Omizje o materinščini
24. februar 2008 ob 12:19 | Vesna Lovrec |Ob mednarodnem dnevu maternih jezikov (bil je v četrtek, 21. februarja) smo v mimohodu po mariborskih ulicah za okroglo mizo gostinskega lokala opazili družbico štirih ljudi, ki je govorila v treh različnih dialektih. Ljubljančan, Mariborčanki in Radgončan so za Vest povedali, koliko ogrožen se jim zdi njihov materni jezik - slovenščina in se spomnili tudi kakšnega primera nepravilne rabe slovenskega jezika, ki jim je ali simpatičen ali pa jim predstavlja celo osebno frustracijo.
Josip: “Če je cuca truca, rivec neje krivec…”
Mednarodni dan maternih jezikov je pred devetimi leti razglasila organizacija Unesco. Ob letošnjem dnevu maternih jezikov je generalni direktor Unesca Koičiro Maatsura poudaril, da je leto 2008 še posebej pomembno, saj ga je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila za mednarodno leto jezikov. Na Ministrstvu za kulturo RS pa so ob tem prazniku opozorili, da je slovenščina prav zdaj zaradi predsedovanja Slovenije EU deležna rabe v najuglednejših govornih položajih in ob tem poudarili, da to še ne pomeni, da za njeno prihodnost ni treba posebej skrbeti.
Torej “stati inu obstati”, je govoril že Primož Trubar.
Vesna Lovrec
24. februar, 2008 ob 17:11
Občutek imam, da ste celotno stvar zastavili tako, kot, da se Gornja Radgona nahaja v prekmurju. To je napačno mišljenje mnogih slovencev. Radgona je še na desnem bregu Mure. Tudi besede Josipa, ki je sicer velik aktivist, niso izrečene popolnoma v pravilni “Radgonščini”.
lp
24. februar, 2008 ob 21:24
Mars,
morebiti na prvo zogo res izpade tako, vendar to ni bil nas namen. Kje se nahaja G. Radgona, vemo. Josip pa se je v letihih, odkar zivi v Mariboru, nalezel mariborščine. Mislim, da je to nakazano v prispevku. Samo za zadnji izrečen stavek mu pa je treba priznati, da je izgovorjen tako, kot da G. Radgone nikoli ne bi zapustil, se ti ne zdi?
pozdrav
24. februar, 2008 ob 21:47
Pa daj neja neke bluzite…dober prispevek je to in veseli me vsaj to, da v prispevku ni nagravzne spakovanscine kot je ljubljanscina, ki je itak invazivna vrsta med slovenskimi narecji.
24. februar, 2008 ob 22:34
Mene zelo moti nepravilna raba oz. zamenjava “moči” in “morati” v pogovornem jeziku. Zavestno se trudim, da bi rekel npr. “Morali bomo to narediti” in ne “Mogli bomo to narediti”, ampak mi bolj polovično uspeva, ker vsi ljudje okoli mene večinoma uporabljajo “mogli”, “mogla” ipd. in si je res težko zadevo spraviti v podzavest. Moti me pač zato, ker sta to funkcijsko čisto različna glagola.
Drugače je pri “jest”-”jaz”. To sta funkcijsko enakovredni stvari, samo drugače se slišita. V pogovornem jeziku jaz skoraj vedno rečem “jest”, v pisnem jeziku pa vedno “jaz”, pa četudi je pogovor npr. preko MSNja. “Jest” je pogovorna zadeva in enostavno ne sodi v pisano besedo. Kljub temu mnogi pišejo tudi “jst”, “jest”, “jz” ipd. v npr. emajlih, kar se mi zdi enostavno grdo. :-)
Občutek imam tudi, da se nekateri pri pisanju emajlov in pisanju preko instantnih sporočilnikov (ala MSN) namenoma trudijo slediti “paradigmi” “piši kao što govoriš”. In to me tudi malo moti. Če ljudje tako govorimo pogovorno, mi je čisti normalno in se normalno razume, ko pa vidim to na papirju ali zaslonu, mi je pa tak tekst težje razumeti. Pa nočem sedaj trditi, da bi moral biti tak bolj ali manj neformalen tekst pravopisno brezhiben, ampak kakšno ločilo, velika začetnica ipd. vseeno ne bi škodila. Slovnična in ostala pravila imajo svoj namen/funkcijo, med drugim to, da se pisani tekst lažje, bolje in hitreje razume/prebere. En primer so npr. ločila ozirima vejice, ki jih nekateri prav brezbrižno spuščajo; ampak ločila imajo tudi svojo funkcijo, da smiselno ločijo posamezne dele povedi, ob različnih ločilih človek pri branju naredi razično dolg “premor” in tako tekst hitreje in bolje razume.
Polovično vikanje mi tudi ni preveč všeč; sam ga zelo redko uporabljam. Sicer je res, kot je ugotovil kolega na posnetku, da ima lahko tudi polovično vikanje svojo funkcijo, ampak hec je v tem, da ga večina ljudi ne uporablja v tej funkciji, ampak enostavno avtomatsko polovično vikajo.
Med dialekti mi je najgrša gorenjščina; tako robat dialekt je in … , enostavno mi grdo zveni. Najljubši mi je pa štajerski dialekt. Sam sem Gorenjec, ampak skoraj nič ne zavijam po gorenjsko. :-)
V slovenščini imamo naše predrage šumnike: č, š, ž, zato se mi zdi pomembno, da jih uporabljamo. Teksti v slovenščini, ki so napisani brez šumnikov (pri čšž se uporabi njihove brezstrešne različice csz), mi tudi niso preveč všeč. Nekateri to opravičujejo s tem, da so programerji in uporabljajo US ali UK tipkovnico. No ja, razporeditev (layout) se da zamenjati ne glede na tipkovnico. ;-). Sam sem tudi programer, pa uporabljam SLO tipkovnico s SLO razporeditivjo tako za pisanje teksta kot za programiranje, pa zaradi tega ne programiram čisto nič počasneje (tipkam slepo desetprstno). Poleg tega pri programiranju itak večino časa razmišljaš, kako boš problem rešil, samega tipkanja/kodiranja je relativno malo.
Najbolj “zabavno” mi je pa brati tekste, kjer pisec na nekaterih mestih šumnike uporablja, na nekaterih pa ne. Lep primer je Vesnin tekst tik nad mojim komentarjem: svoje pisanje začne brez uporabe šumnikov, potem jih pa kar naenkrat začne uporabljati. :-)
24. februar, 2008 ob 22:43
Andrej,
hvala za opozorilo. Včasih opazim, včasih pa ne. Saj veš - posledica pisanja elektronske pošte - ko ne veš, kako se bodo naslovniku prikazali šumniki.
24. februar, 2008 ob 23:05
Hmm, tole z elektronsko pošto je bil morda problem včasih, danes pa res ne več no. Poštnega odjemalca si nastaviš tako, da za odhodna sporočila uporablja Unicode UTF-8 kodiranja in ne more biti nobenega problema s šumniki, četudi pošiljaš npr. nekomu iz ZDA, ki za šumnike morda še slišal ni. Torej: šumniki in elektronska pošta se čisto lepo razumejo, samo kakšno stvar je včasih treba nastaviti; ponavadi je problem pri pošiljatelju.
25. februar, 2008 ob 8:02
Andrej,
hvala
25. februar, 2008 ob 15:05
Okrajšave v okviru raznih komunikacijskih pripomočkov imajo prav tako svojo funkcijo (s katero Andrej opravičuje ne/rabo). Namreč hitrost in kratkost (tudi jedrnatost). Sploh pri SMS-ih je tako, da nam je v interesu napisat čim več v čim manjšem številu sporočil. Se strinjam, vse ima svoj smisel in namen (tudi slovnica, katere neraba me močno jezi), ampak je potem treba bit dosleden. Zdi se mi, da je bolj kot način komunikacije (ustno/pisno) pomembna ne/formalnost. Kadar je komunikacija formalne narave (služba, šola, javne in upravne zadeve …) bi bilo prav, da uporabljamo čim bolj čisto slovenščino, da pravilno uporabljamo pravopisna pravila, slovnico … Tudi v pogovoru; če sem od nekoga stranka, sem z njim v formalnem odnosu, in v takih primerih je polovično vikanje (poleg tega, da je odvratno grdo) tudi napačno. Če pa želi kdo polovično vikat prijateljico svoje mame, naj pa jo, če želi, njegov problem. Je pa zaskrbljujoče, koliko ljudi ima težave s s/z, k/h, z rodilnikom …
Zdi se mi, da je vse skupaj posledica izobraževalnega procesa izobraževalcev; srednješolski profesorji (večinoma osebe, ki diplomirajo na univerzitetnih programih - pedagoška smer) imajo občutno premalo prakse (14 dni ali nekaj podobnega - slovenisti/slavisti, zgodovinarji - za ostale nisem prepričana). Pet pedagoških predmetov (ki niso kvalitetni!!! in zajemajo neke kvazi vaje) in didaktika predmeta (dva semestra) te ne nauči pedagoške prakse niti za p. Posledično niso (oz., roko na srce, nismo:) dovolj usposobljeni za kvalitetno razlago snovi, stvar komplicirajo, jo priskutijo uporabnikom (ki se niti ne zavedajo, da to so, ker se jim vse skupaj zdi brezveze, “tega ne potrebujem”) in vplivajo na tako nizko stopnjo jezikovnega zavedanja.
Upam, da bo pravopisno izobraževanje znotraj delovnih organizacij (tudi ali predvsem tistih, ki se ukvarjajo s komuniciranjem prek interneta) kmalu postalo praksa, saj velja: MEJE TVOJEGA SVETA, SO MEJE TVOJEGA JEZIKA!
Pa lep pozdrav