V Sloveniji bolniki z rakom umirajo zaradi kaheksije ali telesne oslabelosti, izhiranosti, ki jo pospešuje podhranjenost. Teh smrti je veliko. Znanost je dokazala, da bi te smrti medicina lahko preprečila – morala bi jih preprečiti. Te smrti so posledica nihilizma, nestrokovnosti, neznanja slovenske medicine oziroma zdravnikov. Marsikatero življenje bi rešili, to je znanstveno dokazano, če bi vzporedno s terapijo proti raku bolnikom predpisali prehransko podporo, prehransko terapijo. Znanost je dokazala, da človeško telo medicinske terapije proti raku ne vzdrži, temveč ji podleže – propade –, če ga medicina ne krepi na primer s prehransko terapijo. Slovenska medicina to ve. To morajo vedeti tudi zdravniki, onkologi. Ali je (ob teh dejstvih) med smrtjo pacienta zaradi kaheksije, ki jo pospešuje podhranjenost, in umorom kakšna razlika? Pravni odgovor na to vprašanje je zanimiv – šokanten.

Strokovni dokument, ki ga ima slovenska medicina in Onkološki inštitut Ljubljana, navaja: »Slabo prehransko stanje bolnika je povezano s slabšo kvaliteto življenja, slabšim funkcionalnim stanjem bolnika, večjim številom stranskih učinkov zdravljenja, slabšim odzivom tumorja na zdravljenje in krajšim preživetjem.« V istem dokumentu piše: »Posledice podhranjenosti so: povečano tveganje za razvoj komplikacij, zmanjšan odziv na zdravljenje in slabša toleranca zdravljenja, slabša kvaliteta življenja, krajše preživetje in večji stroški zdravljenja.« Vendar, v slovenskih bolnišnicah prehranske terapije sistemsko, uradno ni. Prehranska podpora ali prehranska terapija, ki je znanstvena veja, presega pojem »dieta«. Na Onkološkem inštitutu so je deležni »izbrani bolniki«, kar je protiustavni absurd. »Izbrani bolnik« je zdravnikov znanec, bolnik s posebnimi priporočili, bolnik, ki zdravnika dovolj pogumno nagovarja ali prosi, da bi se z njim ukvarjal, je razložila specialistka z Onkološkega inštituta. In povedala, da se incidenca ali pojavnost podhranjenosti med bolniki z rakom giblje med 35 in 85 odstotki – do 75 odstotkov te podhranjenosti pa je iatrogene, kar pomeni, da je posledica tega, da bolniki ne dobijo ustrezne prehranske podpore, prehranske terapije. Torej, pred nami je utemeljeni sum na »kazniva dejanja zoper življenje in telo«, kakor se imenuje 15. poglavje Kazenskega zakonika. In, uradno – po mednarodni klasifikaciji bolezni – je podhranjenost ali nedohranjenost šifrirana kot bolezen. Kako pa jo obravnava slovenska medicina – kot bolezen?

Slovenija na področju klinične prehrane, ki je ustrezno niti uzakonila ni, krši ustavne in človekove pravice. Krši jih tudi slovenska medicina, nenehno. Ob tem pa: Onkološki inštitut Ljubljana je šele lani zaposlil kliničnega dietetika, do takrat ga ni imel. Ministrstvo za zdravje je Onkološkemu inštitutu šele lani odobrilo dejavnost klinične prehrane. In, od lani Onkološki inštitut nima več lastne kuhinje, čeprav jo absolutno potrebuje – zdaj mu hrano pripravlja kuhinja kliničnega centra, kar za paciente Onkološkega inštituta sploh ni primerno, to potrjujejo dokazi. Kakšni »računi« tičijo za tem?

Orisane (protizakonite) problematike sem se novinarsko lotila lani – nastal je obsežen intervju z mag. Nado Rotovnik Kozjek, dr. med., zaposleno na Onkološkem inštitutu. Vendar, po treh (!) pisnih avtorizacijah intervjuja si je intervjuvanka dovolila nelegitimna in protizakonita dejanja, ki so terjala zasebno kazensko tožbo zaradi kaznivega dejanja. Skratka, intervju je zamenjal »naslovnika« in pristal v Magu, kjer ga je mag. Silvester Šurla, takrat v. d. odgovornega urednika, po hitrem postopku objavil 24. decembra. Ta teden to preiskovalnonovinarsko »pot« nadaljujem uradno, če povem metaforično. »Vest« bo dogajanje spremljala in objavljala pridobljene dokumente …

Mojca Vočko, samostojna novinarka

PS: Prilagamo fotografije podhranjenega bolnika z rakom, ki ga je zdravil Onkološki inštitut Ljubljana. .