“Nujnost” Lizbonske pogodbe
29. januar 2008 ob 11:00 | Elena Pečarič |Čeprav nas ne čudi in preseneča, pa smo po svoje na nek način vseeno osupli nad medijskim molkom in sprenevedanjem, ki je tako splošen in vseobsegajoč, da prav zato bode v oči in ga ni moč spregledati. Molkom nad vsebino in načinom sprejemanja t.i. Lizbonske ali »Ustavne« pogodbe, ki se zdi da je tako popolna, da ne potrebuje širše razprave in le čaka, da bo v torek z manjšim teatrom ratificirana s strani večine v DZ. In prav ta samoumevnost, neproblematičnost, ki je le še proceduralne narave, prav ta vsesplošni molk »intelektualcev«, »angažirancev«, »opozicije, liberalcev, demokratov, progresistov…«, »drugače ali napredno mislečih« ter vseh, ki živijo na račun, da se vedno oglašajo in delijo svoja mnenja tudi, ko za to ni nobene potrebe, so o tej ali na to temo tiho.
Ali se bomo res pustili ponižati in prepričali od vladnih uradnikov, ki nam pravijo, da nima smisla izgubljati časa z branjem dolgega in nerazumljivega čtiva, ki ga tako in tako ne bomo razumeli? Saj res, kaj bi tratili čas in energijo, ko gre za stvari, ki so tako daleč od nas, daleč našemu izkustvu in razumevanju. Še posebno sedaj, ko je naša prva skrb boj za ustavitev inflacije, za preprečevanje revščine, za boljše plače delavk in delavcev in ko je najpomembnejša zunanje politična tema problem Hrvaške ribolovne cone ter vprašanje Kosova. Vse našteto se zdi bolj primarno, neposredno povezano z vsakdanjim življenjem ljudi, s tem kako bodo prišli skozi mesec, kot pa je pravniški špeh, ki ga razumejo le posvečeni, saj so ga nenazadnje spisali sami, a deloval bo tudi na nas in za nas. Ljudje se ne zavedajo kako usodno lahko na naša življenja vplivajo borzne špekulacije, za katere se zdi, da so le abstraktne igrice in govorice. Ne razumejo prav dobro kako lahko nastane inflacija in kaj pomeni inflacijska spirala s katero nas zadnje čase strašijo. Kako perverzno, da je argument za nedvigovanje nizkih plač, prav učinek nekontroliranega povečevanja inflacije, ki lahko vodi v ekonomski zlom. A vse to dejansko drži, deluje in učinkuje, zelo konkretno, zelo neposredno, kruto in neizprosno. Logika kapitala pač, se temu preprosto reče, tako kot zna biti učinek Lizbonske pogodbe. Tako abstraktna, tako daleč, tako nerazumljiva, a tako realna in dejanska. Na delu je le logika moči, ki je skladna in dopolnjujoča s prejšnjo. Na neki ravni so pravzaprav stvari zelo preproste, le uvideti jih je potrebno. Zato nam prav ta tabu, ki vlada nad razpravo o vsebini in razsežnosti Lizbonske pogodbe, deluje simptomatično. In ker radi drezamo v simptome, smo se obregnili tudi v tega. Koliko ali če sploh ljudje razumejo, da bo ta pogodba delovala nad–ustavno pred–ustavno in preko–ustavno? Koliko ljudje razumejo, da se bodo vse pogosteje počutili nemočne in opeharjene? Ne bodo razumeli od kje vse to naraščanje družbene razslojenosti, nižanja praga revščine in socialne izključenosti. Ko pa gospodarstvo cveti in se ekonomski kazalci v vzponu. Za razumevanje revščine, strukturnega nasilja in diskriminacij je treba poznati politično ekonomijo bogastva kje, kako in zakaj se oblast in moč koncentrira, nenazadnje tudi skozi pravno-formalne okvirje kot je Lizbonska pogodba.
Elena Pečarič
29. januar, 2008 ob 11:47
Evropska zveza je zakonska zveza iz interesov (Marriage of convenience), iz izključitvenih interesov. Pomembno ni, kdo je not, ampak to, kdo je zunaj. Lastno sterilnost Evropa zdravi s swinganjem (Srbija, Kosovo) in parafilijami ala Lizbonska pogodba, Ustavna pogodba…, Bolonjska reforma, etc…. Ta zaklinjanja, ti rituali, ki jih fetišistični akti spodbujajo, so pač duhovno dopolnilo udobja v konsenzu, konsenza v ekonomiji, ekonomiji v politiki, politike v duhovni sferi.
Medijalije ne morejo izstopiti iz kroga. Njihov cinični odnos do “vsebine” je utemeljen v VERJETJU, da je ta duhamorni dolgčas pogodb “tam nekje” “nekdo, ki se mu da in se spozna”, namreč, da je ta nekdo to sranje tudi prebral in ni našel nič toliko problematičnega, da bi zajavskal (inkluzivni maskulinum).
Reforme in pogodbe so zato, da se ne bi nič spremenilo … in ne obratno!
29. januar, 2008 ob 13:39
A je pogodba v celoti na voljo na spletu?
http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cmsUpload/cg00014.sl07.pdf
Tule sem nekaj nasel, ampak a to pomeni, da je treba to pogodbo brati skupaj s pogodbo o EU in pogodbo o ustanovitvi skupnosti, da je cloveku sploh kaj jasno?
29. januar, 2008 ob 13:54
Ja, prečiščenega besedila ni nihče naredil, razen en nemški študent (v nemščini seveda), kar seveda dokazuje da je birokracija EU zelo lena kar se tiče promoviranja pogodbe med ljudmi.
29. januar, 2008 ob 15:53
Kakor da bi bilo komu kaj bolj jasno, ce bi imel pred seboj tistih 400 clenov pogodb, cetudi preciscenih. Prazno sprenevedanje.
29. januar, 2008 ob 16:11
zato bomo pač sprejeli nekaj, kar tako, ker je komplicirano, ker niti tisti, ki so to sestavili ne vedo, kaj pomeni… bomo pač sprejeli
29. januar, 2008 ob 16:27
Vzrok, zaradi katerega bi pogodba padla na referendumu je seveda Turčija. Namreč veliki kapital si jo želi v EU, ljudje je pa nočejo. S sprejetjem Lizbonske pogodbe širjenja EU ne bo več mogoče ustaviti z vetom. Poleg tega je tu še delna izguba suverenosti posameznih držav in federativna ureditev naddržave EU po vzoru Jugoslavije in ZDA.
29. januar, 2008 ob 16:33
@Der Komisar
To ni opravicilo, da niso ponudili niti uradne preciscene verzije. To se ni zdi cisto sprenevedanje.
29. januar, 2008 ob 16:53
In pa še slikanico: zame in za Herr Komisarja. ;-)
29. januar, 2008 ob 18:27
Bo treba švedinje vprašati :)
29. januar, 2008 ob 20:02
zbik. “Evropska zveza je zakonska zveza iz interesov (Marriage of convenience)” te toliko moti, da je pragmatična in se ne otepa problemov? kako lepo bi bilo živeti v idealnem svetu, kjer se vsi imajo radi, kjer vlada “bratstvo ” in jedinstvo, kjer ni problemov , vsi imajo vsega dovolj in ker so preveč srečni bežijo od raja.
Zbudi se, realnost niso sanje, sanje zahtevajo odgovornost drugače so le sterilne iluzije.
29. januar, 2008 ob 20:08
MIro, se popolnoma strinjam. Pobudo Eu so imeli v glavnem od dolgočasni konservativni (napredni - dolgoročno) politiki, ko pa so prijeli v roke “napredni” intelektualci in so obrodili prejšnjo pogodbo, je šla v nič (narodi so o tem odločali in tako odločili). Upajmo samo, da tudi tokrat jim ni bila dana prevelika vloga.
Ni veliki kapital, ki hoče Turčijo v EU ampak internacionalisti in levičarski dogmatični intelektualci.
Vprašanje je pa pomembno: kaj je sploh EU poleg zveza interesov?
29. januar, 2008 ob 20:48
Ali zna kdo odgovoriti na sledeči vprašanji:
Koliko poslancev je prebralo Lizbonsko pogodbo?
Koliko poslancev razume tisto, kar piše v Lizbonski pogodbi?
Odgovora verjetno ne bosta težka.
Komur se ne ljubi brati 280 in več strani amandmajev mu priporočam kratek povzetek iz Parvne prakse z dne 10. 1. 2008, z naslovom:” Institucionalne spremembe Unije po novi Lizbonski pogodbi”.
29. januar, 2008 ob 20:52
Pomembno je vprašanje, ki ga je ga. Pečarič zastavila v prvem odstavku. Ali si res ne zaslužimo, da si vzamemo čas ter se o pogodbi pogovorimo z odprtimi kartami. Konec koncev urejuje življenje nas in našega naraščaja. Ali pa se motim?
29. januar, 2008 ob 21:52
pika@29. januar, 2008 ob 20:02 jo pa pihne
>…te toliko moti, da je pragmatična in se ne otepa problemov?
Pika, ti še vejica nisi, kaj šele pika! Če bi moj prispevek parkrat prebrala in dojela, potem ne bi bevskala take vejičarije, ki jih je poleg vejice sposobno izcimiti samo kakšno prav vegasto podpičje. Tudi če bi po diagonali (diagonala v kvadratu je podobna vejici) prebrala, bi ugotovila, da me moti
- bolonjska reforma univerze (samo do konca izpeljano usmerjeno izobraževanje, fuj)
- evropska ustavna pogodba — poskus političnih elit, dobiti politični dokument, ne da bi sploh poskusili dobiti politićni konsenz
- “Lizbonska pogodba” - znižanje ambicij in zato izdelava TEHNIČNEGA dokumenta, ki ga večina Evropejcev sploh ni sposobna razumeti v celoti. Pravni dokument s 400 členi je nekaj, o čemer seveda ni smiselno imeti referenduma, o njem ni smiselno konstruktivno razpravljati, ko je enkrat parafiran. Lahko ga le potrdimo ali zavrnemo. In da ne bo sramote, je najceneje, če to naredijo poslanci s pritiskom na gumb in to brez odvečnih razprav, ker samo jemljejo dragocen čas.
Še enkrat:
>…te toliko moti, da je pragmatična in se ne otepa problemov?
Krasni primeri Evropskega pragmatizma pa so:
-reševanje situacije v Srebrenici (in takrat še nismo imeli nič zraven),
-Haaško sodišče, ki se je pustilo smešiti Miloševiću, Šešlju etc…
-iraška šlamastika
-okoljski fundamentalizem (proizvodnja pa švist na Kitajsko, Indonezijo, Vietnam etc..), cukrček so biogoriva, kar se je hitro pokazalo kot neumna strategija (kar se zdaj kaže pri dražji hrani)
-kmetijska dumpinška politika (socialni mir s cenraliziranim prelivanjem sredstev)
In še in še. Pred vsakm RESNIM problemom Evropa pogrne na nos. Je pa res, da se unijonisti še niso sklofali med sabo in to je tudi največja vrednost EU, … dokler traja.
Če bi si Evropa upala reševati probleme, bi dala Veliki Britaniji (pa tudi Poljski) leto časa, da razmisli, potem pa se zahvalila za odločitev in se usmerila v večji federalizem (z VB (P) ali brez). Če hoče Evropa res učinkovitost in odprto družbo, mora imeti vrata odprta v obe smeri, ne pa trapdoor.
29. januar, 2008 ob 23:57
@pika
Koliko moči odločanja imajo po tvojem tisti, ki jih ti imenuješ “internacionalisti in levičarski dogmatični intelektualci”? Praktično nič! Gre za nepomembno skupinico preveč poštenih ljudi, običajno v varnem okolju univerz, kateri še niso okusili realnega sveta. Moraš vedeti, da do širjenja EU ni prišlo zaradi neke dobrote(whatever), pač pa zaradi želje velikega kapitala po poceni delovni sili in zamisli (ravno tega kapitala), da bi zmanjšali pravice zahodnoevropskih delavcev zaradi te poceni vzhodne delovne sile.
Edino veliki kapital lahko vpliva na politiko EU. In ti politiki se pogovarjajo o pridružitvi Turčije, navkljub nasprotovanju 95% prebivalstva EU.
30. januar, 2008 ob 9:32
Za vse tiste, ki ne razumejo ‘lizbonske pogodbe’… Ta pogodba vsebinsko ni skoraj nič drugačna kot prejšna pogodba, razlika je le v tem, da je prirejena tako, da je neberljiva za pravniške laike. To, in nič drugega. Razlika je tudi v tem, da so iz pogodbe izginili izrazi kot so ‘ustava’, ‘ustavni’, ipd. ter da v pogodbi ni več omenjenih simbolov EU: zastave, himne (Ode), ipd. Vendar, kdor pozna stari osnutek pozna vsebinsko tudi novega, ki je le drugače spisan, vsebinsko pa skoraj identičen. Gre za to, da so evropski pravniki z ‘elegantno’ finto zaobšli ‘negativna’ referenduma v Franciji in na NL. Vsebino se le ‘diskurzivno’ preoblikovli, tj. jo naredili pravniško ‘neberljivo’, ‘poanta’ nove pogodbe pa je ista prejšni.
30. januar, 2008 ob 21:40
Ne vem, zakaj mislite, da bi morala biti EU idealna, če ne že kar idealistična tvorba. Nastala je iz želje, da med Nemčijo in Francijo (in morda še nekaterimi) ne bi bilo več vojne in to je, vsaj doslej, tudi dosegla. Vse drugo je bilo in je v bistvu še vedno v drugem planu. Ne velja zastonj rek, da je Evropa gopspodarski velikan in politični palček. Ciniki tudi pravijo, da je v bistvu stara cipa (v resnici pravijo kurba), z vsemi lastnostmi, ki taki osebi pritiče. Treba je videti, kaj se iz članstva v taki družbi lahko pridobi in se ne vdajati iluzijam.
1. februar, 2008 ob 14:08
Nekaj na to temo
http://www.lem-computers.net/ZazeniLizbonskaPogodba.html
4. februar, 2008 ob 7:56
pravniki bodo od eu posesali vse do zadnjega eura