SLS in Desus se ne strinjata s prodajo Zavarovalnice Triglav in Telekoma. Bojan Šrot in Karel Erjavec sta pisala predsedniku vlade in zahtevala, da čim prej skliče sestanek koalicije. Janša jih je hladno zavrnil, vendar tema seveda ni pospravljena z mize. V predvolilnem letu je enostavno preveč privlačna, da bi jo lahko politiki izpustili iz rok. Predsednik vlade seveda dobro ve, da si SLS in Desus praktično ne moreta dovoliti izstopa iz vlade. A tudi zanj odločitev za zaostrovanje ni bila enostavna. Zdi se namreč, da zastopanje “nacionalnega interesa” še vedno prinaša več političnih točk.

Privatizacija “družinske srebrnine” nikjer ni nekaj, s čimer bi politika lahko pridobivala točke. Kljub temu, da je izraz, ki se je udomačil pravzaprav neverjetno topoumen - ko bi vsaj govorili o zlatu ali dragih kamnih – o tem ni nobenega dvoma. Naše je naše in domače je domače. Tu ni debate. Večina v Sloveniji ne sprejema svobodnega trga kot enakopravnega mehanizma za vse, tudi za tujce. Mimogrede med njih štejejo tudi vsi Evropejce. Tudi za predsednika vlade, ki očitno trenutno predseduje tuji državi, vsaj glede na njegove besede o novinarjih, ki tožarijo Slovenijo v tujini.

Nič novega torej – privatizirati velika slovenska državna podjetja je težka naloga vsake politike. Na načelni ravni privatizacijo državnega premoženja sprejemajo tako rekoč vse relevantne politične grupacije. Težave nastopijo pri konkretnih potezah. Model NKBM je pustil grenak priokus. Predvsem ker je omogočil velike hitre zaslužke tistim, ki jim je vlada – po lastni arbitrarni presoji – pustila kupiti delnice. Težave svetovnih borz prodaji dodajajo novo dilemo. Je trenutek za nove prodaje pravi ali pa je bil ponovno zamujen in bi bilo morda bolje malce počakati, da se razmere na svetovnih trgih stabilizirajo?

Desus in SLS sicer ne izpostavljata teh problemov. Njuni pomisleki so bolj “koreninski”. Pravzaprav se zdi kot da sta povsem proti privatizaciji. Kar niti ni presenečenje. To da bi bila za privatizacijske načrte bolj primerna kakšna druga koalicija stranka je jasno, odkar je sedanja vlada prevzela mandat. Čeprav se zdi, da nobena kombinacija ne bi bila lahka. Posebej ne, če želi premier vztrajati na modelu NKBM (razen v primeru, da bi spiske kupcev lahko prispevali vsi koalicijski partnerji). Pa še to velja samo za Zavarovalnico Triglav. Telekom je namreč drugačen – precej težji primer.

Glede Telekoma je od samega začetka jasno, da gre za monopolista, ki ga enostavno ni dobro privatizirati preden ne izgubi monopolnega položaja. A namesto, da bi vlada – tako kot vse vlade pred njo – delovala v tej smeri, se je ves čas trudila, da je Telekomov monopolni položaj ostajal nedotaknjen. Problemi, s katerimi se je ves čas soočal T2 – zaenkrat edini pravi potencialni tekmec Telekoma – ta odnos oblasti do Telekoma izvrstno ilustrira. Odnos vlad do Telekoma je seveda povsem jasen. Telekom, Mobitel in Siol so veliki igralci v popolni lasti države in njihov denar lahko vlade neposredno usmerjajo.

Predsednik vlade ima zato najbrž prav, ko pravi, da so se nekateri ustrašili prodaje po modelu NKBM, saj bi to onemogočilo, da bi kdaj v prihodnosti nadzorovali privatizirana podjetja. A argument velja tudi v nasprotno smer. Ali odločitev za arbitrarno privatizacijo, v kateri vlada izbira kupce, ne pomeni, da si prav konkretna oblast želi pridobiti dolgoročni vpliv preko mrež, ki jim bo omogočila nakup poceni delnic? In ali to, da se je za prodajo odločila tako rekoč tik pred volitvami ne pomeni, da pač ne želi ponavljati napake Ropove vlade, ki ni računala, da volitve lahko izgubi?

Neprivatizirano premoženje pač pripada v upravljanje zmagovalcem na volitvah. Ali premierove poteze torej pomenijo, da v zmago SDS na prihodnjih volitvah ne verjame več? Na njegove odločitve je seveda mogoče gledati tudi drugače. Z napovedanimi privatizacijami pravzaprav samo izpolnjuje svoje obljube in ohranja kredibilnost. Hkrati pa se v času, ko NSi zavrača sprejem vojnih zakonov, ki bi temeljili na predlogu SD in ko se je vladi uspelo sporazumeti s sindikati javnega sektorja, Janez Janša pravzaprav predstavlja kot povezovalec in SDS kot prava sredinska stranka.

Jani Sever