Je o Rusiji mogoče pisati z ljubeznijo? Je o politiki sploh mogoče pisati z ljubeznijo ali zgolj racionalno, cinično, ironično, nemara z gnusom? Na nacionalki spremljam odlično nemško serijo o stalinizmu, komunizmu in ostali tragični zgodovinski navlaki, brez katere ni mogoče razumeti sedanjosti. Potem prebiram nenadkriljivega profesorja Britovška, se spominjam odličnega Janeza Staniča in v stampedu bolj in manj pomembnih dogodkov poskušam spremljati aktualne priprave na marčevske ruske predsedniške volitve, za katere se zdi, da so vnaprej odločene. Za Roka, za njegovo imenitno založbo Sanje, zvečer prevajam »Ruski dnevnik« Ane Politkovske, ki jo slovenski bralec že pozna v prevodu knjige Putinova Rusija. S sklonjeno glavo občudujem njeno novinarsko držo, njen državljanski pogum, tembolj ko v domačih logih doživljam ves blišč in bedo novinarskega ceha, v katerem sem tudi sam izpostavljen skušnjavi zamenjave vrednot za lastni konformizem. Pretresen poskušam razumeti ruski diskurz skozi ničvrednost človeškega življenja, če se neimenovani vplivni krogi odločijo, da bodo z nasprotnikom obračunali do konca, ker jim njegovo pisanje ni všeč. Spominjam se mladega novinarja Dmitrija Holodova, ki je davno pred Ano stopil na rep psom čečenske vojne in je za svoje delo prav tako plačal z življenjem.
En od vrhov slovenskega predsedovanja EU bo junija namenjen tudi Rusiji in bo nekje v Sibiriji. Večidel politike in javnosti, vsaj pomembnejši predstavniki in »disiženmejkeri«, bi dotlej lahko vsaj enkrat tedensko razmišljali skozi tragično prizmo Ane Politkovske. Vladavine Putina Ana ni prenašala ne organsko ne sistemsko in je v svojih razlogih »contra« navajala tudi lastne negativne empirične izkušnje z oblastjo, ki jo sama označuje »putinizem«, s predpostavko, da je ta oblast odgovorna »za nekakšno restavracijo stalinizma«. Eskadroni smrti kot stranski produkt II. čečenske vojne, ruski »Abu Graib«, tajne ugrabitve, brezpravnost, nesvobodni javni mediji, korupcija, strah, nespoštovanje osebnega dostojanstva, nemoč in družbena apatija. To se ni dogajalo v Moskvi ali v Sankt Peterburgu, pač pa v njenih okrajinah, na severnem Kavkazu in večinoma pripadnikom neruskih narodov.
Brez Ane Politikovske o ruskih tragedijah ne bi govorili in četudi je v kakšnem fragmentu fanatično osebna in nepopustljiva, ne gre pozabiti, da je ruski vladar, tudi s pomočjo vojne na Kavkazu zasedel fotelj v Kremlju, svojo politiko pa izvaja kot da svojega »špijonskega plašča« ni nikoli povsem odložil.

Miha Lampreht