Politika in emocije
26. februar 2008 ob 11:00 | Marko Orel |Slovenci se lahko v volilnem letu pripravimo na številne napade na našo trezno presojo, ki se bodo odvili predvsem skozi točke simbolizma naše države in našega naroda. Pričakujemo lahko navidezno vrtenje časa nazaj v 40. In 50. leta, v času katerih so se odvile številne stvari, ki so dodobra pretresla našo malo nacijo, začenši z okupacijo, državljansko vojno in socialistično revolucijo. Nadaljevali bodo verjetno s prizori iz scen osamosvajanja, agonijo pa najverjetneje končali z eno izmed številnih dram, ki jih danes goni tako levica kot tudi desnica.
Pri državljanih pa bodo izvali le eno – jezo, ki bo ljudi vodila na en ali drugi volilni tir. Ta je po mnenju številnih analitikov, kot je morda na primer Carl Schmitt, ena izmed najbolj pogostih in naj efektivnejših emocij, ki jo sestavljajo politični in s tem volilni proces. Jeza ljudi namreč služi kot odlično difuzno orodje, ki malemu državljanu ponudi političnega sovražnika s katerim lahko nato identificira vir svojih težav ter na to naredi vse, da bi se le-teh rešil – izkoristi svojo volilno pravico, odide na volišče in odda svoj glas podpore.
Problem nastane v primeru, ko se želi posameznik držati svojega razuma in s tem samega bistva racionalne presoje. Mislim, torej sem naj bi pomenil mejnik, ko se je človek zavedal svoje eksistence, odprl svoje oči ter si tako zagotovil svobodno izbiro lastnega mnenja. Če si želimo zagotoviti racionalistično percepcijo političnega prostora in političnih premikov, ki so v tem času tik pred tem, da bodo dosegli vrhunec, moramo najprej razumeti sebe in s tem naše emocije. Pri tem se lahko obrnemo na številne velike mislece, ki so tudi sami iskali globi pomen te vrline. Aristotel na primer emocije opredeljuje z dveh vidikov in sicer z vidika posledic, ki emocije povzročajo ter z vidika fizičnih simptomov, ki označujejo izražanje občutkov. Darwin, ki je bil mnenja, da so emocije skupne tako ljudem kot živalim, je v svoji knjigi ”Izražanje emocij pri človeku in živali” zapisal, da so emocije del preživetja in da predstavljajo način sporočanja namenov. Freud, prvi človek, ki je s pomočjo psihoanalize želel doseči večji vpogled v bolnikovo emocionalno doživljanje specifičnih dogodkov, je dejal, da imajo emocije kompleksno zgodovino, katere elementi segajo v otroštvo, odražajo pa se, na podlagi različnih čutnih zaznav, kasneje v življenju posameznika. Ena izmed vidnejših teorij emocij našega časa pa je morda Schachterjeva teorija čustev iz leta 1964, ki pravi, da čustvo, ki ga doživljamo izvira iz dveh glavnih virov in sicer iz fizioloških sprememb, ki jih doživljamo ter naše interpretacije dogodkov okoli nas.
Iz tega lahko izhajamo v realno stanje in navedemo zanimiv primer, ki ga opisuje Zdenka Šadl v svoji knjigi Usoda čustev v zahodni civilizaciji: Na radiu BBC je bilo Georgu Bushu starejšemu, še za čas njegovega predsedovanja, postavljeno vprašanje o njegovih emocionalnih odzivih na pomembno srečanje z Mihailom Gorbačovom na Malti. Ko je bila objavljena novica o koncu monopolistične oblasti komunistične stranke na Češkoslovaškem, je radijska novinarka BBC enemu od proslavljajočih iz množice na Wenceslanskem trgu postavila vprašanje, ki je bilo objavljeno kot del dnevnih poročil. Na vprašanje kakšni so njegovi občutki je možakar odgovoril : »Svobodni smo. Čudovito je.«. Njegovo navdušenje je bila glavna politična novica, podobno občutja pa so takrat predstavljala temelj percepcije političnega procesa, ki se je vršil na vzhodu. Omenjeni posnetek možakarja, ki je s štirimi besedami izrazil svoja čustva, se v čeških medijih vsake toliko časa ponovno prikaže in izrabi, seveda ob boku določenemu političnemu procesu.
Sicer pa zahodni svet poveličuje in poudarja imaginacijo osebnih izkušenj posameznika, ki naj bi skupaj z ostalimi gradil mentaliteto družbe. Saj poznate rek – vsako mnenje šteje. Eno mnenje predstavlja en glas v demokraciji, en glas pa pomeni korak bližje uspehu določenega političnega procesa. Taka oblika manipulacije z emocijami se kaže povsod po svetu – v Ameriki na primer z Vietnamsko vojno, v Rusiji s padcem komunizma, v državah bivše Jugoslavije z razpadom federacije in vojno, ki je sledila - vsem pa je skupno, da se osredotočijo na posameznikove emocionalne zaznave – v Ameriki tako najdemo raznorazne veterane, ki dramatično pripovedujejo o svojih heroizmih, v Rusiji posameznike na ulici, ki so navdušeni nad demokracijo, v državah bivše Juge pa kažejo jokajoče obraze, ki pričajo o žrtvah vojne ali pa vidimo manifestacijo slik raznih generalov, ki jih nekateri vidijo kot heroje, nekateri pa kot zločince. Vse za glasove. Vse za zmago.
Marko Orel
26. februar, 2008 ob 12:48
Dobrodosel komentar za razmislek pred prihajajocimi volitvami v jeseni. Ceprav bi bilo fino, da bi ga se veckrat objavili in bi nas s tem opominjali, naj bomo pozorni s cim nas ti ali oni “basajo”. Se mi je pa pri zadnjih volitvah (predsedniskih) zdelo, da Slovenci cedalje bolj postajamo zavedajoce in poslusanja sposobno volilno telo in da nas ne morejo kar tako dobiti na svojo stran z raznimi manipulacijami nasih custev in da se morajo kar potrudit, da se nam ne zamerijo. Mogoce se je samo meni tako zdelo, ne vem??
26. februar, 2008 ob 13:03
Marko Orel bi se moral zavedati, da je sedaj v Eu-ju in take berdarije ter tak posploševalni populizem naj pusti za Balkan.
Ampak najbrž spada k tistim “psudo-intelektualcem”, ki bi radi eno revolucijo za vsako generacijo - amapk ponavlja samo to kar so ga “naučili”.
26. februar, 2008 ob 13:05
Hmm, racionalistična percepcija političnega prostora in političnih premikov. Politika ne deluje na osnovi empiričnih dejstev kot znanost. Politika deluje na osnovi vrednot in zato uporablja emocije, da doseže določene cilje.
Zelo sem skeptičen do te racionalistične percepcije političnega prostora, če je to sploh možno. Vrednote in čustva so povezane. Mislim, da gre naše opazovanje čez toliko čustvenih filtrov, da je to praktično nemogoče. Edino znanost gre skozi empirično dokazovanje.
26. februar, 2008 ob 13:33
Tudi brez velike teorije se da ugotoviti, da tudi najboljša izbira ni dobra. Kaj narediti v takšni situaciji? Ostati doma in ne voliti te vole? Ali iti nekam, če to kje je, kjer ni politike.Za se ubit. Drnija nisem maral kot premierja, ker je stalno nekaj mečkal in čakal da so novinarji ustvarili večinsko javno menje in potem je to sprejel kot svoje. Kot predsednik pa mi je bil všeč, čeprav so ga v medijh in politiki smešili.
26. februar, 2008 ob 15:18
konec:
majhen clovek moras biti. tvoja nenabrita buca najbrz preprosto ne razume takega teksta. ne zavedas se, da si ti najbrz tisti, ki tu govori tisto, kar so ga naucili. locevanje ne eu in balkan, hej o tem trobijo nasi vrli pomladniki. o pseudointelektualcih tudi trobijo desnicarji. zakaj ? preprosto, ker jih imajo sami tako malo, da se tega niti ne zavedajo. potem jim ne preostane drugega, kot da tiste, ki to so poskusajo zmanjsati s takimi oznakami…
26. februar, 2008 ob 15:30
Ja nic se ne spremeni, ce ostanes doma. Vrjetno se spremeni vec, ce naredis neveljavno glasovnico, saj tako zbijas procente strankam… Izvoljeni pa bodo v vsakem primeru, pa ce gredo volit le sami zase, tako da ne iti na volitve ni noben odgovor. Se bolj nevaren pa postaja glas protesta za SNS, ker to ni vec zajebavanje politikov ampak pocasi ze gojenje Hajderja… Toraj dobro premislite…
26. februar, 2008 ob 17:05
I, hvala,
čeprav sem članek M.O prebral zelo na hitro in niti celega mislim, da sem torej zadel bistvo - konec koncev je članek le fotokopija kakšnega starosta na FDV.
26. februar, 2008 ob 17:08
Na tvojo žalost razumem hitro kam pes (novinar) taco moli in torej ker nimam časa , da bi zgubljal čas z bedarijami take pseudo-intelektualce preprosto ignoriram (preveč nazadnjaški, preveč indoktrinirani).
pa lp
26. februar, 2008 ob 17:15
Meni se zdi kolumna oz. komentar na pravem mestu. Racionalistična percepcija političnega prostora je po mojem mnenju možna, čeprav mora stati na pravih okvirjih, ki zaobjemajo poznavanje obstoječih faktov ter malo morje teoretizacije političnih premikov.
26. februar, 2008 ob 17:36
Konec!
Iz slabšega na slabše! Najprej pljuvaš, potem poveš da ne prebereš, potem, da je avtor plagiat, potem, da je nazadnjaški - ja podn! I je lepo povedal, jaz pa bi se poslužil tistega starega latinskega: “Si tacuisses, philosophus mansises”. Itak boš spljuval spet enega psevdo intelektualca, žal malo manj inteligentno kot naš veliki pesnik v Novi pisariji (na tiste muze na koncu sem mislil…).
Sicer pa je med politiko in emocijo trojni enačaj. Mamce jokajo za Drnovškom. Ko so obesili Mussolinija so scali po njem, isti, ki so ga prej imeli za svetal zgled. Vsaka velika ljubezen se rada prevesi v svoje nasprotje in morda spet vrne nazaj. Politika je za nas, ljudi, neumne pokončne živali, ki ne morejo živeti brez svojih čustev.
Tko pač je, takle mamo!
26. februar, 2008 ob 20:22
Pa takole se dajemo.
“Beli čarovniki”- Tolteki so že tisočletja preden ( v Južni Ameriki točnega datuma ni mogoče postaviti) so Grki začeli z “filozofijo” moralo etiko vojaško demokracijo oblikovati Evropo. Sledile so jim nove in nove dogme in tolmačenja vere ter prepričanja Levo ali Desno.
Tolteki so poznali Namen.
Osnova za dosego Namena so bili 4 preprosti dogovori katerih se je držal sleherni Toltek.
1. Bodi Brezgrajen v besedah.
2. Ničesar ne jemlji osebno
3. Ničesar ne Domnevaj
4. Vedno daj vse od sebe.
Z temi dogovori so omejevali vsakaršna negativna čustva. Le ta so “evolucijska” energija. Možgani proizvajajo iz materialnega goriva -hrane “evolucijsko” energijo - čustva.ki pa niso snovna, pogojujejo pa naše doživljanje Sveta.
Ljudje dosledno kršimo te “preproste” Dogovore in sprejemamo stotine drugih, ki pa ropajo našo evolucijsko energijo. Ker pa beda rada ima soseda ljudje radi delijo negativna čustva in klevetajo izborno prekljinjajo ter temu primerno ravnajo.
“Staro” znanje je v vseh nas. Dogovori so pot do zemljskih “nebes”
26. februar, 2008 ob 20:34
Bukowski pravi ”če ti je ponujena možnost izbire med *** in +++ je to isto, kot če lahko izbiraš med tem, ali boš pojedel topel ali hladen drek”.
*** politik1
+++ politik2
27. februar, 2008 ob 8:08
Z vsem, kar nas šopajo mediji, pozicijski in opozicijski politiki, trgovske reklame, razni finančni skladi, razne sekte in goruji, svetovalci in analitiki, vse to je ena velika propaganda smrti. Za ljubezen, mir, spoštovanje, družino in sosedsko pomoč, pa si nihšče ne prizadeva. Samo karits in nekaj rdeči križ.
28. februar, 2008 ob 9:42
Filip, se popolnoma strinjam.