Z začetkom leta nič osem je počilo – na dnevnem redu diskutiranja posameznikov ali na medijski platformi se vedno bolj, poleg lokalnih tem v okviru okolice, nacionalnih tem v okviru naše države ter nadnacionalnih tem v okviru evropske tvorbe, pojavlja ameriška predsedniška tekma. Nič čudnega, saj gre za pravi medijski spektakel, ki je delo raznih političnih strategov, financerjev ter takšnih in drugačnih lobijev, ki pa se na koncu, v imenu demokracije seveda, sfokusira na raven dveh posameznikov. Zmaga le eden, ki se nato transformira v šefa vlade in države, zaradi česar ima verjetno več pooblastil kot voditelj v katerikoli drugi sodobni demokraciji. Če k temu pristavimo še dejstvo, da so ZDA v zadnjih šestdesetih letih postale praktično edini krojač, ki kroji podobo sveta po svoji želji, lahko strnemo, da zmagoviti mož (ali pa morda ženska) predstavlja svetovno avtoriteto. Pa je temu res tako? Gre pri praktičnih političnih dejanjih predsednika najmočnejše države na svetu res za njegovo svobodno odločanje podkrepljeno z voljo množic? Ali pa gre morda le za neko fantazmo, preprosto za dobro zrežiran šov, ki ameriško (in pa seveda tudi svetovno) rajo zaslepi do te mere, da vse skupaj razumejo kot legitimen demokratičen proces, ki bo deloval v dobro ljudi? V obeh primerih ameriške predsedniške volitve predstavljajo vpogled v svetovne politične smernice, ki bodo postale aktualne v prihodnjih nekaj letih.

Trenutna ameriška politična scena z ikono predsednika države na čelu je v svetu videna kot prava blamaža. Še nekaj mesecev aktualni George Walker Bush, kavboj in ameriški šef države ob enem, je svoj mandat nastopil dvajsetega januarja 2001 in bo tam ostal do istega dne prihodnjega leta, ko ga bo nasledil eden izmed predsedniških kandidatov. Obdobje njegove administracije, ki je nasledilo administracijo priljubljenega demokrata Billa Clintona, bo v zgodovini zapisano z rdečimi črkami predvsem zaradi dejstva, da je Bush eden izmed najmanj priljubljenih ameriških predsednikov v zgodovini te države ter sosledja dogodkov – simbolno numeriziranega 9/11, ki je vodil v paranoično vojno proti umetno ustvarjenemu sovražniku oziroma teroristu, ter posledično v dve vojni, Afganistan in Irak. Pri prvi so v imenu demokracije zrušili Talibane, a namesto miru in svobode med drugim dosegli to, da je proizvodnja maka in s tem heroina dosegla najvišjo raven v zgodovini države. Pri drugi so zrušili diktatorja Husseina in uvozili ameriško demokracijo, a namesto orožja za množično uničevanje našli le prazne tovarne, ter na koncu pripeljali kaos v državo. V interesne sfere, ki stojijo za zadnjima dvema vojnama se ne bomo poglabljali, opozoriti moramo le na dejstvo, da so ZDA v Bushevem mandatu ponovno pridobile podobo militantne fantazme, ki so se jo komaj (no ja, vsaj delno) znebile po Vietnamskemu masakru. Na makro ravni se nasprotovanje politiki ZDA kaže s pogostimi proti ameriškimi množičnimi demonstracijami, na mikro ravni pa predvsem skozi miselni proces večine posameznikov, ki jih besedna zveza Združene države Amerike asociira na slike letečih udov in podobe mrtvih otrok, ki so predvsem zadnja leta velik del iraškega medijskega spektakla.

Če stvari dodamo še dejstvo, da ZDA v zadnjih letih tonejo v trgovske primanjkljaje in krizo, lahko sklenemo, da moč in podoba svetovne velesile preprosto slabi. Na to opozarjajo številni kritiki svetovnega kalibra, ki opozarjajo, da se za mogočno podobo ameriškega orla skriva nekaj, kar morda ni tako stabilno. Eden izmed teh vidnejših kritikov je francoski politolog Todda, ki izraz ZDA zamenjuje z izrazom države teatralnega mikromilitarizma. Pravi namreč, da se Amerika zadnja leta sooča z ogromnim trgovskim primanjkljajem. Njena odvisnost od tujih virov investicijskega kapitala je večja kot kadarkoli prej. Država se bori za ohranjanje položaja, ki ga ima kot svetovni finančni center tako, da prireja simbolične parade vojaške moči v srcu Evrazije in tako upa, da bo pozabila in pripravila druge do tega, da ignorirajo industrijsko šibkost, finančne potrebe in plenilski značaj Amerike. A namesto, da bi okrepila podobo globalnega vodstva Amerike, je s prisiljenim vstopom v dve vojni povzročila hiter upad mednarodnega položaja te države.

Jasno postaja, da je prišlo do trenutka, ko imajo ZDA možnost, da svojo omajano svetovno podobo vsaj nekoliko popravijo - novi predsednik je, kot simbol zveze ameriških držav, več kot primeren za to. Še bolj jasno postane vse skupaj, ko pristavimo dejstvo, da celo ameriški državljani, ki so skozi zgodovino ZDA vedno verjeli v svojega predstavnika, želijo nekaj novega. Slednje je jasno izraženo s tem, da ameriški mediji pri poročanju zapletov in razpletov predsedniške tekme vedno pogosteje omenjajo najmočnejše in najbolj priljubljene predsednike kot sta bila na primer Regan in pred njim Kennedy. Še več, sami predsedniški kandidati se začenjajo enačiti s tema dvema osebama – republikanci z Reganom, demokrati pa s Kennedyjem. Ljudstvo ves spektakel, procesiran skozi motor prefinjene ideološke mašinerije, seveda pridno spremlja in glasno vzklika dve besedi: ”New hope.”

PRVA ŽENSKA ALI PRVI TEMNOPOLTI MOŠKI KOT PREDSEDNIK?

Na teoretski podlagi so vse možnosti odprte. Edini pogoji, ki jih mora predsedniški kandidat pravzaprav izpolnjevati so, da je bil rojen v ZDA, da je star najmanj 35 let in da je zadnjih 14 let preživel v eni izmed držav federacije. Prvega izmed treh pogojev, ki so zapisani v ameriško ustavo, so Američani že hoteli spremeniti in sicer s tem, ko so po interpelaciji Greya Davisa neposredno podprli avstrijskega terminatorja Schwarzeneggerja kot kandidata za novega guvernerja zvezne države Kalifornije. Ta je sicer zmagal, a zataknilo se je na točki, ko so republikanci izgubili večino v kongresu in s tem možnost za tako radikalen poseg v ustavo. Ostali so brez svojega glavnega predsedniškega kandidata, ki bi na letošnjih volitvah, predvsem zaradi svoje priljubljenosti in figuracije ameriških sanj o uspehu, lahko botroval demokratom. Ti se namreč vidno pripravljajo na svoj zmagoviti pohod.
Če lahko verjamemo anketam, ki se pospešeno izvajajo po celotni Ameriki, se letošnje volitve več kot očitno nagibajo na demokratsko stran. Ta se trenutno odloča med dvema kandidatoma – ameriško senatorko in bivšo prvo damo Hillary Clinton ter temnopoltim, ”novim Kennedyem”, Barackom Obamo. Oba kandidata sta sicer trenutno še zmeraj sredi srditega boja za zmago znotraj stranke, saj le-te po posebnem postopku najprej določijo tistega, ki naj bi imel največ možnosti za volilno zmago – nominiran je tisti, ki dobi največje število delegatskih glasov. Svet je nad ameriško izbiro naravnost osupel, saj vse do danes še ni bilo vidnejšega kandidata iz vrst skupin, ki bi negirala dominacijo ostarelih belih moških. Ali gre torej le za dobro zrežiran spektakel ali pa morda dejansko za legitimen proces, ki bi opravičil tolikokrat vzklikan slogan New hope in s tem povrnil ugled Ameriki ter utrdil tisto, kar ta država vztrajno poudarja že zadnjih tristo let – svoboda in enakost za vse? Največje izjeme v ameriški demokraciji do sedaj so bili namreč Kennedy kot prvi katoliški predsednik, Lieberman kot prvi jud, ki se je potegoval za položaj podpredsednika in Geraldine Ferraro kot prva ženska, ki je leta 1984 potegovala za mesto podpredsednice.

A kljub prej omenjenim polom, ki kažejo na več kot očitno zmago demokratov, moramo vedeti, da republikanci ostajajo močni in svoje upe polagajo na Johna McCaina, ki je na strankarskih volitvah že praktično premagal Mika Huckabeea in Rona Paula. Kako bo z dejanskim razpletom ameriške drame, ki bo konec koncev vplivala še na ves preostali svet, pa bomo morali, vsaj do konca strankarskih volitev, še malo počakati. Zavedati se moramo dejstva, da ameriško populacijo sestavlja zajet delež konservativnih volivcev, ki še niso pripravljeni na tako radikalno spremembo ameriške politične kulture kot bi bila zmage Clinotnove ali Obame. Ali bodo bili pripravljeni žrtvovati svoja načela za boljšo podobo svetovne velesile, se bo pokazalo v naslednje pol leta. Do takrat pa lahko sedimo križem rok in dodamo le: Show must go on.

Marko Orel