Postmodernistična feministka Donna Haraway se v svojem Manifestu zavzema proti esencialistični teoriji o univerzalni, transhistorični konstituciji spolne identitete. V Zagrebu je med 8. in 13. februarjem potekal peti filmski festival s področja človekovih pravic. Britanka Sally Potter, gledališka in filmska režiserka, plesalka, skladateljica in scenaristka v svojem filmskem opusu raziskuje možnosti najdbe estetske in človeške bližine, ki bi bila nad kategorijami spola, kulture in politike.Filmska teoretičarka in režiserka, ena od pionirk eksperimentalnega filma, Maya Deren v svojem eseju Anagram idej o umetnosti, formi in filmu zapiše, da se filmsko podajanje odvija na dveh nivojih: horizontalnem, ki ga sestavljajo naracija, liki in akcije in vertikalnem, ki ga označujejo določeno razpoloženje, ton in ritem.
Agnes Varda, pripadnica leve struje francoskega novega vala, svoj način dela imenuje cinecriture, filmska pisava, ki jo pojmuje v najširšem smislu: v izboru montažnega stila, komentarju pripovedovalca, v izbiri kraja, letnega časa, svetlobe. Češka avantgardna režiserka Vera Chytilova deluje pod vplivom francoskega novega vala, italijanskega neorealizma in filmske tehnike cinema verite. Avstrijska umetnica Valie Export se ukvarja z video instalacijami, body performanceom, filmom, računalniško animacijo in fotografijo. Znana madžarska režiserka Marta Meszaros v svojih filmih odprto problematizira teme, ki se nanašajo na spol, družbo, politiko in identitete. V filmu Sanje Iveković Spominjanje žensk na življenje v socializmu iz leta 2002 pet žensk različnega statusa, različnih političnih prepričanj in svetovnih nazorov, ki pripadajo različnim etnijam in veram, pripovedujejo o svojih naporih, uspehih, porazih in veselju, ki so jih doživele v socialistični Jugoslaviji. Anja Salomonowitz režira video instalacije in filme na meji med fikcijo in dokumentarcem. V filmu iz leta 2006 Zgodilo se je ravnokar govori o ženskah, žrtvah trgovine z belim blagom. Vse dni festivala je potekala retrospektiva del nemške video umetnice Hito Steyerl, ki v svojih dokumentarnih filmskih esejih raziskuje fenomene globalizacije, migracij, rasizma in nacionalizma v srednjeevropskem kulturno-političnem prostoru. Režiserke se v svojih delih oddaljijo od klasične naracije, ki gradi na identifikaciji, linearni naraciji in reprezentaciji in ene bolj, druge manj vstopijo v modernistično formalno purifikacijo ali izključitev reprezentacijske vsebine. Materialističen film zahteva nadaljnjo formalizacijo samega imaginarnega in simbolnega materiala tega sveta, torej takšnega, ki nam ne omogoča čiste klasične estetske izkušnje, pa tudi ne avantgardistične anti-estetske.