V službi države
22. februar 2008 ob 11:00 | Jani Sever |Razkrita zahteva za preiskavo, ki jo je Vrhovno državno tožilstvo poslalo okrožnemu sodišču v Ljubljani, je izjemno poučna. Tajkunski posli so zdaj na dlani. A pravzaprav v nenavadni luči. Nad objavo dokumenta se hudujejo predvsem odvetniki osumljenih. Kar je razumljivo. Njegova objava je delovala kot nekakšna obtožnica, če že na kar razsodba v imenu ljudstva, ki se je zgodila pred samim sojenjem. Res je - ob prebiranju se zdi, da so vsi osumljeni krivi. A vendarle je dokument zanimiv tudi zaradi podrobnosti. Iz njega je namreč mogoče razbrati, da je za vse skupaj najbolj odgovoren nek državni uslužbenec. Celo več – videti je, da se mu je Ivan Zidar celo upiral.
Zgodba je pravzaprav zelo enostavna. Nekdo, od katerega je odvisno, ali bo neko podjetje dobilo državni posel v višini več deset milijonov evrov, ima sorodnika, ki ga želi vključiti v posel. In za to je pripravljen na izsiljevanje. Velike gradbene firme na to izsiljevanje najprej nočejo pristati. A ker so dobički veliki – to je poseben del zgodbe, ki je za tajkune neprijeten, saj si želijo dodaten zaslužek zagotoviti s prirejanjem ponudb – na koncu kljub vsemu popustijo. Ob tem so celo tako neprevidni, da se pustijo ujeti kriminalistom, ki jim prisluškujejo in spremljajo tako rekoč vsako njihovo potezo. Precej malomarno, posebej, ker sami prisluhi pričajo o njihovi previdnosti.
“Tudi v pogovorih z Ivanom Demšarjem (tako kot z Dušanom Črnigojem) Ivan Zidar jadikuje, da je poteza zamenjave (dela) ponudbe preveč nevarna, čemer se v bistvu njegov sogovornik strinja, a mu prikazuje tudi njen ugodni poslovni vidik, pri čemer daje izrecno vedeti, da leži riziko morebitne razkritja poteze na strani Ivana Zidarja. Končno vendarle Ivan Zidar odloči, da se v zamenjavo gre (…) S to svojo odločitvijo in naročilom je Ivan Zidar v tem trenutku torej odločil, da se Tomažu Žibretu obljubi nagrada (vključitev elektrikarja Bidovca v popravljeno ponudbo), za kar ponudnik SCT/Primorje dobi za protiuslugo razpisan posel.” Tudi to je med drugim zapisano v dokumentu.
Slovenija je koruptivna država. O tem očitno ne gre dvomiti. Je pa po svoje zanimivo prebirati čtivo, ki moč tajkunov precej relativizira. Nek skorajda nižji uradnik – s sicer zelo pomembnim vplivom na razdeljevanje državnega denarja – drži največjega gradbenega mogotca v državi, pred katerim se menda tresejo vse politične stranke, cerkev in še kdo, v šahu. Prvi zidar je sicer očitno besen. Tako zelo, da celo grozi, da bo zadevo sam predal medijem. A na koncu se odloči, da bo popustil. Posel dobijo vsi – tako največja gradbena firma, kot sorodnik državnega birokrata in na koncu so zadovoljni tudi podizvajalci. Pravzaprav vsi razen davkoplačevalcev.
Dokument priča o neverjetni lahkotnosti obvladovanja državnih poslov s strani nekaj izjemno vplivnih posameznikov. Sporočilo je strašljivo. Predsednik vlade je najbrž pretiraval, ko je napovedal, da bodo zadnje tajkunske aretacije davkoplačevalcem v prihodnje prihranile več sto milijonov evrov pri gradnji slovenskih cest. Vendar bi bilo dobro, če bi se njegove napovedi izkazale za čim manj pretirane. Predor Šentvid, pri katerem je cena rasla tako rekoč iz meseca v mesec, je primer, ki priča, da bi bilo to lahko celo povsem mogoče. Podobno velja za načrtovani stolp na Brniku, ki bi, če bi bil zgrajen, postal najvišja stavba v državi. Pravi spomenik megalomanstvu.
Le kdo si ga je zamislil? Čigava je bila ideja, da mora stati tako daleč, da bo višina 100 metrov opravičljiva? Zamisel oddaljenega gigantskega stolpa je izjemna. Posebej všečna bi bila seveda, če bi bil zgrajen še pred slovenskim predsedovanjem EU. Potem bi mu mu gotovo peli slavo, kot še enemu od gradbenih dosežkov domačega znanja. Kljub temu ni jasno, kdo si je vse skupaj zamislil. Niti kdo je zaslužen za to, da je bil projekt sprejet, kljub resnim pomislekom, ki ga spremljajo od samega začetka. A moč državnih uradnikov, ki jo razkriva dokument, je fascinantna. Celo Zidar je na koncu očitno raje popustil, čeprav menda ni človek, ki bi mu bilo takšno ravnanje karakterno ravno blizu.
Afera bo vsekakor še dolgo osrednja slovenska tema. Kar je dobro. Morda bo zaradi nje v prihodnje vsaj nekoliko težje ponavljati Šentviško ali Brniško zgodbo. Vendar, kot pričajo objavljeni dokumenti, za to protitajkunska vojna ne bo dovolj. Zdi se, da bi bila za to enako pomembna vojna proti koruptivnim državnim uslužbencem.
Jani Sever
22. februar, 2008 ob 11:17
Tajfuni : Tajkuni
22. februar, 2008 ob 11:34
Ostaja mi v spominu neka finta o zastari glede dajanja podkupnin. Zastaranje nastopi prej v primeru dajanja kot prejemanja podkupnine. Torej, če daš podkupnino, počakaš na zastaro in dan kasneje ovadiš prejemnika, za katerega zastara še ni nastopila. “Legenda” govori, da se ja baje to tudi že zgodilo v primeru nekega referenta na Celjskem…
Iz vsakdanjega življenja lahko pritrdim, da je poglavitni motiv prejetje podkupnine in ne dajanje. Vsak rajši prejme (denar) kot da (to je tako osnovna trditev, da mi je kar malo nerodno ko jo pišem).. in vendar imamo kao problem na strani dajanja (gradbeniki) in ne na strani prejemnika (državna uprava)…razširimo spisek na zdravnike v javnem sektorju, zemljiške knjige, upravne postopke, občinske zadeve., politika…
22. februar, 2008 ob 15:16
Bravo g. Jani,
Vendar ste novinarji spregledali, na koncu članka je razkrito bistvo vseh problemov koruptivnosti v Sloveniji.
22. februar, 2008 ob 19:06
Tudi jaz podpišem to razmišljanje.
Naj se še malo poigram z naslovom: Biti v službi države ali v državni službi? To je zdaj vprašanje …
Sovka, ena lastovka še ne prinese pomladi. Če je glavni (novinar) svojim (novinarjem) naročil naj pacajo po prvih treh zidarjih, kaj drugega od njih niti ne gre pričakovati.
Me zanima kaj poreče kdo od medijskih pluralizatorjev, ki drugo mnenje spodbujajo, saj ta pogled na dogajanje predstavlja opozicijo medijskemu izdelku trenutnega intelektualnega mainstreama; žal pa se je to pot drugo mnenje pojavilo na drugi strani vladnim všečnih izdelkov, saj med ljudi vnaša nemir in nepotrebna spraševanja (osebne) vesti.
Stupid, ko se bo spisek, lahko tudi po tvojem muštru, v javnost odkritih sorodnih primerov nadaljeval, bom zapisal, da mislijo resno … ne pa selektivno na osnovi neposlušnih in medijsko dovolj odmevnih oseb, da bi raja pozabila na inflacijo.
Se pa vedno bolj sprašujem, kdo je mastermind, ki si vse komunikacijske poteze izmisli in tako vodji vedno znova zagotovi njemu primeren medijski prostor; pa četudi na račun povsem trivijalne teme npr. (ne)primernega managementa inflacije? To vendar ne more biti delo enega samega komunikologa?
22. februar, 2008 ob 22:07
in če pomislim, kako nam je na TV delila nasmehe gospa Brezigarjeva in zatrjevala o nepolitičnosti tožilstva. Nato pa gospod Vladimir z mikrofonom in kamermani do sekunde točno čaka na grand finale, ko policaji strpajo Zidarja v marico. In nato nam če teden že bere tekste prisluhov,,, Krivci so bili samo gradbinci o uradniku, ki je korupcijo zganjal se je komajda govorilo.Res bi bil ogaben naslov Uslužbenec pod vlado Janeza Janše sprejema denar.Korupcije pod vlado Janeza Janše preprosto ni. So le tajkuni in neke sile iz ozadja. Občutek imam, da gospod Janša krepko obvladuje neke sile iz ospredja in krepko kuha predvolilno juho tudi za ceno demokratičnih vrednot, kakršnih koli že.
Pravilno,da se obsodi nečednosti ljudi zidarskega lobija in še kakšnega drugega lobija. Upam, da se ne bomo čez par let smejali, ko se bo garnitura gradbincev zamenjala in pod modrino SDS zasijali novi Zidarji…in takrat se bo na čisto lopato prijel drek in krepko bo zaudarjalo.
..za šov si lahko ogledate govore politikov v Beogradu in divjanje huliganov, ki so po desno usmerjenih komentarjih dečki, ki so polni emocij šli v boj za Kosovo od pazduha pa imeli nakradene škatle najkic. To je politika, ogabna in nevarna igra z ljudmi in takega balkanskega razmišljanja v glavah naši politikov danes ne manjka.
22. februar, 2008 ob 22:15
Koliko že ameriška administracija porabi za aktivnosti okrog “komuniciranja z javnostmi”? Okrog 1,5 milijarde dolarjev? Mogoče pa kakšen, čisto majčken del porabijo za ekipico, ki tu in tam svetuje prijateljskim režimom..
22. februar, 2008 ob 23:26
država in mafija ? - - - nekateri pravijo,da je to eno in isto ;tudi jaz pa takšni “tezi”,v tem času in prostoru,vse bolj verjamem !…iz svojih lastnih izkušenj,namreč !……
23. februar, 2008 ob 12:25
Dejstvo je, da so podli gradbeniški tajkuni nič krivega uslužbenca prisilili, da je od njih zahteval podkupnino.
23. februar, 2008 ob 18:48
ja, pa kako se je branil
24. februar, 2008 ob 9:26
nehajte preganjat oslovo senco. Krivi so podkupovalci in podkupljeni.