Med prijatelji in izdajalci
18. februar 2008 ob 11:00 | Jani Sever |Kosovo je neodvisno. Vsi so vedeli, da se bo to zgodilo. In Slovenija je pri tem odigrala opazno vlogo. Od “Kardeljeve” ustave, ki je prinesla zahteve po republiki leta 1981, preko zborovanja za kosovske rudarje v Cankarjevem domu, do podpore Natu ob napadu na Jugoslavijo. Tudi v zadnjem obdobju je bila Slovenija na Kosovu zelo aktivna. Nekdanji predsednik Janez Drnovšek je konec leta 2005 predstavil svoj načrt – v devetih točkah – za Kosovo. Po njem naj bi mednarodna skupnost oblast predala kosovskim inštitucijam v osemnajstih mesecih. Takrat je Drnovšek dejal, da je Kosovo praktično že neodvisno. Imel je prav – Ahtisarijev načrt je v veliki meri enak njegovemu.
A tako takrat kot danes je kosovska neodvisnost tudi v Sloveniji vzbujala veliko nasprotujočih si pogledov in občutkov. Drnovška je takrat napadla tudi vlada, češ da se glede svojih nastopov z njo ni uskladil. Zmešal ji je štrene v Beogradu, za hip pa je bilo videti, kot da ji je tudi prevzel iniciativo, ki je pravzaprav njena. Kakorkoli, pot do neodvisnosti Kosova je bila neizbežna in Drnovšek je bil med prvimi nekosovskimi politiki, ki je to spoznal in javno povedal. Potem so šle stvari svojo pot. Slovenska diplomacija je nekako krmarila med Beogradom in Prištino, dokler ni konec lanskega leta Janez Janša napovedal, da bo Slovenija med prvimi priznala Kosovo.
Morda bi lahko bili celo prvi. Zakaj pa ne. Načelna pravica narodov do samoodločbe je nekaj, kar Sloveniji mora biti blizu. In kljub temu, da gre za princip, ki lahko povzroči mnoge nevšečnosti, posebej v primerih, ko se poskuša udejaniti na etnično zelo mešanih področjih, bi moral biti za slovensko politiko tako rekoč svet. Brez njega Slovenije namreč ne bi bilo. In vendar se je Slovenija v zadnjih tednih do hitrega priznanja Kosova zelo ohladila. Predsednik vlade zdaj ne govori več, da bomo med prvimi. Nasprotno, njegove besede je mogoče razumeti kot da to za Slovenijo sploh ni pomembno vprašanje. Kar je pravzaprav neverjetna sprememba stališča.
Slovenska vlada bo o tem vprašanju govorila na redni seji v četrtek. Bo takrat odločitev lažja? Bo takrat kaj bolj jasno, kakšna bo reakcija mednarodne skupnosti na kosovsko neodvisnost? Veliko neznank glede tega pravzaprav ni. Vse je bilo bolj ali manj jasno že lanskega decembra, ko je Janez Janša govoril precej drugače kot danes. Kaj se je torej spremenilo? Predvsem dva dogodka sta spremenila razpoloženje v Sloveniji. Prvi je bila vsekakor objava pogovorov med slovenskimi in ameriškimi diplomati. In drugi ostra reakcija slovenskih gospodarstvenikov, ki so – posebej po eksplozijah pred Mercatorjih v Srbiji – nastopili ostro proti hitremu priznanju Kosova.
Njihov interes je enostaven in očiten in najbolj neverjetno je, da ga slovenska vlada ni prepoznala že prej. Pričakovano je bilo, da argumentacije Mercatorja in njegovih interesov v trenutkih vojne s tajkuni ne štejejo veliko. A Mercator pač ni edini slovenski igralec na srbskem trgu. To je kmalu postalo jasno tudi slovenski vladi. Potem ko je o tem, da je treba ravnati v rokavicah in da morda priznanje Kosova v tem trenutku ni najbolj modro, spregovoril tudi direktor Gorenja, je bilo jasno, da gre zares. Pritisk je prišel pozno, vendar vsekakor dovolj zgodaj, da je vladi omogočil premislek. Vprašanje je le, zakaj ga je, ob vprašanju, ki je tako zelo staro, sploh potrebovala.
Morda del odgovora lahko razberemo v razkritih pogovorih slovenske in ameriške diplomacije. Razmišljanja in želje ameriške administracije so nedvoumna. In slovenska vlada se je ob njih morala počutiti vsaj nekoliko nelagodno. Razkritje “washingtonskih dokumentov” je bilo pravzaprav kot naročeno. Zagovorniki teorije zarote bi vsekakor našli ogromno argumentov za tezo, da je pogovore v javnost lansirala kar slovenska vlada. Tudi zelo zagnano iskanje izdajalca, se sklada s tem, da je treba takšno potezo vsekakor zelo dobro prikriti. Konec koncev je objava diplomatskega brifa Sloveniji omogočila lažji umik s prvih bojnih črt, kjer kakšnih velikih dobičkov ne bi bila deležna.
Slovenska politika je tako spet postala zelo evropska. Kar ni nujno najbolj simpatično, saj to pogosto pomeni pomanjkanje načel. In globoko razcepljenost. Kosovo to razklanost ponovno izvrstno demonstrira. Glede priznanja nove države v Evropi ni nikakršnega soglasja. Odnos predsedujoče države do tega vprašanja to dobro ilustrira. Morda je to samo izraz modrosti – vprašanj je namreč veliko; od nezadostne zaščite manjšin, do dejstva, da ima Evropa od včeraj ponovno dve državi enega naroda. Kdaj se bosta Kosovo in Albanija združila? In kdaj bodo zgledu sledili Republika Srbska in Hercegovina? Evropa ob takšnih vprašanjih občuti samo globok strah.
Kosovski Albanci dobro vedo, zakaj jim ustavo pišejo v Washingtonu.
Jani Sever
18. februar, 2008 ob 11:23
Mah, če mene kdo vpraša, bi bilo najbolje glede na to, da predsedujemo Evropi, da bi Kosovo priznali med prvimi. Ali pa da smo med zadnjimi. Tole nekaj vmes je ravno tako, da nas sovražijo Srbi, za Kosovarje pa nismo kaj prida zavezniki. Nič od niča je tole mencanje.
18. februar, 2008 ob 11:29
res je, meni se tudi zdi, da nam ti naši medli politiki niso v čast… sami pragmatizmi, oportunizmi, pa še neumnost za povrh… res beda.
18. februar, 2008 ob 11:55
Črno goro smo priznali šele po dveh mesecih. Tak, da ni panika da bomo med prvimi.
18. februar, 2008 ob 12:41
Tolk se nam bo še maščevalo to, kar ta bedsti minister Trupel počne. Vsi na Balkanu nas že sovražijo. Meni se zdi pojemljivo to, da recmo Hrvati sploh niso nikjer vmešani v te pizdarije, vsaj kar se Kosova tiče. Seveda, mi smo predsedujoči in kot taki smo vladarji Evrope, kaj šele Balkana. dajte ga nehat srat, banda nesposobna.
18. februar, 2008 ob 12:45
Pa še to! Včasih smo klečeplazl pred Dunajem, pol pred Berlinom in Rimom, pa nato pred Beogradom, sedaj pa pred Brusljem in Ameriko oz.Washingtonom. Res je imel Bora Čorba prav, ko nas je proglasil za Bečke konjušare!!!!! Sram me je, kakšne politike imamo ves cajt (razen posameznih izjem) na ABLASTI. Seveda nisem pozabil na to, da ves ta čas, kar Slovenčki vemo za sebe, klečeplazimo tudi pred Vatikanom. Sprašujem se, kdaj bo prišlo do dejanske osamosvojitve v Sloveniji???
18. februar, 2008 ob 13:08
dokler bo peščica izobraženih poslancev v parlamentu, zraven njih pa taki k s svojo “zdravo pametjo” vodjo ta svet… ne bo nč drgač.
18. februar, 2008 ob 13:36
Kot vse kaže bo “uspešen” protitajkunski boj in posledično privarčevane stotine milijonov evrov prišli ravno prav za povrnitev gospodarske škode slovenskim podjetjem v Srbiji. Za novo leto bodo tisočeri Slovenci odšli silvestrovat v Prištino namesto v Beograd (poleti pa na žur v kako kosovsko vas namesto v Gučo), nekaj sto slovenskih podjetij pa bo ekspresno premaknilo svoja podjetja na Kosovo in vse bo v najlepšem redu. No počakajmo na razplet.
Me pa zanima kakšno stališče bi zavzeli slovenski politični nastopači, če bi morali zastaviti lastna ja…..
18. februar, 2008 ob 13:54
Delitev Bosne bi bila velika napaka.
18. februar, 2008 ob 14:39
http://razgledi.net/blog/2008/02/18/kosovo-je-znamenje-da-so-geopoliticne-pocitnice-koncane/
18. februar, 2008 ob 14:39
http://razgledi.net/blog/2008/02/18/kosovo-je-znamenje-da-so-geopoliticne-pocitnice-koncane/
http://jinovsvet.com/blog/?p=837
18. februar, 2008 ob 16:15
“sami pragmatizmi, oportunizmi, pa še neumnost za povrh… res beda.”
POGLEJ NAZAJ V ZGO. KAKO KRASNO SO VODILI DOLOČENI IDEOLOGI, TEORETIKI IN KOLIKO BEDARIJ SO PUSTILI ZA SEBOJ, in torej tisti so bili bedni.
18. februar, 2008 ob 16:18
torej se zavzemaš za omejen pristop?
18. februar, 2008 ob 16:30
Klečeplazenje in pa diplomacija sta si podobni to sigurno pa vendar je razlika med njima. Pri prvem nimaš nekih pogajalskih moči pri drugem pa pogajalske moči so seveda pa večja ko je entiteta večje moči ima. Vatikan je tu sigurno izjema zaradi “vsesplošne” prisotnosti. Druge dežele pa glede na ekonomijo in vojsko.
Kosovo naj bo samostojno saj si je teško predstavljeti, da bi večinsko prebivalstvo dežele bilo tujec v pokrajini. Razlogi da so postali “tujci” so v napačni in zgrešeni politiki, ko so Kosovarje v pogovoru in splošni družbeni kulturi začeli enačiti z “neljudmi” in jim kratiti pravice.
Celo v Sloveniji na te excese nismo bili imuni. Kak pripadnik narodnosti bivše yuge je tudi meni poskušal dopovedati, da to sploh niso ljudje. Tudi na radiju so poslušalci že pred leti to poudarili pa ni to bilo menje nekega “našega” nacija.
18. februar, 2008 ob 19:04
Baje je umrl Drnovšek, a kdo ve kaj o tem?
18. februar, 2008 ob 19:53
če je lahko kosovo samostojno, bi lahko tudi primorska zapustila janšaland
18. februar, 2008 ob 20:05
Če bi bile pokrajine bi ga lahko tako pa je vse pod eno nogo
18. februar, 2008 ob 21:39
Solata
1.) Za objavo takšne novice bi se spodobilo izbrati kulturnejši nick.
2.) Drnovšek je bolj zdrav kot marsikdo med nami.
3.) Obesil se je pa JJ.
(Rešitev: Urški okoli vratu.)
18. februar, 2008 ob 22:29
He he , kdo je prvi priznal Kosovo - Afganistan …
ANTI NWO
19. februar, 2008 ob 8:05
Igor prenehaj z svojim “obešenaškim” humorjem.
19. februar, 2008 ob 10:29
Igor, tako se govori, zato pa sprašujem. Ti bom pa verjel glede točke 2 šele ko bom videl Drnovška v javnosti, do takrat pa dvom ostaja
19. februar, 2008 ob 11:14
Nobena rešitev ni vsem po volji. Eni bi hoteli s pestjo po mizi, drugi popolnoma načelno, tretji pa pragmatično, z upoštevanjem gospodarskih interesov itd. Star pregovor pravi, da se stisniti in prdniti ne da in tako je govorjenje gospodarstvenikov mlatenje prazne slame. Priznati ali pa ne priznati, vmesnega ni. Kako se to naredi premišljeno in trezno? Če pa imaš vsa, ali pa mnoga jajca v eni košari, ki je poleg tega kronično nerazumna, si pa sam kriv.
Je pa vseeno zanimivo brati komentarje. Saj kakšne patentirane rešitve ni zaslediti, se pa lahko zabavamo ob srdu kakšnega 007. Ja, ima nas svakojakih!