Komentar - Branko
18. februar 2008 ob 14:46 | Vest |Umrl je Janez Rugelj. Njegovega pomena se Slovenci, še posebno Slovenke najbrž še ne zavedamo. Slovenke so mu zamerile njegovo robatost, s katero je izrekal zelo preprosto resnico, da ženska, ki ne želi, da bi moški zblodil, mora dovoliti moškemu, da vodi v tem plesu med spoloma. Tudi sicer se je, zato ker je bil, trde, klene narave dostikrat zapletal v spore in spopade predvsem z ljudmi, ki so mu bili zavistni ali pa ki so se bali sprememb. Kot otrok, to mi je nekoč pripovedoval, je devet let star, očetu zaplenil vžigalice, oče ga je namreč zverinsko pretepal in ko ga je zadnjič tako pretepel, mu je pokazal, iz žepa je potegnil vžigalice, mu je pokazal in rekel, ata lejte, vzel sem vžigalice, ko me boste naslednjič udarili vam bom zažgal, in to je delovalo. Te strategije se je potem držal v vseh svojih sporih in spopadih in zato je prihajalo do tistih ostrih gladovnih stavk do smrti in tako naprej. Vendar pa, če pa je človek bil znotraj njegovega programa ali pa jaz, ki sem bil kot njegov terapevt, je pa videl seveda, da je ta njegova trdota v bistvu benigna, da je v najbolj žlahtnem pomenu besede benigna agresivnost s katero je obvladoval to svojo skupnost, ki jo je oblikoval kot eno maternico, v kateri so se ljudje pač silno dobro počutili, s terapevti vred. Mene je popolnoma pridobil potem, ko sem sedem let že bil na samozdravljenski abstinenci in me je povabil k sodelovanju. Prišel sem k njemu, vedel sem, da je avtoritaren, vprašal sem ga, kako je mogoče, rekel sem: “… doktor Rugelj vi trdite, da se ljudje ne moremo samoozdraviti, če nismo znotraj vašega programa… “ , on pa je rekel: “… vidite gospod Gradišnik, ravno s takim kot ste vi, ki mi diskretno sledite, imam najboljše rezultate.” Takrat sem dol padel in postal pač njegov prijatelj in privrženec, ker sem spoznal, da je govoril resnico, brez njegove velike razvpitosti, njegovega vplivanja se sam nikoli ne bi bil odločil zato, da ozdravim. Zato sem mu silno hvaležen. Njegov največji problem v zadnjih letih je bil, kdo bo njegov naslednik, tega seveda ni, projekti tako velike narave, ki jih vodijo taki karizmatiki, tako redki ljudje kot je on, ne morejo upati, da se bodo ohranjali v tej obliki, vendar pa je zapustil na stotine, če ne tisoče naslednikov, ki so odšli iz njegovega programa in bi sedaj znotraj različnih skupin samopomoči, od anonimnih alkoholikov naprej skrbijo, da so seme, da so kali, ki jih je on zasadil, delajo naprej, hvala mu in slava mu.
Branko Gradišnik
18. februar, 2008 ob 17:03
Nekako dolgčas bo brez njega.
18. februar, 2008 ob 18:41
Car je bil, povsem do konca se je boril na polno.
18. februar, 2008 ob 18:55
Rad bi spomnil na dejstvo, da so njegove izjave pogosto podpihovale sovraštvo do homoseksualcev ter upravičevale nasilje nad ženskami. Njegova metoda je mogoče dobra za alkoholike, v okoliščinah, ki zahtevajo avtonomne ljudi (recimo, v zakonu), pa disciplina in šovinizem nista na mestu.
Če kaj ne sme preživeti umrlega, so to njegove zablode.
18. februar, 2008 ob 19:50
Branko Gradišnik, tudi jaz sem diskretno sledil vašemu učitelju. Kot študentje smo ga radi lumpali in potem izpiti niso šli ravno po načrtih. Takrat sem si rekel “zidar, ki spije dva pira na večer dvakrat na teden, je abstinent; matematik, ki stori isto je alkoholik v resnih težavah”. Tako sem na koncu postal še amaterski tekač-srednjeprogaš in tudi vegetarijanec. Danes sem zelo zadovoljen z vsako od teh pridobitev.
Vseeno pa se, ob dolžnem spoštovanju do pokojnikovih neverjetnih rezultatov z motiviranimi pacienti, absolutno strinjam z Pablom, da doktorjev metode in njegov besednjak nimata kaj iskati zunaj ordinacije. Tako kot nogometnemu trenerju ne bi dovolil, da kriči name pred semaforjem, tako so tudi pokojnikove izjave v javnosti letele povsem mimo tistih, katerim so bile namenjene.
18. februar, 2008 ob 21:00
“Slovenke so mu zamerile njegovo robatost s katero je izrekal zelo preprosto resnico, da ženska, ki ne želi da bi moški zblodil, mora dovolit moškemu, da vodi v tem plesu med spoloma.”
Jap. To sem mu zamerila. In še marsikaj. Očitno sem po naravi tako prekleto trapasta, da ga nisem razumela. In pri človeku nikoli nisem delala razlike glede na spol, temveč samo glede na osebnost. Oj, budala!
Toda: de mortuis nil nisi bene. Če je pomagal pa čeprav enemu človeku iz zagate, je bilo to mnogo. Naj počiva v miru.
18. februar, 2008 ob 21:41
Rugelj je imel zelo negativen odnos do domobrancev. Še povobojne poboje odobravo. Nekaj je pravo v tem smislu, da morajo belogardisti dobiti metek v glavo. Drugače pa ga predsednik parlamenta Cukjati ni kaj posebej maral. Enkrat je celo rekel če zna Rugelj slovensko glede na to, da se je šolal v Sarajevu.
18. februar, 2008 ob 21:51
@Revolucija: sem bral, po mojem je bil ta Cukjatijev komentar barabinski. :)
18. februar, 2008 ob 22:26
A niso Ruglja beli zajeli med vojno? Menda je za las ušel mučenju.
18. februar, 2008 ob 23:15
SIMPATIZERJI BELOGARDISTIČNE IZTIRJENOSTI SE ŠE VEDNO ŠOPIRIJO V MNOŽIČNIH OBČILIH IN S TEM ZAVIRAJO SPRAVO
(predelen komemorativni nagovor ob Spomeniku padlih borcev na Rojah pri Mirni, 31.10.2003)
Dobrih 58 let potem ko smo skupaj z zavezniki premagali Hitlerjevo soldatesko in njihove belogardistične pomagače, kar pomeni, da ob komemoraciji padlim junakom še živi partizani slavimo dve okoliščini: prvič, da ne trohnimo tukaj skupaj s padlimi junaki, in drugič, da smo vzdržali teh 58 let.
Ker razni zagovorniki sramotne izdaje belogardistov in katoliške Cerkve na svojih komemoracijah v Rogu in na Teharjih ter po množičnih občilih trosijo lažniva in žaljiva stališča o nas, zmagovalcih v 2. svetovni vojni (kar je psihološko razumljivo, saj si s tem malo podpirajo klavrno samozavest premagancev in izdajalcev), sem se odločil, da spregovorim o doslej neobdelani temi »PSIHIATRIČNI VIDIKI PARTIZANŠČINE IN BELOGARDISTIČNE IZTIRJENOSTI«, še zlasti ker o tem ni do sedaj še nihče odkrito spregovoril. Edini psihiater, ki je sodeloval v NOB, je bil pokojni dr. Janez Kanoni, ki se v to področje ni poglabljal. Drugi psihiater, dr. Janko Kostnapfel je postal – kot jaz – zdravnik in psihiater po vojni, ki pa tudi še ni jasno spregovoril o tej zadevi. Ker sem edini psihiater, ki kljub 63 letom pokojninske dobe še nisem upokojen, torej še vedno delam in zelo poglobljeno spremljam vse kar se o medvojnem narodnem izdajstvu piše pri nas in po svetu, imam pravico in dolžnost, da o navedenem vprašanju nekaj povem. Moram pa omeniti, da tega področja še nisem sistematično raziskoval, prebral pa sem domala vse, kar se vsaj smiselno nanaša na to vprašanje. Bom pa sodeloval pri morebitnem projektu raziskave tega področja naše zgodovine.
Bil sem zelo mlad partizan, star slabih 15 let ko sem, seveda oborožen, kolovratil po teh krajih kot samotni kurir (in se tako že tedaj oblikoval v svobodnjaka!) in ko se sedaj ponovno oziram nazaj ugotavljam velike razlike v osebnostnih lastnostih partizanov in belogardistov.
1. Najprej nekaj osebnostnih lastnostih partizanov:
-med partizani, s katerimi sem jaz prišel v stik, ni bilo niti enega z zveriženo osebnostjo, vsi so bili urejeni in predani naši stvari,
-da bom do konca iskren, povem, da sem poznal enega partizana, ki je s preveliko gorečnostjo (vendar legalno in legitimno) streljal na smrt obsojene partizane,
-vsi partizanski komandanti, ki sem jih osebno poznal, so bili v danih razmerah genialni in do konca pošteni možje in bojevniki, ki so tudi do žensk, svojih prijateljic, gojili veliko spoštovanje, kar razodeva njihovo osebnostno urejenost,
-predvsem pa so bili partizani-borci zelo modri in predani svojemu narodu, zato so se tudi odločili za boj proti okupatorju, ne pa za zaroto proti svojemu narodu.
2. Sedaj pa še o poglavitnih osebnostnih značilnostih belogardistov:
- o vseh, ki sem jih osebno poznal, sem ugotovil eno ali obe od naslednjih dveh značilnosti: bili so zarukani ali/in psihopati (motene osebnosti):
- zarukani (saj med njimi ni bilo niti enega odličnega učenca) zato ker niso spregledali izdajalske vloge katoliške duhovščine na čelu z italijanskim podložnikom, škofom Rožmanom (glej knjigo I. Jan: Škof Rožman), obenem pa so zaupali in verjeli našemu nebogljenemu človečku, župniku na Mirni, Jakobu Širaju, ki sploh ni imel lastnosti moža, pač pa klavrnega potuhnjenca (se pravi psihopata) in izdajalca, zato je bil po vojni obsojen na zaporno kazen; tudi tisti, ki bi se radi izmuznili odgovornosti za izdajstvo z trditvijo, da so bili zavedeni, spadajo med skrajne zarukance, saj zaradi zarukanosti niso bili sposobni razlikovati med okupatorji in uporniki proti okupatorju (naj povem, da smo imeli v mirenski dolini vsi možnost, da posnemamo zgledne partizane: nadučitelja Franca Lunačka /ki so ga belogardisti zverinsko ubili/, Ladota Kocijana, Marka Bulca in druge),
- psihopati pa so bili zato ker so se kot Hitlerjevi podrepniki (to je pravi ljudski izraz za njihovo početje) borili proti svojemu narodu, kar gre v kontekst neodpustljivega narodnega izdajstva, kateremu podležejo izključno motene osebnosti (glej temeljne knjige o izdajalcih slovenskega naroda: 1. F. Saje: Belogardizem; 2. S. Grgič: Zločini okupatorjevih sodelavcev 1., 2. in 3 del; 3. T. Ferenc: Dies Irae),
- s psihiatričnega vidika štejem za psihopate tudi vse ljudi, zlasti razne pisune - sedanje zagovornike belogardizma, ki so tako predrzni in nesramni, da zagovarjajo njihovo klečeplazenje Hitlerju; s svojim zagovarjanjem belogardizma razodevajo svojo brezmejno sovraštvo in maščevalnost do upornikov proti okupatorju, seveda pri tem ne upoštevajo temeljnega dejstva izdajstva, da so belogardisti prisegli Hitlerju in so zato zaslužili smrtno kazen.
Da bo bralcem jasno o čem pišem, bom preprosto in natančno opisal bistvo motene osebnosti: Psihopat ali motena osebnost je človek, ki zaradi nespodbudnih pogojev za psihosocialni razvoj (kar ni možno razumeti, če se ne prebere sorodne knjige kot je S. Forward: Strupeni starši, Tangram, Lj. 2001), ni razvil empatičnega odnosa do sočloveka, zato v življenju uveljavlja predvsem egoistične cilje, ki v glavnem izvirajo iz zavednih in nezavednih zamer, ki so se mu nakopičile v zanj sovražnih razvojnih pogojih. Psihopata ni možno prevzgojiti, saj je ni na svetu inštitucije, ki bi utegnila v dolgotrajnem (prev)zgojnem procesu (katerega bistvo je fenomenalno prikazal v svojih knjigah Tine Hribar) v celoti nadoknaditi zamujene spodbudne pogoje v otroštvu; pa tudi, če bi se kdo tega lotil, zanesljivo ne bi uspel, kajti motene osebnosti sploh niso motivirane za »spreobrnitev«, saj ne sledijo pozitivni osebnosti (pre)vzgojitelja, torej niso z njim sposobni vzpostaviti pozitivnega transferja, ki je absolutni pogoj za uspešno psihoterapijo in prevzgojo, pač pa se povezujejo izključno z voditelji antisocialnih skupin. Zato je njihovo antisocialno vedenje možno nadzorovati samo z dobro zamišljenimi in natančno uresničevanimi represivnimi ukrepi, denimo v zaporih z izolacijo v samici/.
3. In še nekaj bogokletnega bom povedal in sicer zato, ker se večina nekdanjih ponosnih partizanov (ki so postali nerazumljivo strahopetni in zaradi domnevnega karierizma in obsedenosti, da bi bili cenjeni in »važni« tudi v sprenevedajočem tranzicijskem obdobju, ko je dovoljeno, da belogardistični podrepniki dvigajo glavo) ne upa povedati resnice o poboju belogardistov:
- belogardisti se niso predali legitimni in zmagoslavni partizanski vojski; če pa bi se, bi bili v veliki večini deležni amnestije, krvniki pa bi šli v keho, kakšen pa tudi na vislice; temu pa bi se lahko vsak izognil s samomorom, kot je to storil Gδring, spoštujoč izročilo M. Blanchota, ki je zapisal, da je premišljen samomor (tudi zaradi od Cerkve in medicine onemogočene evtanazije) najbolj dostojanstven odhod iz življenja (Nova revija, št.118-119:163-184),
- aktualna mednarodna situacija je kazala na možnost nadaljevanja vojne, zlasti zaradi Trsta;- vsi smo vedeli, da bi se v morebitnem nadaljevanju vojne belogardisti spet postavili proti svojemu narodu, zato so jih Angleži tudi predali partizanom, pač v roke pravice; partizani pa se niso imeli za tako nespametne, da bi v svojih nedrjih gojili zanesljive nasprotnike,
- partizani (pa tudi ves slovenski narod!) smo bili bolj prizadeti zaradi tiranije, umazanije in zločinov belogardistov kot pa zaradi zločinov okupatorjev (meni se še danes, po 58 letih, inako stori, če o tem spregovorim), zato smo gojili reaktivno in ponosno partizansko maščevanje do izdajalcev, in zato sem trdno prepričan, da bi vsak ozaveščen partizan, če bi ga doletela ta dolžnost, podpisal likvidacijo izdajalcev. To bi storil tudi jaz, čeprav sem bil takrat star 16 let in nisem nič vedel o pobojih (izraz poboj pa ni v skladu z logiko narodnega izdajstva: ni šlo za poboje, temveč za samoumevno likvidacijo izdajalcev, ki so jo opravili zaradi izdajstva prizadeti in naravno, reaktivno maščevalni partizani, seveda po ukazu svojih legitimnih voditeljev; med maščevalno usmerjene partizane sem tudi sam spadal in sem bil prizadet ker svoje maščevalnosti nisem mogel uresničiti, zato moj poglavitni objektni cilj maščevanja še sedaj tlači travo, kar ni naravno),
- ne verjamem, da je med likvidiranimi belogardisti kakšen nedolžen, dopuščam pa možnost, da je med njimi bil kakšen imbecil, ki se ni mogel zavedati svojega položaja v vlogi Hitlerjevega pomagača; v tem primeru je kriv njegov organizator, saj bi moral vedeti, da imbecil pač ni sposoben za osnovno presojo položaja,
-kljub vsemu pa nismo dosegli upravičene maščevale ihte francoskih partizanov, ki so takoj po osvoboditvi Pariza postrelili okrog 15.000 izdajalcev – Hitlerjevih podrepnikov, pa se jih zaradi tega ne drzne obrekovati nihče od simpatizerjev izdajalcev; mi pa smo do teh psihopatskih obrekovalcev preveč strpni, čeprav imamo pravico, da vsakega takega vsaj ovadimo, da sodišča aktualizirajo bistvo narodnega izdajstva,
-končno moramo izpostaviti nesporno dejstvo, da leta 1945 nismo imeli dovolj moči in strpnost za obvladovanje 10.000 psihopatov, saj bi morali ustanoviti posebna taborišča in izmisliti pozneje uveljavljen in popolnoma neuspešen sitem Mao Ce Tungove prevzgoje, kar bi terjalo izredno število vrhunskih (pre)vgojiteljev, ki jih nismo imeli,
-pa še nekaj: protičloveško delovanje nacizma in fašizma so tenkočutni in zaradi trpljenja ljudstev prizadeti ljudje ocenili kot najhujši množični zločin nad človeštvom, zato je Stalin predlagal, da se Nemčijo po končani vojni dobesedno zravna z zemljo, pa ostala dva iz »velike trojke« tega nista sprejela, saj nista bila niti malo tako prizadeta kot sovjetsko ljudstvo in Stalin.
4. Bodimo ponosni zmagovalci
Bodimo ponosni na svoja bojna dejanja (katera nam priznajo vsi naši veliki zavezniki) in zadovoljni, da smo v mozaik temeljev slovenske prabiti vgradili dodatni, silno važen kamenček, ki bo sijal, dokler bo obstajal slovenski rod: izdajalec naroda zasluži smrt, zato ga je treba likvidirati, kajti uspešna prevzgoja in (re)habilitacija psihopatov - tudi v skladu s spoznanji psihiatrije – ni možna (enako je nujno sedaj »uničiti« pedofile in posiljevalce z brezpogojno kastracijo). Tudi meni, čeprav že 30 let vodim najbolj zahteven psihiatrični program radikalne psihoterapije in (pre)vzgoje na svetu, še ni uspelo prevzgojiti nobenega »normalnega« psihopata, zato tudi ne bi pristal na program prevzgoje najhujših psihopatov – narodnih izdajalcev. (Tudi v strokovni literaturi nisem zasledil niti enega primera znanstveno dokumentirane uspešne prevzgoje motene osebnosti).
Psihopati so za družbo nevarni marginalci dokler so živi, zato je vprašanje, ali bi na tako eleganten način dosegli nesluten razvoj in osamosvojitev Slovenije, če ne bi pravočasno likvidirali belogardističnih izdajalcev. Samo upoštevajmo, kako strupeno in provokatorsko razni simpatizerji belogardističnega izdajstva, pišejo o dostojanstvenem boju partizanov in s tem še vedno motijo ljudsko sožitje. Kako bi se ta psihopatska svojat šele obnašala.če bi bili živi in bi imeli možnost , da indoktrinirajo svoje okolje s sovražnostjo do narodnih osvoboditeljev.
5. Pa še nekaj: tisti, ki niso bili v partizanih, ne morejo razumeti dostojanstvene maščevalne drže partizanov do belogardističnih izrodov, kajti razlika med bojevnikom in nebojevnikom je približno takšna kot med homo sapiensom in neandertalcem (tudi Tine Hribar kot nebojevnik ne more razumeti ponosnega partizana Janeza Stanovnika, zato vse kar zrcali Stanovniku spada v običajno »nakladanje«, na žalost, saj smo že zdavnaj pri skrivačih poslušali podobna opravičevanja.
V času okupacije so se slovenski možje samodejno, odvisno od več ali manj zrele osebnosti, razvrstili v tri skupine: partizani, skrivači in belogardisti. Pravi, tvorni Slovenci smo bili edino partizani, ostali so bili neposredni ali posredni Hitlerjevi pomagači. To je nesporna resnica. Bojevniki pač skrivačev in izdajalcev nismo nikoli cenili, saj tega niso zaslužili. Zaslužili so pač prezir zmagovalcev! Tega stališča pač nismo razbobnali, dokler je še veliko skrivačev bilo živih, kajti sodišča bi imela preveč dela z njihovimi manipulativnimi tožbami. Sedaj jih je malo, ki bi imeli ustrezno moč, zato lahko gremo na plan z resnico o bistvu njihove osebnostne motenosti, da se vsaj pred odhodom na nek način spokorijo.
30.11.2003, Dr. Janez Rugelj
19. februar, 2008 ob 8:09
Vspomin, hvala za obujeni spomin!
19. februar, 2008 ob 13:45
rekrutiranje starih partizanov za akademske potrebe preučevanja alkoholizma kot posledice travm zaradi pobojev veliko nedolžnih ljudi???
21. februar, 2008 ob 22:30
Vsa čast mu! Premnogim je pomagal, predvsem tako, da so na neki točki prevzeli vajeti svojega življevnja v svoje roke. Pa tudi, če so se morali zato obrniti proti njemu. Kar se pa tiče žene, ki naj bi dovolila moškemu, da vodi, se pa vprašam, a potem se pa oba do konca svojih srečnih dni pretvarjata?
22. februar, 2008 ob 8:15
Dr. Janez Rugelj mi je dal izjemno darilo. Poklonil mi je neverjetno energijo, modrost, ki mi je omogočila ponovno rojstvo. V meni je prebudil nova vedenja, pogum, vztrajnost, ljubezen, radovednost, zaupanje, …Z novim zagonom korakam v življenje bez strahu.
Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan, so besede, so dejanja po katerih je živel in nas vodil.
Je edinstven modrec slovenskih KORENIN. Edinstven na SVETU.
Njegova izvirna socialno-andragoška metoda - njegovo življenje, njegove misli, ki so jasno zapisane v njegovih knjigah bodo vodili tako mene kot mnoge Slovence, mnoge na svetu v ustvarjalno, zdravo, uspešno in srečno družbo.
Vprašam vas
Kdo zna
noč temno razjasnit, ki tare duha!
Kdo ve?
kragulja odgnati, ki kljuje srce
od zore do mraka, od mraka do dne!
Kdo uči?
izbrisat z spomina nekdanje dni,
brezup prihodnjih odvzet spred oči,
praznoti ubežati, ki zdanje mor!
To je znal, to je učil dr. Janez Rugelj.
To njegova je edinstvena socialno-andragoška metoda,
pot, ki vodi v preporod, v ustvarjalno življenje.
Zato prijatlji,
dr. Janez Rugelj, veliki in večni bojevnik bo večno živel.
Z neizmerno hvaležnostjo!
Hvala Branko Gradišnik za priložnost izreči po tej poti naše misli.
22. februar, 2008 ob 8:24
Pri svojem komentarju 22.02.2008 sem uporabila Prešernove verze. Se opravičujem, ker ga nisem citirala
22. februar, 2008 ob 13:19
Njegova metoda je rešila mojo družino in posledično mene.
Hvala mu.
3. april, 2008 ob 22:36
Dr.Rugelj je zame veliki reševalec izgubljenih duš.
Hvala mu,iskrena hvala.
Brez njega bi se moja mati alkoholičarka že zdavnaj znašla v sramotni smrti.
Namesto tega pa danes,ko je stara 71 let še teče,redno bere knjige,čeprav nima niti osnovne šole končane.
Jaz,njen sin pa sem rešil veliko svojih nevrotičnih težav.
Tudi sam sem že dedek in posledice materinega in očetovega (davno mrtev) alkoholizma so izzvenele v delu na sebi.
Pred dvajsetimi leti,ko smo mi začeli,v Sloveniji ni bilo ničesar,razen napadanega in z vseh koncev sramočenega dr.Janeza Ruglja s svojo Terapevtsko skupino.
On mi je rešil življenje.
HVALA MU !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!