. Tega bi lahko imeli še več. Žal mi je, ker nimam več časa za oglede. Med tednom je bilo skoraj nemogoče, najprej se dela potem gospodinji itd.”
(iz filma): “Kaj nam prinaša prihodnost? Kaj skrivajo pred nami? Kaj se dogaja?”
“V letošnji selekciji prikazujete tudi dva filma slovenske produkcije. Kako ju ocenjujete? - Pa, jaz mislim, da gre za dva zelo dobra filma. En je Srbski ekseri drugi pa Otroci s Petrička. Mislim, da gre za zelo pomembna filma, ki se soočata z velikimi travmami, ne samo Slovenije, temveč celotnega prostora bivše Jugoslavije. Sicer ne vem, kako je sedaj, vendar je bil do pred enim dnevom film Otroci s Petrička na desetem mestu po glasovih publike. To je zelo važno za temo, ki je dramatična, šokantna, ki govori o travmah, ki so jih imeli ljudje te sredine, v Jugoslaviji.”
(iz filma): “Prije rata, prije rata, čuvar kombinata.” - “Pred vojno, pred vojno, čuvaj konbinata.”
“Mogoče še vaše mnenje o tem, zakaj v Sloveniji nimamo enega večjega festivala dokumentarnega filma? - Jaz sem tudi naredil regionalno selekcijo, ne hrvaške. Produkcija kvalitetnega dokumentarnega filma v posameznih državah te regije je še vedno premajhna. Premajhna je iz vrste razlogov, ki morda trenutno niso najbolj pomembni. Jaz mislim, da niti Slovenije, ne Hrvaška ne moreta na leto sproducirat več kot 5 do 10 kvalitetnih dokumentarcev na leto. To je premalo. Tisto, kar je medtem mene zaskrbelo, je bilo šele prvo srečanje zagrebškega urednika z urednico dokumentarnega programa na RTVSLO na lanskoletnem piching forumu… glede na to, da smo le 100 km narazen… Mislim, da je sodelovanje ključnega pomena, ampak saj veste, kako je. Ko se ločite in srečate bivšo ženo na ulici, vi lahko obrnete glavo vstran, ampak dejstvo, da ste s to osebo preživeli nekaj časa 5, 10, 20 let, nekaj mesecev… v isti hiši, za isto mizo, v isti postelji. Ne morete se pretvarjati, da se vse to ni zgodilo. Mi imamo neko skupno preteklost in regionalno in evropsko prihodnost, v končni fazi, tudi če bi se tepli, kar se ne bomo, potrebno je poznati sovražnika… Zelo pomembno je, da se poznamo, da se pogovarjamo, da vzpostavimo dialog. Festival dokumentarnega filma je en krasen prostor za vzpostavljanje dialoga. - Mislim, da vam je zvonil telefon, čas je da vzpostavite dialog. - Hvala vam, pozdrav vsem v Slovenijo!”

Irena Kovačević