“Susret - Srečanje”
16. februar 2008 ob 2:15 | Robertina Šebjanič |V Gledališču Glej je gostovalo Gledališče Dadov iz Beograda s predstavo Susret - Srečanje. Je komedija treh enodejank: Poseta - Obisk, Vili voljeni - Vili ljubljeni in Čarape - Nogavice mlade slovenske dramatičarke Simone Semenič.
Predstava je nastala v režiji Matjaža Šmalca, odigrali so jo trije predstavniki mlajše generacije srbskih igralcev Jelena Trkulja, Marina Vodeničar in Neboljša Đorđević.
Za scenografijo sta poskrbela režiser in Magdalena Klašnja, ki je tudi kustumografinja predstave.
Nekaj več o sami predstavi nam je povedal režiser.
Matjaž Šmalc:”...Simona je predlagala te tekste, enega je še posebaj napisala za to priložnost, in štiri tedne kasneje je bila predstava rojena...”.
Skupni imenovalec vseh treh enodejank je odnos med moškim in žensko ter absurdne situacije v katerih se znajdejo. Skozi duhovite dialoge predstave pletejo na videz nepomembne konflikte, ki se na koncu izkažejo za prelomne točke v razmerjih.
Prevod:”…Ne bova sedaj o tem. O nama, o najini bodočnosti. Jaz ravnokar delam na njej in ti me motiš. Midva sva zašla iz poti. Ti in jaz razumeš zašla sva. Prosim te, prosim te…..No spusti me not. Pa saj nisi normalna, da mi sedaj ob treh zjutraj narediš sceno. Sredi noči. A ti nisem lepo rekel da pojdi domov. Meni je vseeno za vse, za tvojo družino za vse. Veš kaj mi je veseno res naj čujejo ti si MOJ…
Odpri nama, ljubim te. Prenehaj. Ti prenehaj. On je moj. Ne on je moj. Nikoli ni bil tvoj in nikoli ne bo tvoj. Draga ti živiš v iluziji. On je moj. A si ti sigurna da jaz živim v iluziji, ker on nikoli ne bo tvoj. Ne, ne, ne jaz vem da nikoli ne bo tvoj, ker ljubi mene. Ti ne razumeš. To kar imava midva je ljubezen. Čista ljubezen, ki je ne rabiva nikomur dokazovati. Hahaha bravo. Ti nimaš globine za ljubezen. Če bi ti bilo zanj, bi ga pustila pri miru. Nisem jaz tista, ki noče podpisati papirje. A jaz nisem šefica. Kaj mi hočeš povedati? Jaz pravim. Kaj ti poskušaš…..VILI VILI iiiiiiiiiiiiiiiiii……
Potem pa se boš vrnil na kosilo. Ne ne pojdi samo pojdi. Poslednjič ti rečem, gremo enkrat in za vedno.
Pa zdaj bi si lahko že zamenjal nogavice dvajset krat. Ne sovražim nositi črne nogavice. Sovražim črne nogavice. Umrla bova zaradi tebe, prinesi jih in greva. Raje umrem, kakor da grem po črne nogavice. A ti je jasno. Ne moram verjeti da si ti ta primitivna budala, s katerim sem se poročila. Vsa ta leta so bila vržena stran. Dobro je da ti je jasno, ker si me vsa ta leta mučila z čnimi nogavicami, z čevlji, z copati. Umrl bom v belih nogavicah…”
Robertina Šebjanič
17. februar, 2008 ob 12:58
bravo, izvrstna predstava !