V tednu izbrisanih smo bili priča številnim dogodkom, ki so ponovno spomnili na administrativni genocid iz leta 1992.

Z izbrisom se je zgodila družbena smrt, nemalokrat se je iztekla v fizično. Zelo blizu smrti je bil tudi Milan Makuc, ki so ga slovenske oblasti, kljub temu, da je imel po razdružitvi in osamosvojitvi od SFRJ stalno prebivališče v Sloveniji, nezakonito izbrisale iz slovenskega registra stalnih prebivalcev. Zaradi posledic izbrisa je Milan pred šestimi leti zbolel za kožnim rakom,izgubil je vse temeljne pravice, tudi pravico do zdravstvenega varstva. Danes 61 let star Makuc, še vedno ne more verjeti, da mu je lastna država odvzela ime.
Njegovo zgodbo je avgusta 2006 objavil tednik Mladina, ki jo lahko preberete tukaj.

Foto/Dare Čakeliš

Potrebno je opozoriti na dejstvo, da je zavrnitev zdravstvene pomoči na Obali pomenila kršitev 7. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki med drugim govori, da Republika Slovenija iz proračuna zagotavlja sredstva za nujno zdravstveno varstvo oseb neznanega prebivališča.
Dr. Aleksander Doplihar iz ljubljanske Ambulante s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega varstva, ki je sprejel Makuca, je povedal, da je pri Makucu šlo za maligni tumor na zgornji ustnici in delu desne strani lica in da je bil ta defekt viden z večtrimetrske razdalje. Tako ne najde pravega opravičila za ravnanje zdravstvenih delavcev na Obali. Domneva, da je bilo njihovo odklonilno stališče morda posledica dopisa državnega sekretarja za zdravstvo, g. Marušiča (št. 515 – 5/2006) , v katerem je dne 15.05.2006 obvestil zdravstvene ustanove in zdravnike, da v kolikor sprejmejo v zdravljenje nezavarovano osebo, morajo podpisati izjavo, ki se glasi:«Z vso odgovornostjo izjavljam, da je bilo v skladu s 7. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju osebi (….) nudeno nujno zdravstveno varstvo«. Doplihar tako meni, da so zdravstveni delavci na Obali, v izogib vsej odgovornosti, eventuelno tudi finančni, pacienta raje odklonili, kot bi se spuščali v nepotrebni konflikt s sekretarjem Ministrstva za zdravje.

Ob spremljanju Milanove zgodbe sem leta 2006 v pogovoru z njegovo socialno delavko ugotovila, da ima le ta, kljub temu, da je bil leta 1992 izbrisan, davčno številko.
Zanimivo je, da je Davčna uprava RS, ko je preko pristojnih davčnih uradov na podlagi 30. člena o davčni službi leta 1996 davčnim zavezancem izdajala potrdilo o vpisu v davčni register »davčno oštevilčila« tudi ljudi, ki tako rekoč niso obstajali.
Na davčno upravo sem naslovila vprašanje, kako je mogoče, da osebe, ki so bile brisane iz registra stalnih prebivalcev in tako rekoč še danes ne obstajajo, obstajajo v davčnih registrih RS? V odgovoru generalnega direktorja DURS, Ivana Simiča, je med drugim zapisano: »Nekatere osebe, ki so bile 26.2.1992 brisane iz registra stalnih prebivalcev in še do danes nimajo urejenih dokumentov, so obstajale v evidenci Republiške uprave za javne prihodke, ker so bile davčni zavezanci, ne glede na to, da so bile brisane iz registra stalnih prebivalcev«.Paradoks, ki sledi iz tega, dokazuje, da ne živimo v pravni državi.

Odgovor generalnega direktorja DURS objavljamo v celoti:

REPUBLIKA SLOVENIJA
MINISTRSTVO ZA FINANCE
DAVČNA UPRAVA REPUBLIKE SLOVENIJE
GENERALNI DAVČNI URAD

Poslano:
naslovniku,
zbirki dokumentarnega gradiva.

9. avgusta 2006 so Makuca v Kliničnem centru v Ljubljani končno operirali. Dr. Fajdiga, ki ga je skupaj s prof. dr. Arnežem operiral, je povedal, da so mu izrezali tumor, za tem pa še obsevali. Milan je v Kliničnem centru ostal skoraj do konca leta 2006. Njegov obraz je zaradi rezov in presajanja kože tudi po operaciji precej iznakažen. Ena njegovih večjih želj v času prve faze zdravljenja v ljubljanskem kliničnem centru je bila, da bi ga, ko bi prišel domov na Obalo, čakala streha nad glavo. To se mu je sicer uresničilo, vendar streha, izpod katere biva Milan še danes, ni ravno trdna. Gre za izjemno majhno sobico, katere interier predstavljajo skromen jogi, ki služi kot ležišče, “koharček”, na katerem se skuha kašna čorba in električni kalorifer, ki je v zimskem času bolj v slabo pomoč. Skromna, vendar skrbno zložena oblačila so v vrečkah, saj je za omaro soba enostavno premajhna. Višina socialne denarne pomoči, katero je Milan pričel prejemati, ko je konec leta 2006 prišel iz bolnišnice, je bila namreč prenizka, da bi si lahko privoščil kaj boljšega. Nedavno so se njegovi prejemki zvišali, saj je končno pričel prejemati pokojnino, ki pa je za človeka dostojno življenje še vedno mnogo prenizka. Govora je o znesku v višini 370 EUR.
Milanovo zdravljenje še vedno poteka. Kakšna je njegova trenutna diagnoza, na zadnjem obisku pri njem (februarja letos) nisem izvedela. Oteklina na obrazu je danes sicer manjša, kot je bila po prvi operaciji,ustnica pa je še vedno močno otečena. Nedavno pa so mu v Kliničnem centru Ljubljana izpulili skoraj vse zobe, saj so slednji od številnih obsevanj zelo oslabeli. “Ko sem kihnil, sta mi dva dobesedno izletela iz ust”, pove Milan.
Časi, ko se je Milan, krepke postave (114 kg) s ponosno dvignjeno glavo sprehajal po Obali, so pozabljeni. Zelo redki so tisti, ki v revnem možakarju, šibkega zdravja in shujšanega telesa (59 kg)s pogledom uprtim v tla, ker se sramuje lastne usode, za katero ni sam kriv, Milana prepoznajo.

Zdi se, da kljub dejstvu, da je Ustavno sodišče RS potrdilo, da je bil izbris neligitimen, neustaven in da je Državnemu zboru naložilo, da se mora storjena krivica (če je to sploh še mogoče) odpraviti, se odgovorni za izbris nimajo namena opravičiti. Ne samo to, zadnje čase smo celo priča izjavam oseb, ki vodijo našo (ne)pravno državo, da se izbris po njihovem prepričanju sploh ni zgodil. Oktobra lani predstavljeni predlog ustavnega zakona o dopolnitvi ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS, s katerim si bodo (po tolmačenju vlade) lahko izbrisane osebe za nazaj uredile status, pa je čista manipulacija s širšo javnostjo. V omenjenem predlogu namreč jasno piše, da bi država status za nazaj vrnila osebam, ki so na dan 23. decembra 1990 imele prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in od tedaj v Sloveniji tudi dejansko živijo (pomeni, da v kolikor jih država ni uspela najti in posledično deportirati, so te osebe uradno v Sloveniji živele nelegalno). Vlada k temu dodaja še, da so do povrnjenega statusa za nazaj upravičene samo osebe, ki so v preteklosti že zaprosile za stalno prebivališče, pa jim to ni bilo odobreno. Ob navedenih vladnih nebulozah seveda ni nobeno presenečenje, da zakonski predlog izključuje pravico do kakršnekoli odškodnine. Ob opozarjanju na dejstvo, da je osebi odvzeti stalno bivanje nelegalno, nelegitimno, neustavno,da slednje pomeni kršenje ene temeljnih človekovih pravic, kar se je v primeru izbrisa “uradno” zgodilo 18.305 ljudem (kdo bi vedel, kako visoka je dejansko ta številka) pa Vlada RS ostaja še naprej gluha.

Vesna Lovrec