Vlada je, kljub zasedenosti s predsedovanjem EU, sprožila še eno veliko temo. Pravzaprav je to naredil sam predsednik vlade. Lotil se je ene osrednjih tem – sprave. Sam je predlagal, da vlada vendarle naredi odločilen korak za sprejetje vojnih zakonov. Predsednik vlade je dejal, da bo podprl predlog SD. Veliki obrat? Niti ne. Konec koncev je ves čas zagotavljal, da vojni zakoni ne bodo sprejeti s preglasovanjem. Kljub temu, da se nekateri ključni deli vladne koalicije s popuščanjem “partizanski strani” nikakor niso strinjali.

Seveda je zadrega globlja. Opozicija je ostro nasprotovala kakršnikoli zakonski dikciji, ki bi nagrajevala sodelavce z okupatorjem. In opoziciji je bilo glede tega vprašanja vedno treba prišteti tudi Desus. Na drugi strani je s Cerkvijo inspirirana politika, ki je blizu tudi Novi slovenski zavezi, ves čas poudarjala, da sodelovanja z okupatorjem ni enostavno definirati, da ga pravzaprav niti ni bilo, da je bilo strateško ali taktično, da je šlo predvsem za odpor proti komunizmu, da je za kolaboracijo krivo nasilje komunistov…

Vladni odnos do tega vprašanja se je, gledano od zunaj, spreminjal. Predsednik vlade je v svojih govorih na začetku mandata izrazito pazljivo izbiral besede in ni privilegiral nobene od obeh zgodovinsko nasprotujočih si skupin – partizanov in domobrancev. Potem se je ta odnos spremenil. Retorika se je zaostrila in v državnem zboru so se poslanci vladne koalicije bolj ali manj vkopali na stališčih, ki so zastopala nekonfliktno obravnavo kolaboracije, oziroma enakost vseh žrtev druge svetovne vojne.

Videti je bilo, da je desna domobransko-cerkvena politika zmagala in da bo, tako kot je to pred leti uspelo levo-partizanski, dokončno blokirala sprejem spravnih zakonov. Da dikcija žrtev okupacije in revolucije v Sloveniji enostavno ne more zaživeti. Potem se je zgodil veliki obrat. Predsednik vlade je storil prvi spravni korak in sprejel zakone, kot jih predlagajo Socialni demokrati. S tem je znova pokazal veliko mero politične spretnosti in modrosti, ne glede na to, da se zdi kot da mu kaj drugega niti ni preostalo.

Izbira je bila res slaba. Preglasovanju, ki bi pomenilo slabo ponovitev propadle politike LDS, se je, kot rečeno, vnaprej odpovedal. Kar pomeni, da bi lahko z rešitvijo samo še odlašal in za to krivil politične nasprotnike. A teh je bilo tudi v vladni koaliciji preveč. Posebej ker vlada beleži tako zelo nizko podporo v javnosti, da vsi iščejo izgovore, kako se od njenih politik čimbolj distancirati. Za Desus je praktično vsaka razlika dobrodošel razlog za grožnje z izstopom iz koalicije, pa tudi SLS je s Šroti od vlade vedno bolj oddaljena.

Poteza predsednika vlade predstavlja veliko težavo samo za tako imenovano “domobransko desnico” in del rimskokatoliške cerkve, kar kljub vsemu predstavlja izrazito politično manjšino. Ter hkrati tisti del vladne koalicije, ki je javnomnenjsko za predsednika vlade posebej problematičen. Premier, ki je sicer intimno navezan na domobransko verzijo zgodovinske resnice, to dobro ve in v težkih trenutkih tudi ravna v skladu s tem vedenjem. Vprašanje, ki z njegovo zadnjo potezo postaja vse bolj aktualno pa je, kaj to pomeni za prihodnje koalicije.

Klub temu, da je predlog vojnih zakonov, kot jih predlaga SD, sprejemljiv za vso opozicijo, gre vendarle tudi za to, da s svojo potezo Janez Janša olajšuje morebitno prihodnje povolilno povezovanje SD in SDS. Ob morebitnih nasprotovanjih na levi, je Borutu Pahorju z njo ponudil argument, da je sodelovanje s SDS mogoče tudi na povsem ideološkem področju. In konec koncev, ali ne bi bila takšna koalicija kot jagoda na smetano spravnih vojnih zakonov? Spravna koalicija par excellence.

To predstavlja tudi največje strahove, ki se v zvezi z zadnjo premierjevo odločitvijo pojavljajo tako na levi kot na desni. Strahovi so realni. Bo SD pristala v vladi s SDS? Se bo SDS odpovedal sodelovanju z NSi? A zakaj ne bi odločitve za sprejem spravne oblike vojnih zakonov razumeli bolj dobesedno. Enostavno tako, da bodo poslej morda bolj mogoče vse različice vladnih koalicij.

Jani Sever