O politični umetnosti je kurator oz. kulturni aktivist Manray Hsu predaval na SCCA v okviru Sveta umetnosti - Šole za sodobno umetnost. Veliko družbenih in političnih del današnjega časa se ukvarja z neformalno ekonomijo (ekonomske preživetvene taktike zunaj državne regulative) in neformalno politiko (politični procesi, ki segajo preko demokratičnih postopkov in državne oblastne strukture).

Barbara Borčič nam je predstavila delovanje Sveta umetnosti - Šole za sodobno umetnost in tudi današnjega gostujočega predavatelja Manray Hsu. Nato smo se z Manray Hsu zapletli v zanimiv pogovor ki ga objavljamo v dveh delih, ki jima sledi še nekaj utrinkov iz predavanj.

Prevod: Imam se bolj za aktivista v kulturi kot kuratorja. Danes lahko kuratorji počnejo skoraj vse, kuratorska praksa ima zdaj to svobodo, kuratorji imajo odprte roke, kar je tudi nevarno - preprosto dejstvo, da imaš svobodo. Kaj narediš z njo? To je zanimivo vprašanje, kajti če svoboda postane luksuz, potem lahko tudi kuratorska praksa postane luksuz kakor umetnost, ki si jo lahko privoščijo samo ljudje z določenim družbenim statusom. Bolj me zanima družbena angažiranost umetnikov in aktivistov, ki živijo vsakdanje življenje. Predvsem ljudje, ki preživijo v domači ekonomiji in ljudje, katerih politični status je »povezan« s to ekonomijo - imigranti, delavci, ki nimajo nikogar, da bi zastopal njihove interese, zato morajo na ulice, da bi postali vidni. Kot kurator izkoriščam svobodo kuriranja, da lahko opravljam takšno delo. Razstave so danes marsikaj, lahko so delavnice, lahko razstavljamo v tradicionalnih medijih, lahko so performance… Formalna oblika razstave ni tako bistvena, kot je njena vsebina. Postavljajo se vprašanja, kakšno vsebino podati na razstavi, še bolj pa je pomembno, kako to vsebino posredujemo, kako komunicira z občinstvom. Kurator je odgovoren za »mediacijo«, da skupaj z umetnikom najdeta pravo rešitev, kako predstaviti delo občinstvu, da bo delo komuniciralo s prebivalci. To je tisto, kar me zanima pri kuratorskem delu.

(v Tajvan-u) O razliki med običajnim umetniškim prostorom ( beli kocki) in vsakodnevnim prostorom bi lahko govorili na dveh nivojih; en nivo je avtonomen prostor, ki je predvsem za umetnike in ljudi iz sveta umetnosti; ta prostor je namenjen predvsem profesionalcem. Potem je muzej, ki je razširjen javni prostor, v njem je več mešanja različnih družbenih slojev. V svoji praksi se premikam po različnih prostorih v Tajvanu. V Berlinu pa je situacija drugačna. V Berlinu je Sparwasse galerija alternativen prostor, ampak ker v Berlinu v umetniških praksah deluje veliko ljudi, je tak prostor zame že tudi zelo javen. Drugo vprašanje je, kašna je interakcija med umetniki in publiko. Seveda tak prostor spet ni dostopen vsem, vendar je potrebno razmisliti, koga nagovarjamo, potrebno je razmišljati o komunikaciji na različnih lokacijah, v različnih mestih.

Prevod: Med tem, kar sem predstavil danes tukaj in med drugo vrsto politične umetnosti, avantgardo ali hard core politično umetnostjo je pomembna razlika. Bolj tradicionalna hard core politična umetnost je nekakšna strategija, ki občinstvo navdaja z občutkom krivde; ta zvrst politične umetnosti je zelo močna, ponavadi so kanali na različnih nivojih, glavna strategija je pokazati večinskemu občinstvu, ki je srednji razred in ta načeloma nima občutka, kako dejansko družba deluje; misli, da je akter v družbi, ampak ne ve, kako družba dejansko deluje. Politična umetnost dostikrat odgrinja te temne strani v družbi in nas tako navdaja z občutkom krivde. To je strategija v tem trenutku.
Dela, ki sem jih danes pokazal, so drugačna; govorijo bolj publiki na splošno, saj ni odločilen samo družbeni status. V delih, ki sem jih pokazal, je več poudarka na samem mediju, ki nam govori, kako je možno brati neko delo. Če umetniki v svojih delih uporabljajo humor, je to njihov način seciranja družbe. Uporabljajo humor, namesto da bi predavali o tem, kaj je v tej družbi gnilega, kako slab je kolonializem… Namesto tega uporabljajo različne strategije humorja… In to je že drug način, druga strategija od vzbujanja slabe vesti in krivde.

Barbara Borčič: Nekatere stvari so sprejete kot normalne, ko pa zamenjaš vloge, je učinek zelo močan.

Vprašanje je, zakaj se za neformalnost na teh dveh področjih zanimajo sodobni umetniki. In kakšno relevantnost ima ta tip umetnosti za socialno in družbeno življenje. Pa tudi, kako producirati in razstavljati ta politična umetniška dela, še zlasti v luči raznolikosti lokalnih prizorišč in kompleksnosti globalizacije. To so bila izhodšča predavanj, tule je si lahko ogledate nekaj utrinkov predavanj.

Prevod: Na otvoritvi smo razdelili publiko, igra je podobna monopoliju, krožite po tabli, lahko skačete od točke do točke, vsaka točka vas pelje k določeni nalogi, npr. na tej imate nalogo, da napišete, kaj je v mestu brezplačno, kje je brezplačna kava, knjiga itn. Prikazuje model, kako lahko takšna ekonomija deluje.
Rad bi vam pokazal zanimiv projekt, re-code.com, gre za skupino umetnikov iz ZDA, ki so leta 2003 naredili spletno stran, imenovano re-code.com, ljudje lahko na tej strani poiščejo produkte, kot so kosmiči za vaš zajtrk, nato si lahko izdelate svojo črtno kodo, si jo natiskate, greste v supermarket in jo daste preko črtne kode tega dragega izdelka in tako dobite produkt ceneje. Pomembno je, da gre za projekt, ki je res osredotočen na idealen model tržišča. V realnosti sam kupec nima moči, da bi določil ceno, na ta način pa dobi to moč odločanja. Njihov slogan je: «Kupec je revolucionar«. Naj vam pokažem njihov promocijski video. Kapitalizem je trg. Toda trg so kupci, dobavitelji, tovarne, ceno naj bi našli nekje na sredi med vsemi.

Na eni točki je stala na ulici z zaprtimi očmi in prosila policista, naj jo usmerja. Po telefonu se pogovarja s policistom, ki je pred monitorjem; tako jo opazuje in natančno, pa tudi avtoritativno vodi po ulici.
Pri naslednji akciji je prosila policista, naj jo pelje z motorjem na kroženje po mestu.
Na koncu je prosila za vse posnetke, ker so javno dostopni. Vse skupaj je velik projekt, nekakšen 30-dnevni dnevnik. Projekt je zelo zanimiv že zaradi svoje teme: nadzorni sistem. Avtorica se je vanj direktno povezala, vzpostavila je povezavo. V preteklosti, ko so umetniki delali projekte o nadzoru in kamerah, so bili večinoma kritični, povzročali motnje sistema, ta umetnica pa se je izpostavila in s svojo akcijo posegla v sistem.

prevod:Irena Levičar in R.Š.

Robertina Šebjanič